Feathers Of Life

Za vsakega od nas pride v življenju čas, ko moramo narediti nekaj le zase. Moj čas je prišel zdaj. Na vrsti je uresničitev dolgoletne želje, odgovor na klic, ki je leta 2017 prišel močnejši kot kadarkoli prej. Nisem se mu niti mogla, niti želela več upreti. Pred mano je peš pot dolga preko 1000 km, iz magične Seville do Santiaga, preko cele Andaluzije, na severozahod Španije. 

Nikdar nisem bila dobra v planiranju svojega življenja, to mi res ne gre od rok. Še ko se zdi, da je temu tako, nekaj poseže vmes. Sem spontan človek in takšna so tudi moja doživetja. Ampak priznam, nikdar še nikamor nisem šla tako nepripravljena kot na to pot. Kupila sem vsaj 3x preveč stvari, polovica se jih bo vrnila domov pred menoj. Začutila sem, da mora bit ta avantura zame nepredvidljiva, zato sledim svojim občutkom. Nimam pojma v kaj se podajam, čutim pa, da me čakajo lepe stvari, kajti življenje je vedno na strani pogumnih!

Za nekaj časa se umikam iz socialnega življenja, ker na Camino ne grem iskat všečkov ampak sama sebe.

Ker vem, da pisateljica v meni ob vseh čustvih ne bo imela miru, bom seveda pisala dnevnik poti, ki se bo nahajal na www.feathersoflife.com . V mojem imenu ga bo na tej strani objavljal prijatelj i99y. Hvala i99y, ker si vedno tu zame in za vse, ki jih imaš rad.

Peresa življenja/feathers of life sem izbrala zato, ker so peresa vseh oblik od malega del mene. Predstavljajo indijanko, ciganko, svobodno ptico, pisanje in dušne izkušnje, ki so se nabrale v mojem dosedanjem življenju.

Seveda ne znam povedat kaj in koliko bom pisala, ker načrtov seveda nimam. Lahko bo to tudi edina objava v naslednjem mesecu in pol, ko bom odsotna. V mislih ne bom z vami, ker bom raje sama s seboj. Če boste vi z mano, naj bodo vaše misli dobre, takšne kot ste vsi, ki ste del mojega življenja, dobri.

Hvala vsem, ki ste mi omogočili to pot. Hvala vsem, ki ste me pri moji za marsikoga nori ideji, podprli. Hvala mami, da je na koncu vendarle razumela, da moram to naredit zase. Hvala Nataški in Andreji, da sta me pospremili na štartno mesto, kjer smo preživele 3 neverjetne dni. Boljše družbe si ne bi mogla želet. In hvala tebi Igor, da si mi dal eno brco v rit, da končno uresničujem vse svoje srčne želje, ker življenje je treba živet zdaj!

If you don’t go, you don’t have a story.

Feathers of life,
Nataša

Sevilla je mesto, ki ti ukrade srce v trenutku. Prvič sem jo obiskala z Igorjem pred dvemi leti, bila je ljubezen na prvi “začut”. Ko sem ugotovila, da se ena od poti Camina – Via de la plata, ki je sicer najdaljša, začne v Sevilli, je bila to zame edina logična izbira. Občutki pa precej mešani, saj sem se v mesto iz katerega sva pred dvemi leti domov v kombiju skoraj pripeljala konja, ker se mi je bužec smilil privezan sam sredi ničesar, vračala s precejšnjo bolečino v srcu. Španija bo zame za vedno tesno povezana z Igorjem, ker me je on prvi peljal sem. Ta camino je za naju oba, del njega je z mano vedno in del njega bom pustila tu za vedno, njegovo belo perjanico. Mesto bo izbral sam, verjamem da bo našel način kako mi to pokazat.

Spanje iz srede na četrtek: 0 ur. Štart ob 6h zjutraj. Ne bo šlo, štart ob 8h torej. V glavi popolna zmeda, po zajtrku si najprej umijem zobe s Bepantenom in kot da to ni dovolj si potem namažem še tattoo s zobno kremo. Kdo se se je spomnil narest tako podobne embalaže?! Dejanski štart ob 9h. So rekli, ne se ti sekirat, pot je označena, rumene školjke so vsepovsod. Zato se res nisem nekaj pretirano sekirala. Jep, edina rumena školjka, ki sem do 13h videla je bila tista po jutranjem lulanju v hostlu.

Nekako se mi je uspelo prebiti ven iz Seville, preko Trianskega mostu, skozi Triano do ogromnega križišča ob izhodu iz mesta. Pridem do stopnic, ki so vodile na cesto. Naprej sem zagledala zelen nahrbtnik, točno takšen, zaradi katerega se že cel teden kesam, da ga nisem kupila, celo iste znamke. Potem sem opazila še lastnika.

Iz Seville štartam skupaj z Lucianom iz Trsta. Mislim, grem na najbolj neobljuden camino v Španiji in srečam Triestina. Super gospod, pot nadaljujeva kar skupaj, oba neprespana, oba z istimi načrti, jaz potiho kolnem nahrtbnik, ki mi drsa ob rahlo preobilne tujke na mojem telesu – ljubavne ročke. Mislim, da bom edini človek, ki bo iz camina prišel z žulji na bokih, namesto na nogah. Na glas si ne upam klet, ker sem tudi na božji poti. In bognedaj, da se spotaknem kje že na prvih 22 km.

Na pol poti se ustaviva, Luciano postane moj novi heroj, saj mi uspe zihtat nahrtbnik, da me ne žuli več. Na poti ne srečava žive duše, zadnjih nekaj km je res mučnih, saj mi sonce tolče v bučo, vrat imam že ožgan, tattoo se trudim skrivat pred soncem zato hodim z delno zarotirano roko. V daljavi zagledam obris mesta, glede na neprespano noč nisem glih ziher, da ni fatamorgana.

Ob 15:30 prideva v albergue brez jest, z eno samo vizijo – postelja. V albergeu sva sama, kasneje se nama pridruži Anna iz Francije, ki bo hodila le do Meride, potem mora nazaj v službo. Očitno nimajo vsi takoj fajn šefov kot jaz.

Ob 20h se z Lucianom odpraviva na večerjo kar v albergue. Hrana ni nič posebnega ampak jem jo pa kot, da je najboljši obrok mojega življenja. Pomarančni sok, to je pa druga zgodba, ubogi konobar je na roke za naju iztisnil vse pomaranče, spila bi ga lahko par litrov.

Pred spanjem še malo poklepetamo zunaj. Anna me sprašuje po Sloveniji, ker še nikdar ni bila pri nas in o naši deželi ne ve ničesar. Ker smo z Melanijo zmenjene, da ima ona načrez ameriško franšizo oglaševanja, se mi zdi edino fer, da ji z ramen odvzamem nekoliko bremena in jaz prevzamem špansko. Do Santiaga bodo, če nič drugega, vsi vedeli, da so v Sloveniji doma tudi indijanci.

Aja, po poti je en kup divjih mačk, vse od istih staršev očitno, po celi poti, ogromno jih je in po glasovih zunaj sodeč, jih bo čez par mesecev še več. Že razmišljam o načinu kako bi kakšno strpala na avion. Boljše, da takoj neham mislit. Jutri je nov dan in jaz rabim novo zobno ščetko!

Budnica ob 8:00 zjutraj. Danes je pot kratka, le 17.2 km hoje, zato se nam nikamor ne mudi. Zvečer smo se z Anno in Lucianom dogovorili, da skupaj pojemo zajtrk. Da bo dan dober, sem vedela že ko sem na pultu zagledala 20kg pomaranč, očitno so se pripravili. 

Anna nama pove, da si na pot želi sama, ker je na Caminu le 10 dni, midva z Lucianom pa greva skupaj naprej. V bistvu je super, ker sva skupaj in sama ob enem, totalno neinvazivna in zabavna družba, pa še izkušen pelegrino je.

Včeraj, ko sem prišla v Guilleno sem bila preutrujena, da bi si jo ogledala, danes zjutraj mi je mesto dalo eno samo asociacijo – Kabul. Zato sva po uspešnem robutanju mandarin, za katere nama je bilo takoj, ko sva jih poskusila jasno zakaj so še na drevesih, krenila direktno na pot. Sonce je žgalo že zjutraj in jaz brez kape, ker sem jo skupaj z očali pozabila doma. No, pa se mesto za perjanico ponudilo kar samo – moja glava. Navsezadnje raje perje na glavi kot sončarica.

Današnja pot me je pustila brez besed, sploh ne vem kdaj sva prehodila 17km. Celo pot sem čutila le neizmerno hvaležnost, da sem tukaj. Vsak pogled, ki se je odprl je bil lepši, lahko bi hodila cel dan. Celo pot so me obletavali metulji, srečala sem čisto majhnega zajčka, ki se mi je celo dovolil pobožat, predno je odskakljal v goščo, skoraj na koncu poti pa me je sredi poti čakalo pero. Nekje na sredi poti me je namreč stisnilo pri srcu in po licih so mi začele polzet solze, mogoče zaradi dejstva, da sem na glavi nosila Igorjevo perjanico. Enostavno sem si zaželela, da bi bil ob meni v tistem trenutku, tako da bi ga lahko videla, zato sem mu v mislih sporočila, naj mi pusti pero nekje na poti, če je tu. Nekaj kilometrov naprej sem dobila svoje pero, res ogromno pero in edino, ki sem ga videla na celi poti. Vem, da se na ta camino verjetno nikdar ne bi odpravila, če se lani ne bi zgodilo kar se je. Težko je bit hkrati vesel in žalosten. Hvaležna sem, da imam Lucianota ob sebi na poti, sicer bi me danes lomilo na veliko.

Prispeva v Castilblanco, po naše bi se najbrž imenovalo Beli grad, vse hiše v njem so bele in po kratkem sprehodu čez mesto ugotovim, da ima najbrž ta mali kraj več barov kot prebivalcev. Naš albergue vodi Luis Maria iz Valencie, super prijazen možakar, ki ga navduši perjanica. Najprej nama postreže s svojim zdravilnim zvarkom, nato nama pove, da si lahko zgoraj postreževa s paeljo v katero mu je sicer ušlo preveč soli, zato pa nam zraven pripada tudi vino tinto. Nočitev in vse je zastonj, če želiva lahko pustiva prispevek, če ne je glih tako v redu. Albergue je presenetljivo poln, celo pot namreč zopet nisva srečala nikogar. Pred vhodom sedi mladi mož, ki si že 11 let ni ostrigel las, niti počesal, drede do pasu, razmišljam samo še ali si jih je v zadnjih 11ih letih vsaj umil? In uši, ajoj še dobro, da ima posteljo na drugi strani sobe.

Po večerji malo posediva in poklepetava z gostiteljem, Luis je sicer zdravnik, ampak ima rad ljudi in je zdaj tu kjer je. Za spomin mi izdela zapestnico iz vrvi od svojega padala – para la indiana eslovena.

Pred menoj je prva izmed daljših etap. Že včeraj sva z Lucianom v trgovini nabavila prigrizke, na celih 29km namreč ni niti ene trgovine. Prvih 15 km poteka po glavni cesti, ki naj bi bila dokaj prometna, zadnjih 14km skozi naravni park.

Po dobrem kilometru iz Castilblanca se nama medtem, ko občudujeva tako imenovane iberijske prašiče “pata-negre” kako počnejo svojo drugo najljubše opravilo takoj za hranjenjem – paritev, zopet pridruži Anna. Izgleda, da ji je bil dan solo camina dovolj, saj deluje nadvse srečna, da naju vidi. Kilometri po glavni cesti minejo nepričakovano hitro, hvala bogu je sobota in ni veliko prometa. Hodimo v četici, včasih tudi par 100m narazen, vsak v svojih mislih.

Ko končno prispemo do parka, se odločimo da bomo naredili eno daljšo pavzo. Lokacija pod razglednim stolpom se nam ponudi kar sama. Ura je 13:00 in sonce pripeka kot pri norcih. Kmalu se nam pridružita še Alfonso – Allamillo loco de Sevilla in Francisco oz. Franster, fant z rastami iz včerajšnjega albergua. Vsi skupaj si naredimo piknik v naravi. To je pač duh camina, deliti pomeni živeti.

Franster je doma iz Galicije, kamor se vrača peš, ker je porabil ves denar. Njegov rukzak ima 20 kg, ni mi jasno kako lahko prenaša takšno težo, ker že mojih 11kg je hudo breme. Ko bi si ostrigel lase bi bil vsaj on 5 kg lažji. Alfonso se nikdar ne ustavi govorit, čeprav ga noben ne razume. Snema svoj video blog in govori, non stop. Franster nam na samem zelo nazorno pokaže in pove, da mu Alfonso sledi iz kraja in kraj in sumi, da mu je všeč. Oba se odločita, da bosta ostala čez noč kar v parku in če bi vedela kaj nas čaka, bi z njima ostala tudi jaz. Malo pred 15h se odločimo, da je treba naprej, saj imamo pred sabo še 13 km do današnjega cilja.

Park zopet ponudi čudovite razglede, na začetku hodimo vsak zase, zadnjih 5km pa nas čaka šok, pot se začne vzpenjat. Združimo energijo in pot nadaljujemo en ob drugem. Nekje sredi parka srečamo še enega pelegrina, ki sedi pod drevesom in ne izgleda prav dobro, komaj zbere moč, da nas pozdravi. Dobre 3 km naprej se ustavimo za kratko pavzo, ker ne gre več in pogled na razgledno točko kamor moramo prit nas spravi v obup. Strmina po 27km hoje po vročini, z 11kg rukzakom na hrbtu dobi povsem nov pomen.

Medtem, ko sedimo kar sredi poti nas dohiti gospod od prej, Mark iz Kanade. Mark se je precenil, štartal je Giulliene danes ob 3:50 zjutraj, kar pomeni, da je prehodil že skoraj 50 km. Videti ni prav nič dobro in pred nami je 1 km zelo strmega vzpona. Optimistični Luciano nas spravi na noge, da bomo skupaj zmogli. Pogledam Marka in ni mi všeč kar vidim, barva njegove polti je zelena, po 50ih km bi moral bit kot rdeč kot paradajz. Napademo hrib, Mark nas seveda ne dohaja, zato se Anna vrne k njemu, z Lucianom greva proti vrhu kjer počakamo Anno. Po 10ih minutah se nam pridruži in pove, da se je Mark zgrudil in da ji je povedal, da ima težave s srcem.

Flash back v moji glavi, kar naenkrat se vrnem v 19.3.2017, pa saj to ni res, ne more se kljub naporu tako perfekten, smeha poln dan, zaključit na tak način. Luciano in Anna stečeta do Marka, jaz nimam moči podoživljat lanskega leta, zato čuvam rukzake. Sredi ničesar, kako naj mu sploh pomagamo?! Nekaj me je očitno uslišalo saj se gor vrnejo vsi trije, sicer Mark še slabše barve kot prej ampak vsaj živ. Damo mu direktni magnezij in Aspirin ter se počasi skupaj spustimo v dolino v albergue, lačni, utrujeni ampak veseli, da smo vsi štirje na svojih nogah.

Lekcija današnjega dne: “Z glavo skozi zid ne dosežeš prav veliko, z duhom sodelovanja in medsebojne pomoči, pa vse.”

Današnja etapa je nedeljska. 14km je proti včerajšnjim 29-tim praktično sprehodek. Zjutraj smo že vsi trije dobre volje, res smo se ujeli z Lucianom in Anno.

Z njima se počutim super, oba zelo norčava in polna življenja. Prav hvaležna sem vesolju, da mi ju je poslalo na pot, občutek imam kot da se poznamo že od vedno. Sploh Anna se mi zdi starejša verzija mene, nemirnega duha, rada potuje in odkriva nove stvari, naredi kar ji šine v glavo brez, da bi prej razmislila.

Pot je polna živali, nekaj za mojo dušo. Kostantno čutim hvaležnost, da sem tukaj in da imam ob sebi dva tako fantastična sopotnika. Nihče od njiju ne govori dobro angleško. Z Lucianom se sicer lahko sporazumevam po italjansko, z Anno si prevajamo stvari, ki jih ne zna povedat z rokami in nogami. Za vsako besedo, ki jo osvojimo na novo, jo povemo v vseh treh jezikih. Do Meride bom za prvo silo znala tudi francosko.

Sploh ne vem kdaj smo prišli v El Real. Na izbiro imamo 4 alberguje, eden je ob poti na začetku vasi. Vrata so odprta, noter nikogar. Najprej vstopi Anna in pride ven nasmejana, da njej je tu ok. Lucio navija, da bi šli v drugega, ker ima več komoditet. Skoraj že gremo naprej, ko še mene povleče noter. Na mizi listek z napisom naj si postrežemo in izberemo sobo sami, ob 19:00 bo prišel nekdo le pobrat 8€, kolikor stane nočitev. Všeč mi je, hiša ima zares lepo energijo, Luciano nima šans proti meni in Anni, ostanemo tukaj. Z Anno se zaljubiva v isto sobo in vsi trije se naselimo v njej.

Po tušu in pranju cunj se odpravimo na sangrijo in nekaj pojest. Vzdolž ulice se sliši glasna muzika, pridemo za ovinek in na dvorišču pred hišo imajo domačini vseh starosti žurko. Predno se zavemo dobimo v roke vsak svoj krožnik s paeljo in kozarec vina tinta, čez 5 minut že plešemo in pojemo z njimi. Že odkar sem prišla v Španijo se mi dogajajo spontane lepe stvari in vse me zelo gane. Dobrota ljudi, druženje, veselje, deljenje stvari, tu se počutim tako doma.

Na žurki je tudi župan vasi, ki pristopi k meni in me vpraša, če se lahko slika z mano. V naslednjem trenutku se vaški starešine že dogovarjajo, da bi bila primerna nevesta za Juana. Juan je katalonec približno mojih let, ki ima hiše vsepovsod po Španiji in poleti živi v tej vasi. Je samski, svoboden, brez otrok in očitno premožen. Mama, če to bereš ne se veselit preveč, sej veš, da mi takšni niso všeč. Tudi Luciano pade v oči starejšji plesalki flamenka s katero pojeta in plešeta. Domačini nam povedo, da je že trikrat udova, zbežimo iz žurke predno izgubimo še Luciana.

Podamo se na grad nad vasjo, kjer uprizorimo vsak svojo predstavo, jaz jima zapojem Zdravljico – po moje seveda. Še en perfekten dan je za nami, komaj čakam kaj bo prinesel jutri.

Danes je bila prva noč, ki sem jo resnično prespala, čeprav sem se zbudila vlažna kot jutranja rosa. Albergue je očitno postavljen direkt na izviru vode, saj takšne vlage v življenju še nisem doživela. Vse cunje, ki smo jih oprali dan prej, so bile še mokre. Naši rukzaki so prevzeli še vlogo stojala za perilo.

Po zajtrku smo ob 8:30 krenili na pot, upajoč, da ne srečamo snubcev in snubiteljic iz prejšnjega dne.

Čeprav je bila pot prejšnjega dneva kratka in sem zelo dobro spala, se počutim utrujena. Odločim se da bom danes solo hodila po poti in se Anni in Lucianu pridružila le pri pavzi, ki smo jo planirali ob 12:00, ko naj bi bili nekje na pol poti.

Vse sence ob poti so zagrajene, nad mano letajo ogromni jastrebi, kot da čutijo, da umiram od lakote. Končno najdemo senco, ki ni za ograjo. Ko pojemo vsak svoj sendvič z iberijskimi svinjami, ki nas že tri dni spremljajo vsepovsod, Anni udari na otročje in si želi nadet Igorjevo perjanico. Voila in imamo spet gratis show alta moda Squa.

Za potrebe fotografije, si sicer skoraj prereže usta in zakolje nogo z nožem, ki ji pada iz ust zaradi smeha, ampak ni važno, to so le detalji, ki nas spravijo do solz smeha. Naše indijanske norčije opazita tudi kmeta in se nama, kar s kopačem pridružita na pikniku. Ker nas čaka še 10km hoje počasi poberemo cunje, ki se sušijo po vseh grmovjih okrog nas in gremo naprej. Tudi za nadaljno hojo udarim svoj ritem in ju pustim za seboj.

Danes sem na posebni misiji, že cel dan iščem metulje, svoje pero sem že dobila, metuljev nikjer, niti enega, kar je za polja polna cvetlic skoraj nemogoče. Ampak v srcu vem, kje so vsi metulji.

Danes bi svoj rojstni dan praznovala Urša, ki je sicer nisem imela privilegija spoznat, sem pa lansko leto spoznala njeno mamo. Uršina mama je ena od ljudi za katero sem najbolj hvaležna, da je vstopila v moje življenje, saj mi je v najtežjem obdobju po Igorjevi smrti pomagala nazaj osmislit dneve. Od prvega trenutka, ko sva se spoznali jo občudujem, kako ji uspeva, kar po izgubi otroka uspe redko kateremu staršu, biti tako močna in polna ljubezni. Predno sem šla na pot mi je dala Uršin najljubši kamen, da ga na poti odvržem kjer začutim in njenega slončka za srečo. Oboje imam skoz na sebi in slonček mi res prinaša srečo, saj so moji dnevi tukaj neverjetni.

Urša kjerkoli že si vse najboljše za tvoj rojstni dan, današjih 20 km je bilo le zate! S teboj in z vsemi, ki te imajo radi, v mojih mislih.

Ponoči je deževalo, nevihte s strelami so napovedane tudi za danes, kar me malo skrbi, saj je pokrajina v Extremeduri gola brez dreves. S pohodnimi palicami in telefoni, bi se lahko uresničile Lucianove jutranje besede, da je danes dober dan za umret, saj bi bili za strele zelo privlačni.

Start je bil zaradi tega malo nelagoden ampak optimistično smo verjeli, da nam bo 20km uspelo naredit pred nevihto. Na poti sta nas dohitela Nadia in Jordan, še dva Francoza. Nadia spremlja Jordana na poti sprejemanja svoje preteklosti in boljše prihodnosti. Njegova življenska zgodba je zelo težka.

Ko je bil star le 4 leta so njega, dve leti starejšega brata in dve leti mlajšo sestro zapustili starši. Najprej so jih dali v rejniško družino, ko sta postala rejnika prestara, so vsi trije končali v sirotišnici. V puberteti je Jordan malo zašel in si nakopal težave z zakonom, dobil je izbiro ali gre v zapor ali opravi camino. Izbral je camino, Nadia mu je bila dodeljena kot spremljevalka. V Franciji na tak način dajo mladim priložnost, da popravijo svoje napake, predvsem pa, da se resnično soočijo sami s svojimi strahovi. Redki Camino sicer končajo, kljub temu pa se mi zdi to res enkratna priložnost.

Jordan je star 16 let in ima eno samo željo, igrati nogomet. S seboj na Caminu ima nogometno žogo, zaradi katere kasneje v mestu vsi pozabimo kako pomembne so naše noge. Ampak bilo je vredno za širok nasmeh na njegovem obrazu. Z Nadio imata dodeljen budget 35€ za oba na dan, za ta denar morata spat in jest, kar je na Caminu seveda popolnoma mogoče, če si zelo skromen in onadva si kuhata sama. Jordan se je med nami popolnoma sprostil, kar zelo veseli Nadio, saj ima sicer težave z zaupanjem v ljudi. Kako jih ne bi imel, če sta ga zapustila edina dva človeka, ki bi mu morala dati ljubezen. Sploh si ne predstavljam kaj ta otrok doživlja v sebi, vse kar je nam samoumevno, je njemu neznanka. Upam, da mu bo Camino dal vse kar si želi in ga iz žrtve spremenil v zmagovalca svoje usode. Ko odpreš življenju srce, ga življenje odpre tebi nazaj.

Danes je bil zelo močan dan, čeprav sem na začetku poti mislila, da bo dolgočasen. Celo pot sem iskala moje perje, znak, da je Igor z mano in vsak dan dobim točno enega. Danes ni bilo perja od nikjer, ko smo bili dobrih 500m od našega albergua, najprej na cesti zagledam povoženega ptička, par metrov naprej vidim majhno še živo vendar obnemoglo pisano kepico. Tokrat je očitno šel preko sebe in mi je naštimal živega ptiča, seveda gre ptič z mano v albergue, kjer ga oskrbim, nahranim in se ga namenim izpustit v njihovem notranjem vrtu, kjer mi je delovalo varno, saj je popolnoma zaščiten od vseh nevarnosti. No, vsaj tako sem mislila. Stavba v kateri smo bivali je bil včasih samostan, zgrajen v obliki kocke z ogromnim vrtom v sredini. V trenutku, ko sem odprla vrata na vrt me je po telesu spreletel čuden občutek, nekaj ni štimalo, zelo čudna energija. Naredim par korakov nakar zagledam v travi prvo mrtvo ptico, kar še ne bi bilo nič čudnega, se zgodi. Ko pa sem našla še vsaj 15 ptičjih trupel, je vse kazalo v to smer, da bo šel moj kraljiček z mano na pot, ni šans, da ga pustim na tem čudnem pokopališču ptic. In tako se je zgodila prva noč, ko se je v mojo posteljo prikradel en čuden tič.

Dan končno zaključimo s sangrijo, ki smo si jo mogli naredit sami, saj je očitno v vaseh ne bomo dočakali. Kot pravijo, tam kjer je želja, tam je pot!

e

Ob 7h zjutraj so nas hospitalerosi vrgli iz postelje. Prvič odkar sem na caminu, smo naleteli na ne preveč prijazne gostitelje. Sicer sta se trudila, ampak je bilo videt, da ju vse moti, niti za kislim nasmehom tega nista mogla skriti.

Že zvečer na terasi nas je ena punca nadrla, naj bomo tiho, Lucio je namreč skozi strešno okno nagajal Nadji. V tistem trenutku sem se ozrla okrog in videla same zagrenjene obraze. Dobila sem občutek, kot da gremo vsem na živce, ker smo veseli in nasmejani. In ob enem sem bila spet hvaležna, ker sem očitno imela okrog sebe edine vesele ljudi na tem caminu.

Via de la plata je posebna pot, ne izbere je veliko ljudi, ker najdaljša ob enem pa najbolj prvinska in še nepokvarjena. Poteka skozi manjše vasi in kraje, pokrajina jemlje dih na vsakem koraku, včasih kar pozabim na prehojene kilometre, sploh ne vem kdaj sem jih naredila že 200. Ob poti ni veliko albergov, etape so sestavljene tako, da se jih moraš držati, vmes namreč največkrat ni niti enega kraja.

Če bi želel prehodit 2 etapi naenkrat bi to pomenilo 40-50 km hoje na dan. To ni zame, na camino sem prišla uživat, ne tekmovat kdo ga prej zaključi in si uničevat sklepe. Noge so na caminu najbolj dragocena stvar, vse drugo lahko odpove, za noge je potrebno skrbeti kot za novorojenčka. Polovica opreme v mojem rukzaku so razne kreme in zaenkrat je šlo brez žuljev. Pustimo detalje, da ne bom kmalu trkala na les.

Danes zjutraj sem ob izhodu iz Zafre zagledala mavrični grafit, valjda je bilo treba prečkat prometno cesto in se slikat ob njem, všeč mi je bilo namreč njegovo sporočilo:”Ljubezen je pravica vseh ljudi!” Kdor me pozna, ve zakaj me je napis pritegnil.

Današjih 20 km je minilo hitro, čeprav je sonce pripekalo na polno. Vmes smo naredili dve krajši pavzi. Ko prispemo v Villafranco najprej nabašemo direktno na pogreb, ki se dogaja dobesedno pred našim albergom. Po številu ljudi sodeč je bil umrli ali zelo priljubljen ali pa zelo osovražen, vsi so namreč zelo nasmejani in izgleda bolj kot, da so se prišli prepričat, da je res umrl. To je že drugi pogreb na katerega smo “uleteli” v treh dneh.

Čez dva dni naju Anna zapušča, saj se zanjo camino konča v Meridi, čez dva dni ima tudi rojstni dan, kar je moje sokolje oko uspelo opazit, ko je izročila osebno v albergeu. Z Lucianom se na hitro v najinem skrivnem jeziku – italjanščini, zmeniva, da jo bo on v albergeu zamotil, jaz pa se bom neopazno izmuznila ven po darilo zanjo, da jo 12.5. ob polnoči presenetiva. Točno vem kaj ji kupit, v eni izmed gostilnic si je zaželela skledico tipično ročno delo pokrajine Extremadura. Najdem popolno skledico, špansko z arabskim pridihom katera vem, da ji bo všeč, ker je kot bi jo kupovala zase, smo si pač neverjetno podobne, še fotografije delava iste. Opazim še lepo verižico s kristalnim jabolkom vijola barve, perfektno njena najljubša barva, barva norcev. Oboje gre z mano, najlepše od vsega pa je bilo, da sploh ni opazila, da me ni bilo. Malo manj lepo je to, da bom jutri poleg vse  hrane nosila v torbi še skledo!

Ko gremo na večerjo se Anna spomni na trgovino, ki je “žal” že zaprta. Vzdihne: “Ah, ziher so v njej imeli glinene posodice.” Presenečenje bo popolno, čeprav bo slovo težko.