Feathers Of Life

Zjutraj se zbudimo že zgodaj, saj gostitelji želijo da samostan zapustimo do 7:30. Kruta ura zame in Luciana, ki sva vedno zadnja. Vstanem ob 6:00, naredim strečing in si grem umit zobe.

Na poti iz kopalnice skorajda teče mimo mene ena od dveh Francozinj, ki smo ju ujeli predvčerajšnjim. Skozi zobe me na hitro pozdravi buonjur in zbeži v kopalnico. O moj bog, v naslednji sekundi slišim, kar je še najbolj podobno bombardiranju v II. svetovni vojni, upam da je prišla vsaj do školjke! Jutro se začne fenomenalno, drek prinaša srečo pravijo, res jo saj se mi smeji celo pot.

Spet nisem spala do 3h zjutraj, tokrat zato ker sem padla v pisanje. Včeraj je bil res močan dan. Všeč mi je, ko se ljudje združijo, to mi je bilo vedno všeč.

Zjutraj se kot ponavadi z Lucianom zadnja odpraviva iz albergeja. Vasica me očitno ni želela izpustit, saj sem najprej pozabila slušalke in sva se vrnila, nato sem izgubila sončna očala, ki sva jih tudi neuspešno iskala po vasi. Vse ima svoj zakaj. Zaradi najine zamude sva bila na koncu vasi nagrajena, saj je ravno prišel lastnik plavookega žrebca, ki sva ga že prej občudovala in naju povabil k njemu v ogrado. Capricio je ime konjičku, ki ga je sam vzredil.

Že zjutraj je naš Napoleon odločil, da se ustavimo pri jezeru, kar je bila super odločitev iz dveh razlogov. Prvič, ker je bilo pasje vroče, drugič zato, ker sem bila zmatrana, tretjič še fante smo razveselili. Ko smo zagledali kraj kjer je bil alberge pa tudi sebe. Hoja je bila danes težka, malo zaradi vročine, delno pa tudi zaradi refleksij, saj je bil dan prej precej nabit s čustvi. Rukzak se mi je zdel težji kot ponavadi, sonce smo imeli ves čas pred nami in jaz brez očal. Nekje na pol poti sva našla pašnik in se ustavila na pavzi kar med ovcami. Medtem nama je že pisal Marc z navodili za pot.

Marc in sporočila, to je zgodba zase, napiše ga delno v francoščini, delno v španščini in še malo angleščine zraven. Z Lucianom že tako ne zastopiva več nič, ker se počasi spreminjava v zlati ribici, dešifrirat njegovo sporočilo je bilo za najine omejene možgane enostavno preveč. Nekaj pred 14-to uro kreneva naprej. Pot se vleče v neskončnost, vidiva most, ki nama ga je poslal Marc in ga morava prečkat ampak rumene puščice so obrnjene v obratno smer.

Odločiva se za nekaj kar je spominjalo na “krajšnico” in je bilo označeno kot privatna posest. Čez dober kilometer naletiva na travnik poln lepih rjavih krav. Luciano se jim približa, da bi jih poslikal, nakar opazim, da imajo nekatere od teh krav malo čudne vime. Ni lepšega kot stat pred potjo, ki se vzpenja z rdečim rukzakom na ramenih med hordov bikov pomešanih s kravami, takrat so namreč agresivni. Neverjetno je tudi spoznanje kako hitro lahko tečem po 5ih urah hoje pri 28°C in 11kg na ramenih, Usain Bolt nima za burek. Preživela sva najino prvo corido v živo in na vrhu hriba uzrla jezero.

V tistem trenutku sta Filip in Cristian postala moja najljubša peregrina, ker sta naju usmerila sem. Pot do jezera je bila še dolga in je potekala po cesti ampak v trenutku, ko sva prispela v albergue sva pozabila na vse muke. Raj na samem, daleč od vsega, okolje kot iz pravljice, čim sva se registrirala in so naju fantje slišali prit sta pritekla z vodnimi pištolami. Po 6-urni hoji pri 28°C je bilo to kot, da se mi je prikazala Marija v naročju sedečega Bude, ki pije čaj z Alahom.

Po tušu seveda masaža in danes, ker je bil za vse, razen za naju z Lucianom zadnji dan, smo jo nadgradili še z masažo ramen. Lepo sem jih vzgojila te fante ni kaj, prav nič mi ne manjka tukaj, za vse, ki se to sprašujete. Naredili smo si čudovit večer, Filip je imel ves čas napade smeha, še dodatno ga je polepšala nevihta s strelami nad jezerom. Že ves čas si želim dež, prav želim si, da bi dežne kaplje izprale iz mene vse staro kar je privrelo na dan. Postavim se ven z razprtimi rokami, žal je dežja zgolj za vzorec.

V dnevni sobi vidim Marca, kako se ukvarja s telefonom, najverjetneje študira kako napisat sporočilo, ki ga ne bo nihče razumel. Danes je njegov zadnji dan z nami. V žepu imam srček iz kamna, ki sem ga našla po poti na isti dan kot smo spoznali njega. Čutim, da mu ga moram dat, zato stopim do njega in ga položim predenj z besedami, da nisem našla po poti stvari, ki jih on najde zame vedno v pravem trenutku, mu pa podarjam srček in mu želim, da bi imel vedno odprto srce, predvsem pa naj ostane vedno takšen kot je. Pogledal me je vidno ganjen s tistim svojim prodornim pogledom, kot da te vidi v dušo in mi povedal, da ima tudi on zame nekaj ampak bom dobila jutri ob slovesu. Potem vstane in me objame, noben od naju noče izpustit objema, ker je naš Kučan proti Marcu velikan, me po nekaj minutah skoraj useka v križu.

Zvečer se z Lucianom na ta račun pošteno nasmejiva, hvala bogu imava celo sobo le zase in nikogar ne motiva pri spanju. Hospitalero je očitno mislil, da sva par, saj nisva dobila le svoje sobe za razliko od vseh ostalih ampak je Luciano pokasiral tudi vse račune. S fanti sva zmenjena, da greva z njimi zutraj z njimi do Cañarevala, kamor gredo na vlak in avtobus. Jutri se za naju spet začenja nov camino!

Na vsake par dni se pošteno naspim, danes je bil eden od teh dni. Zjutraj vsi skupaj pojemo zajtrk. Filip in Cristian sta vidno žalostna, ker gresta domov.

Marc nas sredi zajtrka spet šokira, da on gre naprej z nami. Nikdar ne vem ali se heca ali misli resno, človek je dan prej kupil letalsko karto. Definitivno odločitve niso njegova močna točka. Prvotno karto ima kupljeno za 6.6., počasi si že upam stavit, da bo šel z nama do Santiaga ali pa ga en dan preprosto ne bova več videla. V glavi sem se že pripravila, da bo šel, kljub temu me vedno uspe šokirat, na caminu pač vse občutiš bolj intenzivno, tudi navezanost na ljudi. Spoznali smo ga, ko mu je zaradi napora skoraj odpovedalo srce, še par njegovih trikov in bo odpovedalo meni.

S težkim srcem se odpravimo iz našega raja, človek bi kar ostal v tej energiji in med ptičjim petjem. Po poti na glavno cesto plešemo po vzoru oddaje Love train iz 80′. Pot do Cañaverala mine hitro. Hodimo vsi skupaj, že od jutra sem nagajive volje. Najprej Cristianu na vrh rukzaka pripopam kamen, ki ga kasneje, ko se skloni dobi v direkt v glavo. Celo pot nabiram rože in jih zatikam Marcu v gojzerje, ki jih ima privezane zadaj na rukzaku, hodi namreč v šlapah, ker je poln žuljev.

Filipa že od začetka, ko se še nismo družili ampak zgolj srečevali in nismo poznali njegovega imena, kličemo Van Gogh. Vedno nosi slamnat klobuk in ima rdečkasto brado, zato mu iz trave in koščka lesa izdelam čopič, ki mu ga ravno tako zataknem za rukzak.

Na pol poti naletimo na čredo bikov, tokrat so samo biki, ograje ni. Ko nas zagledajo se začnejo vljudno umikat iz poti, jaz pa že hitim Cristianu odvezovat zastavo iz rukzaka, da preverim, če bi bila dober matador.

V mesto prispemo hitro in gremo na pijačo in malico, ker imata fanta vlak šele ob 15h. Filip je ves žalosten, ker gresta domov ravno zdaj, ko smo se zares ujeli. Tudi meni je žal ampak v glavi sem po Anni razščistila kako to gre na caminu. Vem, da bom oba še videla in po mojem prav kmalu. Cristian me je povabil v Berlin, Filip pa tako ali tako načrtuje obisk Slovenije.

Pred nami imamo še 10 km poti in začne bliskat. Včeraj sem si zaželela dež in danes se mi je želja uresničila. Oba moja fanta se pripravita na dež in se zavijeta kot salami v vakumu, jaz pokrijem rukzak in pustim palerino v njem. Oba me čudno gledata, si pač zares želim hodit v dežju. Veliko stvari je privrelo na dan iz mene med hojo, čutim jih kot rano na telesu in želim jih izprat iz sebe. Brez vode ni življenja.

Dež se spremeni v sodro, zato se zatečemo pod kapelico na poti in se odločimo, da bomo tam malo počakali. Marc nastavi glasbo, vsi trije se vsedemo na moj mat, oba primem za roko in tako v tišini sedimo kako uro. Eden najbolj globokih trenutkov tega camina, prav čutim energijo kako se pretaka iz enega v drugega. Po eni uri in pol nam je jasno, da se dež ne bo ustavil, zato gremo na pot. Čeprav sem mokra kot cucek sem nabolj srečen človek na svetu.

Ne vem kaj me še čaka na tem caminu, ne vem ali bo kaj v meni spremenil, vidim pa kako se zaradi drobnih malenkosti spreminjajo drugi. Čeprav odhajajo en za drugim, naše pleme raste. Misel ni moja ampak drži kot pribita: “Ljudje bodo vedno pozabili kaj si rekel in kaj si naredil zanje, nikdar pa ne bodo pozabili kako so se počutili ob tebi.”

Včeraj zvečer je bilo mirno, cel albergue smo imeli zase, vsak je spal v svoji sobi s 4-mi posteljami. Od že tako skopega nabora peregrinov na tej poti, smo praktično ostali sami trije, večina ostale zasedbe je odšla domov. Nekateri so se ustavljali, drugi so prehitevali. Skratka očitno je tri res moja številka. Čeprav priznam, da mi manjka ropot, zadnja dva dni pogrešam celo smrčanje.

Marc je štartal kako uro in pol pred nama. Zvečer sem mu na mizi pustila čips – njegovo najljubšo hrano, kremo za podplate in obliže. Vsak dan dobi nove žulje. Seveda ni uporabil ničesar. Predno oddide mi reče, da bo pustil čips meni, ne vem kaj točno sem mu še napol v spanju odvrnila, očitno je zaleglo, ker ga je vzel.

Na pot sem danes dejansko šla lažja, brez misli, s popolnoma prazno glavo. Dež včeraj je več kot očitno deloval. Za žabe sicer v minus. Prvi del poti sva hodila v rosi, ker so bili ob poti ribniki je bilo vsepovsod polno žabic. Hodila sem kot, da imam obsesivno kompulsivno motnjo, da jih ne pohodim, medtem ko jih je Luciano pred mano spreminjal v palačinke. V nekem trenutku sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala dol, sicer do Galistea ne pridem niti v enem tednu. Po včerajšnji mizeriji od albergeja smo si danes privoščili spanje v Paradorju. Na vsakih nekaj dni se gremo naspat v hotel, ker v albergih za peregrine se ne naspiš najboljše.

Med masažo stopal so Marcove tace spet cvetele od novih žuljev. Vprašala sem ga zakaj si jih ni namazal s kremo, ki sem mu jo pustila na mizi. Odvrnil mi je, da on raje daje, kot vzame nekaj od nekoga in je zelo trmast. Ma nemoj, nihče od nas tega ni opazil. Verjetno je njegova lekcija ta, da je nabasal ravno na naju dva, ki z vsemi deliva vse. Vprašala sem ga, če ga ko nekomu nekaj da osrečuje, za trenutek pomisli in odgovori, da zelo. Sploh se ni zavedel, da je glihkar dobil šah mat s tem odgovorom, ker mu vržem direkt pod nos, zakaj potem ne osreči tudi drugih ljudi in sprejme, ko mu želijo nekaj dat. Počasi dojema lekcije tudi on, je pa trd oreh.

Galiesteo je vas z veličastnim obzidjem, za katerim se pa ne skriva nič pretirano veličastnega. Še tisto, kar je bilo tam skrito bi bilo boljše, da ne bi bilo, ko zagledam tobogan se namreč v meni prebudi otrok in ga moram sprobat. Jep, naravnost ne gre več, samo še postrani. Mislim, da bom šla peš kar  do Slovenije!

Po kratkem ogledu se odpravimo jest, spet pomfri seveda ampak tokrat je bil narezan na kockice, zato je deloval čisto nekaj drugega. Na poti v hotel mi Luciano ves navdušen utrže “dišečo” vrtnico. Ne vem kaj je on vohal, ker vrtnica definitivno dišala ni. Marc ga pogleda in mi reče, da je vrtnica kot ženska, lahko je najlepša na svetu, če nima vonja je vse zastonj.

Predno gremo spat nesem Marcu kremo za podplate, brez besed jo vzame. Zelo dobro napredujemo, saj ga razumem, ker imam tudi sama probleme sprejemanjem. Pred sabo imam odlično ogledalo, ah camino.

Vstanem že pred sedmo uro zjutraj, Luciano še spi, moje edino upanje za zajtrk je Marc, on vstaja zgodaj. Ujamem ga ravno, ko končuje z zajtrkovajem, ampak, ker je vljuden, posedi z mano dokler ne pride Luciano.

Zunaj se spet pripravlja na nevihto, ker nisem naročila dežja, fanta potolažim, da bo to zgolj nekaj kapljic. Marc gre naprej, midva z Lucianom nadaljujeva tradicijo, počasi, počasi. Prvih 11km hoje je po glavni cesti, zato ne vem točno v katero marčo sem prestavila, ampak prehodila sem jih v dveh urah. Na poti spet srečava nasmejanega peregrina iz “prejšnjega stoletja” z bambusov palico, ki ima na rukzaku obešene še lonce. Mater, ob pogled nanj teža mojega nahrbtnika kar izpuhti.

Ko pridem do prvega križišča na poti, že želim zavit za Plasencio, nakar mi notranji glas reče naj počakam na Luciana. Hvala bogu, vsaj sama sebe včasih poslušam, saj bi popolnoma zgrešila pot. Ko se mi pridruži pokličeva Marca, vstavil se je na malici točno v kraju, kjer sva midva, zato se mu pridruživa. Čez kakih 10 minut prisede tudi smejoči peregrino, Emanuel oziroma Manu. Star je 27 let in že 9 mesecev hodi okrog z rukzakom. V tem času se je ponovno rodil, kar se mu vidi na obrazu, saj še nikdar nisem srečala človeka, ki bi izžareval toliko lepe energije kot on, prav žari. Oči ima na široko odprte in v njih sonce.

Zunaj se začenja pripravljat na nevihto, zato se odpravimo, saj imamo pred sabo še 17km. Danes sem v svojem tempu, ki ga fanta ne dohajata, zato si nataknem slušalke in pičim naprej. V glavi imam le, da jima moram pustit nekje presečenje, zato med nabiranjem rumenega in belega cvetja spregledam rumeno puščico in grem po napačni poti. Ko ju logično ne vidim več za sabo, na tla z rumenim cvetjem oblikujem puščico in srček s tremi cveti v njem.

Malo naprej potleh zagledam kačo, medtem, ko se ukvarjam z njo, me ves zadihan ujame Luciano in se mi najprej zahvali za presenečenje, nakar mi pove, da ima tudi on presenečenje zame in sicer, da sem si za 2 km podaljšala pot, ker me nista uspela doklicat. Marc je šel po drugi poti, on je šel za mano. Ni se nama dalo vračat, zato sva na telefonu dobila alternativno pot. Ko sva prišla nanjo sem vedela, da nisem zgrešila poti ampak, da sem točno na tisti poti na kateri moram bit.

Prva ovira je bila čez nekaj km ograda s kravami, telički in tudi biki, spet corida na programu, ker zaupava življenju pogumno odpreva ograjo in greva na vse ali nič. Za razliko od prejšnjič, ko so se začeli razburjat je bilo tokrat vse mirno, čeprav se je nivo adrenalina v krvi pošteno dvignil. Kamorkoli sem pogledala živali in divjina, prav hvaležna sem bila, da me je zaneslo na to pot, čeprav sva izgubila Marca po poti. Čez čas se je najina pot združila z rumeno puščico, na sredi poti nama je Marc napisal Marco in številko 1218. Prav neverjetno kako istočasno sva brez si povedat, vsak iz svoje strani začela risat srček okrog njegovega imena. Ob pogledu na številko sva stuhtala, da je ubogi Marc najbrž dislektičen in je napisal namesto 2018, 1218.

Nadaljnih 7 km je bilo najlepših na caminu doslej. Počutila sem se kot Alice v čudežni deželi. Na poti sva spet naletela na konja, ki se je “zaljubil” vame saj mi je sledil in mi dajal ljubčke. To je romantična verzija, v resnici je hotel pojest rdečo Lucianovo vrtnico, ki sem jo imela zataknjeno v laseh skupaj z Marcovim peresom. Če gre tako naprej bom prišla v Santiago z gnezdom od štorklje v laseh.

Ko smo prišli v Olivo di Plasencia je sledilo prijetno presenečenje, cela vasica je umetniška, drevesa oblečena v čipke, čudovita energija. Pridemo pred albergue, še eno presenečenje, altroke Parador. Na razpolago dobimo celo hišo, zelo nadstandardno opremljeno, zato se odločimo, da si večerjo naredimo kar doma. Starejša gospa, ki ima načrez albergue ima očitno čez celo vas, saj ima tudi ključe od trgovine, ki jo odpre le za nas, da lahko nabavimo sestavine za večerjo. Marc mi pomaga pri pripravi zelenjave. Med večerjo ga vprašava kaj so pomenile tiste številke, ki nam jih napisal na pot, hladnomrtvo odgovori:”Ja ura ob kateri sem bil tam.” Oba planeva v smeh, dosti lepše je bilo verjet, da je Marc dislektičen, kot da sva midva neumna. Vsedemo se v dnevno sobo na kavč, že dva dni z Lucianom razmišljava, kako kaj več izbrskat iz enigmatičnega Marca. Spomnem se na igro resnica ali izziv, ki me jo je naučil Gael. Super, saj ne rabi vedet, da obstaja možnost izziva, naj bo le igra resnice.

Ura je polnoč in mi se še kar pogovarjamo. Luciano gre spat, midva nadaljujeva. Zdaj vem vse kaj rabim vedet, ampak bo ostalo pri meni. Vem tudi zakaj naju je camino pripeljal v njegovo življenje in vem zakaj je njega pripeljal v mojega, sploh na tak način kot ga je. Anna ta camino kliče magic camino in res je magičen. Morda na tej poti res ne srečaš veliko ljudi, srečaš pa ravno tiste, ki jih potrebuješ, da se premakneš naprej, zrasteš. Nazaj se ne sploh ne oziram več. Camino je prispodoba za življenje, hodiš naprej in ob tem odpada iz tebe vse česar ne rabiš več. Iz stadiona, kjer sem se vrtela v enem in istem krogu, sem končno prestopila na pot, kjer je cilj vedno pred mano, čeprav cilj ni pomemben. Zadnji teden se niti med hojo ne oziram več nazaj.

 

Zbudim se prva, malo čez sedmo uro. Najprej pogledam kje je Marc, navadno je ob tej uri že na poti. Oba z Lucianom še trdno spita.

Včeraj smo nabavili tudi stvari za zajtrk, zato ga grem dol pripravit, da malo pocartam svoja fanta. Danes namesto marmelade in toasta, ki ga že tri tedne jemo vsak dan, naredim vmešana jajca za vse tri. Ko se zbudita in prideta dol je vse že nared, samo pojesti še moramo. Kar naenkrat slišimo Marca v kopalnici kako se zadere rad te imam. Soglasno zakričiva nazaj tudi midva imava tebe rada. Odvrne nama, da je to rekel sam sebi v ogledalo. Včeraj zvečer smo se med drugim pogovarjali tudi o ljubezni, predvsem tisti do sebe. Priznal nama je, da se nima rad.

Ko pride iz kopalnice izgleda nekaj let mlajši. To je njegov tretji camino po Španiji, očitno mu prva dva nista prinesla tega kar je iskal. Na tretjem je imel srečo v nesreči ali pa obratno, da je naletel na dve ropotali, ki ju je vsepovsod polno in sva šla preko njegove trme in vztrajala dovolj časa, da se nama je prepustil. Obstaja verjetnost, da tudi iz obupa, ker je videl, da nama ne more pobegnit. Že en teden hodi z nama, na pot gre sicer sam prvi zjutraj, ampak vse pogosteje naju kje počaka ali pa se dobimo v albergeju, ki ga rezerviramo dan prej vsi trije skupaj. Ura je 9 in mi smo še vedno vsi trije v albergeju. Težko je odditi iz tako lepega kraja, predvsem pa tako lepega albergeja.

Danes po poti se mi zdi, kot da lebdim. Danes me tudi prvič nekaj zmoti v čevlju. Včerajšnja pot je bila dolga in non stop sem iz čevljev odmetavala kamenčke, očitno ne dovolj pogosto, saj mi je en naredil žulj na peti. Devetnajsti dan camina dobim svoj prvi žulj, fanta mi ga sicer ne priznata kot žulj, ker ni velik niti za noht od mezinčka. Pot se vleče kot jara kača, razen arheološkega najdbišča v katerem se skrivajo rimske toplice ni ne vem kako zanimiva, vroče je in jaz spet brez kape, ker sem jo nekje izgubila. Skupaj z možgani izgubljam počasi tudi vse ostalo, po mojem bom v Santiago prišla naga in brez nahrbtnika.

Po poti večkrat pomisliva na Manuja in če ga bomo tudi danes kje srečali. Ko prispemo v albergue sledijo vsakodnevne rutine po katerih se odpravimo ven na večerjo. Točno pred našim albergejem stoji Manu, ki nam pove, da je danes pomislil na nas in da je upal, da se srečamo. Evo pa smo pri energijah. Skupaj se odpravimo pojest pomfri in kar pač sodi zraven.

Med potjo sem začutila, da sem še bolj svobodna. Ne povezujem sploh več doma s sabo, ne pogrešam ničesar in ko pomislim, da sem že skoraj na pol poti, me kar stisne, da bo treba it enkrat domov. Ukvarjam se le še s tem trenutkom v katerem sem, postala sem bolj prisotna, ko pomislim poslat sporočilo, mi je to kar mučno, pot in ljudje, ki me spremljajo na njej so postali moj dom.

Do danes imam narejenih 460 km. Blog pišem le še zato, ker bi sicer vse pomešala, zgodi se namreč precej stvari in že naslednji dan ne veš kam bi katero vmestil. Sploh se ne spomnim več kje smo bili pred par dnevi, mesta se brišejo, glava se počasi izklaplja. Čeprav tukaj nič ni počasi, razen morda najinega odpravljanja iz albergeja zjutraj. Camino me končno ima zase.

Danes sem se naspala kot bog zapove, zbudim se že ob 5h zjutraj in meditiram v mislih. Vsi okrog mene še spijo. Več kot 4 ure navadno ne spim, sploh mi ni jasno kako lahko že 20 dni hodim s tako malo spanja, niti kave ne pijem. 

Prvih 10 km poteka spet po glavni cesti, štartamo vsi trije skupaj, hodimo vsak zase in medtem, ko prehitevamo en drugega za minutko poklepetamo. Imam najhitrejši tempo, me pa tudi največkrat tišči lulat, tako da sem kot ovčar enkrat spredaj, drugič zadaj. No, dobesedno sem kot pes, saj kakšen dan markiram svoje ozemlje na vsak km.

Iz Extremadure danes preidemo v drugo pokrajino Leon in Castilio. Skoraj neverjetno kako se pokrajina spremeni takoj po mejniku. V Castilji se počutim kot doma, nekaj kilometrov hodimo po gozdu, polnem korit v katera se izteka pitna voda za peregrine. Žejna nisem, mi je pa brez kape toplo, tako da se spontano odločim in v enega namočim celo glavo. Ne vem ali je v vodi hidrogen ali kaj, ko se mi posušijo lase sem kodrasta kot ovca. Po poti se z Marcom več ali manj srečujeva pri živalih, ki jima odstopava svoje priboljške. Čeprav se težko odpovem sladkarijam, sem se odločila, da jih raje dam njim kot naložim na svoje boke.

Danes me spet cel dan mika voda. Na poti je veliko podtalnih voda, ki delajo luže. Najprej se jim izogibam, v nekem trenutku se v meni prebudi otrok in zabredem direktno vanjo. Marc se za mano dere naj ne hodim po vodi. V naslednji luži začnem skakat dokler je ne izpraznim in se zaderem nazaj, da lahko počnem kar želim. V tretjo lužo zabrede še on in tako nekaj časa hodiva in se smejiva kot dva mala otroka. Kar naenkrat se pred nama pojavi nekaj kar meni izgleda kot malo večja luža. Nikdar nisem rekla, da sem dobra v presoji, sploh ne, ko sem razigrana. On se pametno umakne na stransko pot, jaz z zaletom stečem direkt vanjo. Zabredem do kolen, vmes mi spodrsne in skoraj naredim špago, po nekem čudežu se uspem ujet, ne upam si pogledat koliko žabic imam v čevljih, noge so mokre, čevlji kot oklepniki in tehtajo vsak 1 kg. Ta spodrsljaj me seveda ne ustavi, do Calzade so čisto vse luže moje.

Že ob vstopu v vas nas pričaka hospitalero z besedami, da pričakuje eno punco z belo perjenico in dva kavalirja, ki jo spremljata. Madona na tem caminu sem postala že zvezda zaradi perjanice, čeprav je zaradi vročine pripeta zgolj na rukzak. Ker mi je iz prve zelo simpatičen možakar mu rečem, da senorita con la pluma blanca no tiene dinero in zmeniva se, da mu plačam s perjem. Med masažo stopal nas pride poslikat in posnet, ker kaj takšnega še ni videl. Pove, da nas bo objavil na njihovi strani na facebooku.

Popoldan gresta fanta spat, jaz se vsedem na zidek, k meni pride črn psiček, ki me spominja na mojo muco Mimi in prisloni glavo ob mojo nogo, kasneje izvem, da mu je ime Miki. Vležem se poleg njega in ga čoham vsaj dve uri. Prav potrebo sem imela nekoga stiskat in čohat, očitno je Miki to začutil, saj je sicer ignoriral vse okrog sebe.

Kmalu se nam v albergeju pridruži še Manu, tako sem ga vesela, da ga tečem objet.
Carlos nas pride poklicat na večerjo ravno, ko si z iglo vstavljam nitko v žulj, da mi iz njega po njej izteče voda. Marc še spi, z Lucianom ga greva zbudit, medtem, ko ga jaz nežno požgečkam po podplatih, Luciano plane nanj in ga celega preljubčka. Luciano je pač tak, če te ima rad bo to pokazal na zelo očiten način in prav je tako.

Ubogi Marc, počasi se sicer že privaja na vso to pozornost, mislim da si bo ta camino zapomnil za vedno. Po večerji klepetamo zunaj in ugotovimo, da imamo vsi štirje nekaj skupnega. Manu ima brata Markota, jaz imam brata Markota, Luciano ima sina Markota in Marc, njega imamo vsi mi. Manu na svojih potovanjih ravno tako kot Marc in jaz nabira kamenčke in kristale. Iz torbice potegne svoj mošnjiček in nam vsakemu podari tistega, na katerega ga spominjamo. Meni podari roza kvarz. Pove mi, da ima roza kvarz zelo močno energijo, je kamen srca in kristal brezpogojne ljubezni. Prinaša mir, nežnost, celi rane in prinaša ozdravljenje. Želim si, da se ta camino nikdar ne bi končal.

Celo noč mi je direkt v glavo svetila zelena luč od zasilnega izhoda, zato sem spet spala malo nič. Ob 7h, ko se ostali začnejo prebujat vstanem tudi jaz, da jih prej ne bi motila.

Čim pridem ven iz sobe mi hospitalero Carlos že teži, da se hoče slikat z mano s perjanico na glavi, ne pusti me niti v miru pojest zajtrka, sproti ko mi naliva kavo mi prigovarja, da slučajno ne bi pozabila. Zato tudi vstanem in se ga usmilim, ter zaradi tega pozabim spit edino kavo v treh tednih. Volk sit, koza cela in žejna. Jaz sem napravljena, Luciano ima svoje stvari še vsepovsod, Manu je tudi pripravljen, Marcu se nas ne da čakat, zato gre naprej. Tako ali tako je navajen, da ga ujamemo, en naš korak je za dva njegova.

Nekaj po 8h štartamo, noge me nosijo kar naprej, Marca ujamem po pol ure in ga prehitim. Ko za seboj ne vidim več nikogar se vsedem na romanski mile stone ter poslušam ptičje petje. Čez 15 minut vidim Marca, spustim ga naprej, nato v daljavi zagledam še oranžne Lucianove hlače, vsi smo prešteti, zato grem naprej. Tik pred prvo vasico spet prehitim Marca. Danes čutim, da bi lahko camino pretekla z rukzakom vred, tako sem lahka.

V vasici najdem sredi ulice mrtvega mladega kosa, najbrž je padel iz gnezda, poberem ga s tal, Marc me dohiti, skupaj se odločiva, da ga bova zakopala. Na grobek položiva rumeno rožico in bel kamen. Par hiš naprej je bar v katerem se ustaviva na pomarančnem soku in počakava ostale. Dokaj hitro naju dohitita, ker sva se zamudila s pogrebom. Spijemo sok, razdelimo si vse pribolške, ki jih imamo in odigramo eno igro namiznega nogometa. Danes se mi iz neznanega vzroka mudi, zato krenem spet naprej.

Dohiti me Manu, nekaj časa hodiva skupaj in klepetava. Vpraša me, če sem po horoskopu devica, ker vidi veliko sebe v meni in se čuti zelo povezan z mano od prvega trenutka, ko je zagledal pero na moji glavi. Povem, mu da sem ga dva dni nazaj izgubila, zasmeji se in mi reče:”Ampak jaz sem ga našel in ne vem zakaj sem pomislil, da je tvoje in ga pobral, le da sem ti ga potem pozabil dat.” Prvi dan, ko smo ga srečali mi je v oko na njem padlo dejstvo, da ima podobno pero, kot ga je meni podaril Marc. Jaz sem ga imela v laseh, on na rukzaku. Naslednji dan sem svojega izgubila in bilo mi je hudo, saj mi ga je dal Marc. Ampak na tem caminu sem izgubila že toliko stvari in ko sem opazila, da mi je odpadlo sem si rekla, če mi je namenjeno, bo našlo pot nazaj do mene, in res ga je. Od trenutka, ko mi je Marc podaril to pero na poti ne videvam več peres ampak le še srčke vsepovsod. Manuju začnem pripovedovat zgodbo o mojem tattoju in Joseju. Vstavi me takoj na začetku in reče, da mi mora nekaj pokazat predno nadaljujem. Dvigne majico, na rebrih ima vtetovirani dve ptici. Pove mi, da si je te dve ptice dal tetovirat en dan predno je šel na svoj prvi camino, tetoviral mu jih prijatelj, ki ni tetoviral še nikogar pred njim. Naključij res ni. Manu se vstavi za malico, jaz grem naprej.

Ta blog pišem kar sproti med hojo, dokončala ga bom zvečer, če se še kaj zgodi. Kljub temu, da pišem in hodim za mano od nikoder ni mojih treh fantov, to lahko pomeni le dve stvari, ali sem zelo hitra ali pa sem se spet izgubila. Sploh me ne skrbi, ker vem da sem na pravi poti zame tudi, če sem se izgubila. Celo pot imam mravljince po rokah, nikdar v življenju se še nisem počutila boljše kot se vsak dan znova na tej poti. Ne potrebujem nič, ker sem srečna in hvaležna za vse kar imam.

Kilometer pred današnjim domov se ustavim in počakam fante, da gremo vsi skupaj v albergue. Današnji albergue je spet en presežek, sicer naj bi bil cerkven ampak v vrtu imajo postavljen že napol preperel indijanski šotor, celoten kompleks me spominja bolj na Safari bar v kamenjaku, kot na cerkev, noro.  Najprej se stuširam, nato operem cunje in se grem vsest pred “moj” šotor. Kmalu se mi pridruži Marc, ker Luciana ni od nikjer podplate zmasirava le en drugemu. Že dva dni me matra ali mu nekaj povedat ali ne, začutim, da je pravi trenutek in moram to dat iz sebe zaradi sebe in njega. Na caminu je vse darilo, tudi občutki, ki jih delimo en z drugim. Z vsemi ostalimi imam nekako bolj lahkoten odnos, midva z Marcom bolj kot ne strmiva en v drugega in vsakih par dni udariva eno res hudo debato, vmes pa sva več ali manj v prijetni tišini en z drugim.

Predno sem šla na pot mi je nekdo napovedal, da bom na poti na zelo poseben način spoznala svojo dušo dvojčico in da bo to ženska ali moški, s katero ne bo nujno romantična naveza, bo pa to oseba s pomočjo katere se mi bo zacelilo srce. Najprej sem mislila, da jo te Anna, ker smo si zelo podobne. Ampak, ko je bila Anna še z nami in smo se imeli res dobro, predvsem pa zabavno, sem imela pri vsem tem v srcu vedno grenak priokus, saj sem si to želela delit z Igorjem. Dostikrat sem se med potjo, ko sem bila sama, zaradi tega tudi zjokala. Odkar je z nami redno Marc te žalosti in želje ne čutim več, kot da se mi je dobesedno zacelilo srce.

Ne vem zakaj je tako in kako je prišlo do tega, romantične naveze med nama vsekakor ni, imava pa zelo močno dušno povezavo, zaradi katere se ga včasih kar malo bojim in se do njega obnašam drugače kot do drugih. Če Luciana in vse ostale kompanjerote objamem brez težav večkrat na dan, njega enostavno ne morem, pa ne zato, ker ne bi želela. Kot otrok, ki si želi še en piškot in si ga ne upa vzet. In jaz nisem nikdar bila otrok, ki si ni upal vzet še enega piškota, bi rekla, da sem bila prej otrok, ki jih je pojedel celo škatlo naenkrat. Nočem, da se zaradi tega počuti izključen, zato mu povem vse. Zahvali se mi za zaupanje, želi mi nekaj povedat ampak besede se mu zataknejo v grlu, on res ni govorec. Rečem mu, da mi ne rabi povedat nič z besedami, ker razumem vse brez besed.

Jutri bom pretekla etapo od 27km, počutim še se 100kg lažja, ker sem to dala iz sebe.

Danes je predviden dež, zato se na pot odpravimo prej, budnica že ob 6h.

Večer prej so Luciana napadle stenice, ves je popikan po rokah. Manu nam pove, da navadno stenice gredo le na eno osebo in potem pustijo vse ostale pri miru, ker se pokličejo med sabo, torej smo mi rešeni. Logično, da obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo in logično je, da bom ta izjema jaz. Predno grem spat me začne vse srbet, v kopalnici se pogledam v ogledalo, ugrizi po celem hrbtu. Kako že pravijo Španci “compartir es vivir”, ma jebemti prav mene so morale izbrat, niso mogle it na španski par, ki je ropotal celo noč, da bi se več praskala in manj blebetala. Ne vem kako to gre, ko klepetamo mi, nas takoj nekdo nadere še pred 22-to, ko naj bi se šlo spat. Ko klepetajo so drugi vsi tiho, aja valjda, ker drugi smo mi.