Dia N°2 / 4.5.2018 / Giullena-Castilblanco / 17.2km

Budnica ob 8:00 zjutraj. Danes je pot kratka, le 17.2 km hoje, zato se nam nikamor ne mudi. Zvečer smo se z Anno in Lucianom dogovorili, da skupaj pojemo zajtrk. Da bo dan dober, sem vedela že ko sem na pultu zagledala 20kg pomaranč, očitno so se pripravili. 

Anna nama pove, da si na pot želi sama, ker je na Caminu le 10 dni, midva z Lucianom pa greva skupaj naprej. V bistvu je super, ker sva skupaj in sama ob enem, totalno neinvazivna in zabavna družba, pa še izkušen pelegrino je.

Včeraj, ko sem prišla v Guilleno sem bila preutrujena, da bi si jo ogledala, danes zjutraj mi je mesto dalo eno samo asociacijo – Kabul. Zato sva po uspešnem robutanju mandarin, za katere nama je bilo takoj, ko sva jih poskusila jasno zakaj so še na drevesih, krenila direktno na pot. Sonce je žgalo že zjutraj in jaz brez kape, ker sem jo skupaj z očali pozabila doma. No, pa se mesto za perjanico ponudilo kar samo – moja glava. Navsezadnje raje perje na glavi kot sončarica.

Današnja pot me je pustila brez besed, sploh ne vem kdaj sva prehodila 17km. Celo pot sem čutila le neizmerno hvaležnost, da sem tukaj. Vsak pogled, ki se je odprl je bil lepši, lahko bi hodila cel dan. Celo pot so me obletavali metulji, srečala sem čisto majhnega zajčka, ki se mi je celo dovolil pobožat, predno je odskakljal v goščo, skoraj na koncu poti pa me je sredi poti čakalo pero. Nekje na sredi poti me je namreč stisnilo pri srcu in po licih so mi začele polzet solze, mogoče zaradi dejstva, da sem na glavi nosila Igorjevo perjanico. Enostavno sem si zaželela, da bi bil ob meni v tistem trenutku, tako da bi ga lahko videla, zato sem mu v mislih sporočila, naj mi pusti pero nekje na poti, če je tu. Nekaj kilometrov naprej sem dobila svoje pero, res ogromno pero in edino, ki sem ga videla na celi poti. Vem, da se na ta camino verjetno nikdar ne bi odpravila, če se lani ne bi zgodilo kar se je. Težko je bit hkrati vesel in žalosten. Hvaležna sem, da imam Lucianota ob sebi na poti, sicer bi me danes lomilo na veliko.

Prispeva v Castilblanco, po naše bi se najbrž imenovalo Beli grad, vse hiše v njem so bele in po kratkem sprehodu čez mesto ugotovim, da ima najbrž ta mali kraj več barov kot prebivalcev. Naš albergue vodi Luis Maria iz Valencie, super prijazen možakar, ki ga navduši perjanica. Najprej nama postreže s svojim zdravilnim zvarkom, nato nama pove, da si lahko zgoraj postreževa s paeljo v katero mu je sicer ušlo preveč soli, zato pa nam zraven pripada tudi vino tinto. Nočitev in vse je zastonj, če želiva lahko pustiva prispevek, če ne je glih tako v redu. Albergue je presenetljivo poln, celo pot namreč zopet nisva srečala nikogar. Pred vhodom sedi mladi mož, ki si že 11 let ni ostrigel las, niti počesal, drede do pasu, razmišljam samo še ali si jih je v zadnjih 11ih letih vsaj umil? In uši, ajoj še dobro, da ima posteljo na drugi strani sobe.

Po večerji malo posediva in poklepetava z gostiteljem, Luis je sicer zdravnik, ampak ima rad ljudi in je zdaj tu kjer je. Za spomin mi izdela zapestnico iz vrvi od svojega padala – para la indiana eslovena.