Včeraj zvečer nas je hospitalero opozoril, da je Salamanca za vikende precej polna ljudi in je težko dobit kje za prespat. Pokličemo vse albergue in res je vse zasedeno. Ni druge, kot da gremo na booking in si rezerviramo hotel.

Odločili smo se, da si vzamemo za ogled Salamance en dan fraj. To univerzitetno mesto s cca. 150.000 prebivalci namreč ponuja na ogled veliko znamenitosti. Tudi Manu bo ostal v Salamanci 2 dni, potem se vrača v Porto, kjer se bo po devetih mesecih hoje dobil s starši. Kak mesec bo ostal v Portu in si kot ulični glasbenik zaslužil dovolj, da pride v Zamoro in nadaljuje camino Sanabres do Finistere. Tudi jaz sem se odločila za to pot, Via de la plata se namreč razdeli na dve poti.

V Granji de Moreurela se prične camino Sanabres, Via de la plata pa se konča par etap naprej v Astorgi, kjer se priključi francoski poti. Sanabres je težja smer ampak posledično tudi lepša, vsi ki so že bili nam govorijo kako je čudovit. Na francoski camino se mi res ne da it gužvat, saj sem svoj mir našla prav tukaj v naravi.

Danes gremo spet zgodaj na pot, noč prej so po Španiji divjale nevihte. Deževalo naj bi cel dan, zato se pripravimo na dež. Lekcija je osvojena, sprana sem že tako, da se lahko pooenotim z zlato ribico. Vsi trije imamo rukzake znamke Osprey in njihove palerine so zelene barve, počutim se kot ena izmed glavnih junakov iz risanke Ninja želve. Tudi brez palerin na rukzakih smo kot ene želve. Upam, da ne padem na hrbet, ker se ne poberem nikoli več.

Ves čas hodimo vsi skupaj, čeprav se malo pogovarjamo. Z Marcom sva se dan prej opremila s korenjem za konje, osle, krave in vse ostalo kar srečamo na poti. Danes mi je všeč, da hodimo vsi skupaj, počutim se bolj brez skrbi, za razliko od prejšnjih dni se mi nikamor ne mudi. Z Marcom hraniva vse živali, kar jih srečava. Narava je spet čudovita, dežja hvala bogu od nikjer. Med potjo mi gre ves čas na otročje in vsaka stvar, ki jo vidim je poligon na neumnost. Na poti najdemo mrtvo kačo, žal nobeden nima več jabolke, da bi z njo uprizorila pregon iz raja.

Ko pridemo v Salamanco se ulije dež, zavetje poiščemo v pokritem predverju blokovskega naselja. Lije kot iz škafa, pod drevesi opazim majhnega ptička, kako se trudi izkopat iz mokre trave. Marc mu vrže keks in reveža skoraj ubije, ker je keks 2x večji kot ptič. Glih sva se z Lucianom en dan pogovarjala, kakšni smo ljudje, najdemo poškodovano žival ali mladička in prva stvar, ki jo naredimo, je ta da ji damo za jest. Praktično isto kot, da bi ponesrečenemu človeku namesto prve pomoči rinili sendvič v usta. Marc poskusi ptička ujet, ampak brez uspeha, ga pa vsaj prežene pod streho. Svet še ni videl, da bi Nataša slučajno pustila kakšno žival pri miru, zato do ptička stopim jaz, čisto mirno se mi pusti prijeti. Objamem ga z rokami, ves je moker, očitno mu sistem za voskanje perja ne deluje in bo revež letel le ob lepem vremenu. Vidim, da ga starša iščeta, zunaj še lije, zato počakam, da se umiri in ga odnesem pod streho igral, kjer se ne bo dodatno močil. Mama takoj prileti k njemu.

Krenemo naprej proti centru mesta, kjer imamo hotel. Sprva mi je preklop iz narave v mesto težek, nato začutim Salamanco, po celem telesu dobim kurjo polt. Če obstajajo prejšnja življenja, je bil ta del Španije po katerem se sprehajam vsekakor nekoč moj dom.

Danes poiščemo športno trgovino, v katero se zapeljemo s taksijem, ker je izven mesta. Kakšen čuden občutek je po 24 dneh spet sedet v avtu. Čez nekaj dni pridemo v Galicijo in na Sanabres, tam je malo bolj mraz, seveda sem bundo pustila doma, glavno da sem sabo imela en kup druge nepotrebne krame in pol lekarne s katero več ali manj rešujem druge, saj sama zaenkrat nimam popolnoma nič težav.

Edini dan, ko bi lahko brezskrbno spali se zbudimo že ob 7h. Luciano si želi v cerkev, zato že zgodaj gre iz hotela.

Midva se odločiva, da greva oprat cunje v pralnico. Kot dva begunca z vsem kar imava za oblečt v najlon vrečkah, se sprehodiva po centru Salamance, kjer je pralnica. Camino res ni za fine riti. Jaz imam tri pare gat, trojne nogavice, ene pohodniške hlače, dve športni kratki majici in en windstopper. Od včeraj pa še dva pajla z dolgimi rokavi za hladnejšo Galicijo. Luciano mi je ironično rekel: “Zakaj si jih nisi kupila kar pet!” Od danes imam tudi nove posranke za prosti čas, saj so mi prejšnje dobesedno skoraj razpadle, vsak cajt bi začela kazat kakšen neprimeren del telesa.

Včeraj sem v civilizaciji naletela tudi na bio trgovino, zato imam v rukzaku tudi kilogram “kus, fucking kus-a”. Avtomatično navalim na vse kar ni krompir in v strahu, da v naslednjem kraju ne bo izbire, to tudi kupim. Ni mi pomoči, res ne.
Ob 12h se preselimo iz enega hotela v drugi hotel. V Salamanci trenutno poteka univerzitetni kongres, zato je čisto vse zasedeno, srečo smo imeli, da smo sploh kje dobili za spat. Medtem mi piše Manu, da je našel eno lepo kavarno in nas povabi, da se mu pridružimo in si skupaj ogledamo “El cielo de Salamanca”.

To je freska zodiaka na stropu ene izmed univerzitetnih stavb, nekaj najlepšega kar sem do sedaj videla. Sploh nisem mogla ven in kapele, z Manujem sva se kar vlegla na tla in gledala fresko, kot da gledava zvezde.

Salamanca je zelo lepo mesto, malo je tudi začarano, saj se konstantno vračamo na ista mesta kot štiri zlate ribice, celo Marcu je odpovedal GPS. Cel dan hodimo okrog, mislim da nismo naredili nič manj kilometrov kot sicer. Manu se ob 17h poslovi od nas, ker si bo kuhal doma, mi poiščemo vegetarijansko restavracijo. Marc je vegetarjanec že 40 let, jaz bom vsekakor to postala, ko se vrnem iz Španije, saj se mi s to svinjo, ki jo jem vsak dan, meso kar malo prižmaga. Balkan proti Špancem nima za burek v mesojednosti, še kar ne morem pozabit večerje v Calzadi, ko mi je Carlos postavil pred nos krožnik s trinajstimi svinjskimi zrezki. Najprej sem mislila, da je to za celo mizo, nato so tudi ostali dobili vsak svoj krožnik s trinajstimi zrezki. Od tistega dne imam občutek, da se mi je izbočila trtica v spiralni obliki.

V glavnem uspe nam dobit eno od dveh vegetarjanskih restavracij v mestu, pravzaprav je veganska. Ko sedimo za mizo in gledam malo napise in slike mi je jasno, da je to tudi gej bar in ko se kar naenkrat zbere noter skupina ljudi, ki nas zopet želijo vtišat, ker se v restavraciji pač med obedovanjem pogovarjamo, se zavem, da je to očitno tudi baza ene od političnih strank. Ni mi jasno kdaj so lokal spremenili v sejno sobo s tremi govorci, katerih idol je bil nedvomno Cheguevara, ki razlagajo nekaj kar zveni kot referendum, vsi jim ploskajo. Nas pa gledajo tako grdo, da si ne upamo na glas vprašat niti za račun.

Po večerji gremo še malo po centru in na pijačo. Luciano opazi, da ima na roki nove ugrize stenic, on sicer trdno verjame, da so tej piki posledica ležanja v travi, čeprav v travi nismo ležali že par dni. Ne izgleda prav dobro, saj ima roko prav otečeno, očitno je alergičen. Do mene so bile dokaj milostne, na hrbtu so mi dobesedno oblikovale vprašaj s piki, mažem jih z oljem čajevca, ki zaradi katerega sem vstopila v trgovino iz katere sem prišla s kilogramom kuskusa. Z Marcom ostaneva v centru, Luciano gre v hotel.

Danes je spet najin dan za debato očitno, ampak namesto debate se odločiva raje za degustacijo koktejlov. Najin odnos je zdaj bolj lahkoten, kar mi je všeč. Ne skrbi me več, da bi en dan izginil, vedno bolj verjetno se mi zdi, da bo šel z nama kar do konca. Bo pač izgubil in kupil še eno letalski karto, ta camino ga bo stal mater božjo.

Na poti iz centra do hotela se izgubiva, dokler se ne iznenada znajdeva direktno pred hotelom. Ko prideva v našo sobo Luciano kot kup nesreče leži na postelji, Marc pride do mene in mi zašepeta:”Pejva ga poljubčkat!” Že tako ju non stop hecam, da se počutim kot hči, ki je na caminu z istospolnim parom, ker Luciano non stop poljublja Marca na lica, zdaj še ta udarec, da mu je Marc začel poljube vračat.

Ko pridem izpod tuša že oba smrčita, ne vem kaj je bolj moteče, razposajeni navijači zunaj zaradi zmage Real Madrida ali njuno žaganje.

Zjutraj doživim prvi šok na caminu do sedaj. Luciano ima hudo alergijsko reakcijo na pike ne vem katerih žuželk in se zbudi ves v bulah. Odloči se, da se zanj camino konča v Salamanci, saj v takšnem stanju nima volje nadaljevat poti. Čeprav ga razumem, mi je zelo hudo.

Midva sva bila tista, ki sva se poslavljala od ostalih, eden od drugega bi se morala šele v Santiagu. Ampak to je življenje, vedno delamo načrte brez krčmarja. Skupaj gremo še na zajtrk po katerem se z Marcom posloviva od njega. Premaga me jok, saj je bil Luciano moj najboljši prijatelj na caminu in v vseh situacija tudi nekdo, ki je sledil vsaki moji neumnosti brez besed. Tej skoraj štirje tedni so bili z njim bogatejši, predvsem za veliko smeha, pa tudi modrosti. Luciano je izjemen človek, na camino je prišel iskat brezpogojno ljubezen do vsega, mislim da v sebi že ima to kar je prišel iskat, saj tako nesebičnega človeka, ki je vedno pripravljen pomagat vsakomur ne spoznaš vsak dan. Camino brez njega za trenutek izgubi ves smisel ampak v sebi vem, da moram naprej, ker ne vem kaj me čaka za vogalom.

Na začetku poti mi po licih tečejo krokodilje solze, z Marcom se ustaviva v naslednjem kraju, kjer si v restavraciji naroči tortiljo. Meni še kar tečejo solze, vidim da je Marcu težko, saj ne ve kako bi me potolažil, predvsem pa me ni vajen brez nasmeha na obrazu. Včeraj sem mu povedala, da sem v vsem vedno 100%, v smehu, žalosti in drugih občutkih. Za razbit zanj vidno neprijeten občutek, se mu nasmehnem in rečem:”Si videl, da se nisem lagala, da sem res v vsem 100%!”

Po poti hodiva skupaj, ampak brez besed, vsake toliko se ozrem nazaj, če bom kje zagledala oranžne hlače. Vem, da jih ne bo več, zame se danes začenja nov camino.
Malo pred izhodom iz mesta zagledava Carefour, Marc ima poln rukzak pomaranč, ker jih je kupil za vse tri. Pohecam se z njim, če greva kupit še kaj pomaranč. Par korakov naprej zagledam na klopci pomarančo na kateri je v španščini napisano: “Živjo, živeti zares pomeni umreti od ljubezni!”

Odločila sva se, da danes prehodiva malo več, ker je en albergue na tretjini druge poti, tako bova združila današnjo in jutrišnjo etapo in dobila noter en dan, ki smo ga porabili v Salamanci. Malo pred naslednjo vasjo, kjer bi morala prvotno prespat, zagledam starejši par v težavah. Starejša gospa se trudi dvignit moža v invalidski voziček, ampak ne zmore, saj je tudi sama že v letih. Z Marcom preskočiva jarek in ji pomagava, naprej greva oba brez besed. Meni se spet ulijejo solze, saj mi je vedno težko, ko naletim na nemočne ljudi in ta prizor je bil zelo ganljiv.

Pojačam tempo, da me Marc ne bi spet videl jokat, kak kilometer naprej vidim zanimivo stavbo z grafitom in se odločim, da jo poslikam. Medtem me ujame Marc, njegove oči so rdeče, pove mi da je jokal celo pot, ker ga je situacija s starejšim gospodom spomnila na mamo. Na nek način zdaj vem, zakaj naju je camino pustil sama. Marc se ima vedno pod kontrolo, nikdar ne spusti zavor, to da si je danes dovolil jokat pred mano, me je na nek način razveselilo. Bila sem srečna zanj, da je končno začel čistit, kar drži v sebi.

Že včeraj na pijači mi je povedal, da sem mu par dni nazaj z eno besedno zvezo obudila spomine, ki so ga pahnili v težko situacijo za katero je mislil, da jo je pozabil. Tega nisem naredila hote, le razumel me ni prav, saj je njegova angleščina slabša kot moja, prihaja namreč iz francosko govorečega dela Kanade. Vem, da si pred Lucianom tega nikdar ne bi dovolil pokazat. Tišina z Marcom je vedno prijetna, na nek način mi prav paše, da ne rabiva govorit.

V albergueju smo imeli rezervirane tri postelje, med potjo dvakrat srečava bradatega možakarja. Marc pokaže na njegova stopala in se poheca, da izgledajo dobra za masažo in doda, da imamo v albergeju rezervirane tri postelje torej bomo dobili novega cimra. Glej ga zlomka najin cimer postane prav Zac iz Australie. Z Zacom sva si dopisovala preko foruma predno sem šla na pot. Letalska družba mu je izgubila nahrbtik, zato je ostal v Sevilli dlje in mi je na forum tudi pisal ampak se nisem več logirala odkar sem začela hodit. Ne čutim se povezovat z ljudmi danes, zato se držim zase.

Tudi sama sem cela popikana vsepovsod ampak se ne dam, ta camino bom speljala do konca, pa magari po kolenih!

Camino je odkar ni več Luciana res drugačen, na pot grem prej in hodim hitreje. Z Marcom več ali manj hodiva en ob drugem ampak brez se pogovarjat. Napovedano je grdo vreme, zajtrk pojemo ob 7h, ob 7:30 sva že na poti.

Danes je pred nama dolga pot in še dolgočasna povrh vsega. Že dva dni je pot več ali manj ob glavni cesti, zato nimam niti kaj slikat. Po 18-ih kilometrih začne rahlo deževat, kasneje se ulije kot bog zapove. Na neki točki poti prideva na razpotje in nobena od poti označena. Logično, da če imam na izbiro dve in izbiram jaz, bom izbrala napačno, ne vem zakaj se nikdar ne izgubim ob lepem vremenu.

Zavedlo me je perje, na sredi ničesar sem dobila po nekaj dneh perje in to je zame znamenje, da sem na pravi poti. Ubogi Marc z mano, on je bil naši možgani, zdaj se še on počasi izgublja. Zabluziva konkretno iz poti, ki nama jo prekriža kojot. Indijanci so verjeli, da če ti kojot prekriža pot to pomeni, da se moraš osvobodit stresa in zidov in si dovoliti biti otročji ter spontan. Definitivno to ni znak zame, zame bi moral prit antikojot, da me malo spravi v red. To ja znak za Marca, še kitajski zid je bolj spontan kot on.Na zemljevidu poiščem vse možne poti kako prit do najine destinacije, detour je dolg cirka 4 km. Bog si vedi kolikokrat me je Marc preklel po francosko, čeprav izgleda vesel.

Končno prideva v najin albergue premočena kot psa. Ura je že skoraj 15h, po tušu si zmasirava stopala in greva v edino javno ustanovo v tej vasi – bar, ki je ob enem tudi trgovina. Cel deževen popoldan preždiva v baru ob dobri dužbi Pačarana, vina in oliv in se en drugemu smejiva kot dva debetka. Marc mi pove, da si nikdar ni upal gledat v oči ljudi, ni mi jasno kako je lahko kaj tašnega izjavil, saj ljudi fiksira non stop. Pove mi, da je ta strah izgubil ob meni. Mislim si, dragi moj Čiči, prav za vse pa nisem jaz zaslužna, malo večkrat se bo treba pogledat v ogledalo in se videt to kar si. Z Lucianom nama je bilo včasih prav nerodno, ker je tako strmel v oči.

Na nek način se mi zdi prav zadovoljen, da ni več Luciana, verjetno je bil s svojim razdajanjem res malo preveč zanj. V nekem trenutku mu začnejo po licih polzet solze, začelo se mu je dogajat v zadnjih dveh dneh, končno je dvignil preprogo in začel odmetavat kramo, ki se je nabirala pod njo. Vsaka beseda je odveč, zato ga le objamem, ti najini objemi so redki in se nikdar ne končajo. Druga stvar, ki sem jo opazila, je ta da je veliko bolj odprt odkar nimava več najinega prijatelja. Verjetno se je tako moglo zgodit, camino vedno poskrbi, da se zgodi to kar se mora. Dobila sva sicer nove sotrpine na poti, ampak nekako se ne čutim povezovat z njimi, ne še.

Še par dni imam Marca ob sebi in čutim, da ta čas morava preživet skupaj, to je enako kot da bi bila sama s sabo, en drugemu sva prišla na pot z namenom, da en drugemu zaceliva rane, pri meni je delovalo, njegove so globje. Če je bil do nedavnega camino ena velika zabava, je zdaj camino postal bolj oseben, tih, ponotranjen.

Ob 23h naju zbrcajo ven iz bara, po dežju tečeva v albergue, kjer zaspim kot bog zapove, prvič odkar sem na caminu sem spala res odlično. Morda tudi zato, ker sva imela sobo brez oken, ko sem zaprla luč je bila popolna tema, zjutraj ko sem se zbudila, sem se najprej ustrašila da sem oslepela!

Na caminu danes definitivno za nedoločen čas zaključujem eno zgodbo, in sicer zgodbo s Patxaranom. Lani v Madridu mi ga je predstavil prijatelj Nacho, ta bo glih zate Nataša ziher ti bo všeč, in mi je naročil kozarec. Patxaran je neke vrste španski jegermajster iz raznih zelišč, zelo okusen.

Včeraj sva z Marcom pomešala preveč vsega in danes se počutim kot, da hodim v oklepu od viteza, vsaka noga ima 30 kg, Zamora je vedno dlje namesto vedno bljižje. Včerajšnjih 30+ km sem prehodila lažje kot današnjih 18 km. Z Marcom se vmes vstaviva, da pojeva zajtrk v baru na pol poti, tam so tudi vsi ostali. Verjetno sva zdaj midva za vse tista čudaka, kot so bili ostali za nas na začetku, ker nisva glih družabna. Delujejo prav prijetna družba ampak ni mi do druženja z nikomer drugim tudi zato, ker vsi na katere se navežem oddidejo. Ko bo odšel Marc si želim preostali del camina prehodit sama, kar je bil moj namen že od začetka, na camino sem prišla zase in zdi se mi, kot da sem tu za vse ostale. Toliko kot mi je hudo, ker se bom čez 5 dni poslovila tudi od Marca, toliko na en način komaj čakam, da ostanem sama v svojem tempu in svojih mislih.

Ker je včeraj padal dež, kot da ni dovolj hudo, da sem mačkasta, je še pot blatna. Problem rešim prav na hitro, prej kot se sočim z njim, prej me ne bo več brigalo. Torej si sezujem copate in nogavice ter lep del poti prehodim bosa, končno lahko skačem po lužah brez se sekirat, da si spet zmočim copate. Vedno sem imela rada blato, parkrat me vmes prime, da bi se v njem kar povaljala, kot se za patanegro spodobi.

Končno prideva v Zamoro, ker sva imela v planu nočni camino ob polni luni, sva šla spat v hostel. Plani so propadli zaradi oblačnosti ampak svaka čast Marcu, da je bil takoj za. Še dobro, da gre domov, ker če bi ostal z mano do konca, bi najverjetneje v Santiago prišel nag s perjanico na glavi. Po kosilu Marc zaspi, nočem ga motit, zato mu pustim sporočilo naj me pokliče, ko se zbudi in grem odkrivat mesto.

Odkrijem točno en ovinek, ko za mizo zagledam Fransterja. Cel čas se že sprašujem kje je končal. Ko se zagledava me priteče objet, kot staro prijateljico, čeprav sva se vsega skupaj družila 1 uro v parku. Pove mi, da praznuje rojstni dan in me povabi na pijačo. Z njim in še eno peregrino posedim kar nekaj časa, Ester ne zna angleško ampak med sabo se razumemo brez težav. Franster je super zabaven in brutalno iskren Bask. Baski so v Španiji poglavje zase.

Ura je že osem zvečer pokliče me Marc, skupaj greva nabavit zajtrk za jutri in nekaj malenkosti za po poti ter jih odneseva v hotel. Vpraša me, kaj si želim počet, želim si tekmovat, zato grem po papir in predlagam tekmovanje z letali iz papirja. Seveda moje ostane dlje v zraku s čimer si priborim kavo. Marc se je odločil, da gre dva dni na Sanabres, sicer je mislil it do Astoroge. Preštejeva etape, da vidiva iz kje si mora dobit prevoz. Grozno mi je ob misli, da ga več ne bo, verjetno tudi zato, ker vem da ga za razliko od ostalih, ki so vsi iz Europe, najverjetneje ne bom več nikdar videla.

Pri Sanabresu sem želela načeloma združevat etape, ker mi to zdaj kondicija dopušča brez težav ampak se odločim, da dokler je Marc z mano, teh dveh dni ne bom združila in mu tudi povem, da bom ostala z njim dokler ne gre. Potem mi vklopi, da si morda želi bit sam, ker ravno on je bil tisti, ki je dolgo vztrajal v vsem sam, zato ga raje vprašam, če sploh želi, da hodim z njim ali hoče bit sam. Skima z glavo, me pogleda in odločno kot iz topa odgovori:”Ne, ne, ne nočem biti sam ampak veš, da bom v tem mestu končal svoj camino!” Seveda vem, k sebi močno stisnem vglavnik. Marc ve, da je vzglavnik on, zato me ganjeno pogleda. Še 5 dni imam ob sebi svojo dušo dvojčico, potem se zame začenja nov camino.

30.5.2018

Ob 8h zjutraj sva že na poti, da ne bova spet jedla jajc, marmelade in toastov, sva si včeraj kupila humus v bio trgovini. Jep, tudi v Zamori imajo bio trgovine, kdo bi si mislil, ko sem v Salamanci kupovala kuskus.

Celo pot hodiva za Franciscom in Ester, hodila bi lahko praktično miže in sledila vonju marihuane v njegovem rukzaku. Ko prispemo v Montemarto naju na poti v albergue v katerem imava rezervacijo, vstavi gospa in naju povabi naprej, da si ogledava kaj ponuja ona za isto ceno. Bazen, ogromna kuhinja, lepa soba, ključni zame pa sta dve domači mački, zaradi katerih ostaneva v tem albergeju. Pa še kuskus bo končno šel v predelavo. Cel popoldan preleživa ob bazenu, voda je malo premrzla, da bi se vrgla vanjo. Ko sva že vsa skurjena od sonca greva v trgovino po zelenjavo in čips! Skupaj skuhava večerjo, Marco Polo, kot ga ljubkovalno kličem je zadolžen za kuskus, jaz za grah in zelenjavo.

Po večerji se vsedem na enega od dveh ogromnih kavčev v dnevni sobi, da bom pisala blog. Iz ne vem kje prileti Marc in se začuda vsede ne le na isti kavč kot jaz, ampak se prav stisne k meni in me objame čez ramena. Sveta Marija pomagavka izgleda, da je posegla Marija iz Lurda in tudi tista iz Međigurja, ker kaj takega se še ni zgodilo, to je bila Lucianova domena, nikakor Marcova. Tako stisnjeva sediva in gledava videje mačk na YouTubu ter slike Canade in Slovenije do poznega.

31.5.2018 

Zjutraj si napraviva zajtrk in kreneva počasi na pot. Oba sva slabo in malo spala, zato pot ne gre nikamor. Niti fotografirat se mi ne da.

Na tretjini poti se vstaviva ob jezeru za pavzo, vsedeva se na mat in pojeva vsak svoj flan. Marc me prime za obe roki, me gleda v oči in mi reče:”Ti si eno veliko srce, glej da se nikdar ne spremeniš in bodi pozorna na prijatelje, ki jih imaš okrog sebe, ohrani le tiste, ki ti vračajo to kar daješ, ostale pusti.” Zahvali se mi za vse, kar je z mano spoznal in mi pove, da bo šel en dan prej kot je predvidel, torej 3.6., ker ne bi rad bil v paniki za let iz Porta. Obema po licih začnejo polzet solze, medtem ko se gledava. Dvakrat me tako močno objame, da me skoraj zaduši. Tako sediva vsaj ene 15 minut, se gledava in jočeva.

Nikdar nobenega človeka nisem tako gledala v oči kot njega, vedno imam občutek, da gledam sebe, kakšenkrat mi je šlo na smeh, ker sva sedela nasproti en drugega v istem položaju ali pa sva imela iste kretnje. Nikdar si z nikomer v tišini nisem povedala toliko, kolikor sem si z njim. Tišina je z njim dobila smisel, on je bil največje darilo mojega camina, zacelil mi je vse rane, najina povezava je bila tako močna, da se skoraj nisva rabila pogovarjat. Kot da ga poznam od prej in sva se zdaj našla.

Pobriše mi solze in svečo iz nosa in kreneva naprej. Ne morem hodit ob njem, ker mi je prehudo, zato grem naprej. Celo pot neutolažljivo jočem, vem da njega za razliko od vseh ostalih ne bom videla nikdar več. Ko vidim le še njegov obris daleč nazaj se vsedem v travo in ga počakam. Ko se mi približuje se mu potrudim nasmejat, ampak se mi iz oči istočasno ulijejo solze. Zaderem se, da sem bipolarna saj se jočem in smejem hkrati. Prilomasti v travo, ki je skoraj višja od njega ter se mi pomaga postavit na noge, vsedla sem se namreč skupaj z rukzakom in vstat je večji podvig, kot bi si človek mislil. Do najinega doma za danes prideva brez nadaljnjih solz.

Kdo bi si mislil, da bo ta mali mož, ki sem ga spoznala tretji dan camina, postal tako pomemben del moje poti. Z mano je zdržal najdlje, več kot polovico poti. Med nama se je razvila neke vrste višja in brezpogojna ljubezen, občutek ko  v očeh prepoznaš osebo, ki jo sicer prvič vidiš.

        

Danes končno preidemo na Sanabrese, pot je tako lepa, da niti ne opazim, da se ves čas vzpenjamo. Ko pridemo na vrh hriba malo iz poti zagledam lepo razgledno točko na kateri si želim odpočit oči.

Vstaviva se za kratko pavzo in se pogovarjava po najino, z očmi. Ko je ura za it začutim, da je to mesto pravo za Igorjevo perjanico. Zavežem jo na drevo na najlepši točki in jo poljubim v slovo, po licih mi začnejo polzet solze, saj ta bela perjanica predstavlja začetek najine veze.

Marc me je diskretno pustil samo in se vsedel nekaj metrov nazaj na kamen, ko se poslovim grem do njega in prisedem. Še vedno mi po licih polzijo solze, zato me z eno roko objame, z drugo prime za roko. Tako sediva kar nekaj časa v tišini, nato Marc vstane in mi reče, da gre naprej, da me pusti malo samo z Igorjem. Posedim nekaj minut nakar mi v glavo prileti misel, da moje mesto ni med mrtvimi ampak med živimi ljudmi. Mislim, da sem Igorju v času življenja dala največ kar sem zmogla, po smrti mu ne morem dat več ničesar, lahko pa v času življenja dam sebi.

Vstanem, na rame si nadanem rukzak in začnem tečt za Marcom s širokim nasmehom, svobodna. Po Igorjevi smrti sem vse primerjala z njim, po velikosti, po videzu, po pameti, po norčavosti. V vseh ljudeh sem vedno iskala njega, mislila sem, da bo le človek podoben njemu lahko zapolnil praznino, ki je nastala. Urška mi je, ko sem bila pri njej napovedala, da mi Igor sporoča, da bom napoti spoznala svojo dušo dvojčico in da bo na poti z mano prisoten s svojim humorjem. V trenutku se mi je posvetilo, kje trik Igorjevega sarkastičnega humorja.

Marc je vse kar Igor ni bil; majhen, tih, zaprt vase in vendar je pritegnil mojo pozornost. Ne pravim, da je zdaj Marc moj sanjski moški, je pa upanje zame, da vendarle bo kdo še pritegnil mojo pozornost. Zdaj vem, da ne smem več iskat Igorja v nikomer. Spomnim se na njegove besede v čestitki, ki mi jo je dal za 38-ti rojstni dan:”Zaslužiš si veliko več, kot ti lahko dam.” Takrat se mi je zdelo žalostno, da to napišeš svoji punci za rojstni dan, zdaj vem da je pisal za naprej, tako kot je počel mnogo stvari za naprej.

V vseh mislih, ki mi švigajo v glavi se sploh ne zavem, da sem stekla že mimo Marca, jebat ga res je majhen. Ne glede na to grem naprej in spet pišem blog med potjo. Ko dam vse iz sebe ga počakam in skupaj pod drevesom pojeva malico. Preostali del poti mine hitro, vmes nas dodobra izpere dež, to je dober znak zame, saj je voda spet oprala kar je prišlo iz mene.

Ko prideva v albergue po tuširanju opazim, da se zadnji del mojih las že veže v drede, o moj bog postajam Franster. Marc mi potrpežljivo razčeše lase, nato greva na večerjo. Pri večerji mi pove, da odhaja jutri, ker iz drugje nima avtobusa nazaj v Zamoro, ker je vikend. Moral bi ostat še en dan tukaj, točno ve, da bi ostala z njim, zato se je po mojem odločil, da raje gre kar jutri, ker me ni želel zadrževat na moji poti.

Nimam kaj naredit, bolj kot vse drugo bi si želela, da ostane ampak tudi jaz ga ne želim zadrževat. Eventuelno enkrat bi se morala raziti, mogoče boljše sedaj predno se še bolj naveževa en na drugega saj sva popolnoma asocialna za vse druge odkar sva ostala sama. Začuda občutim olajšanje, čeprav vem, da mi bo jutri zelo težko. Ko prideva v sobo, gre Marc v posteljo in mi nakaže naj pridem k njemu. Vležem se zraven njega, gledava en drugega v oči iz katerih nama obema polzijo solze. Spomnim se, da ima na nogi lepotno znamenje v obliki srčka, njegove noge so pač nekaj kar sem po skoraj mesecu dni masaž dobro spoznala. Še močneje se mi ulijejo solze saj po celi poti non stop videvam srčke. Kaj takšnega se mi v življenju še ni zgodilo, da bi naletela na koga s katerim imam tako močno povezavo, kot jo imam z Marcom. Izgleda da je imela Urška prav.

Ko Marc zaspi vstanem in grem prepisat na list papirja zapis, ki sem ga napisala zanj en večer prej. Zraven v kuverto priložim eno od dveh kitk z rumenim peresom, ki sem jo kar odrezala. Vem, da so mu bile všeč. Dala bi mu kar celo glavo in še vse kar spada zraven, neizmerno sem mu hvaležna, ker se je ob njem zacelilo moje srce.

Moje pisanje se je včeraj zavleklo pozno v noč, okrog 3h sem šla spat. Marc je že par ur smrčal, ampak predno je zaspal mi je rekel, da bi rad, da zaspim ob njem, zato sem to tudi naredila. Še dobro, da je kompakten in se da komot spat ob njem, ampak ob 6h zjutraj mu je zvonila budilka, tako da od spanja nisem imela ravno veliko.

Oba sva se zbudila in se objela, tako kot mi ga je bilo težko na začetku objet, so zadnjih par dni objemi postali samoumevni. Moral mi je obljubit le eno stvar, da bo v življenju srečen. Ko sem mu to rekla je začel jokat kot dež in jaz z njim. Porabila nisva le vseh robčkov, ampak še servete od večerje. Ko se vrnem domov moram posadit vsaj eno drevo, zaradi papirja, ki sem ga v zadnjih dneh porabila. Še dobro, da mi je na začetku neprestano govoril, da sem vedno nasmejana, zdaj je spoznal tudi moje solze. Povedala sem mu, da moj nasmeh ni posledica sreče ampak hvaležnosti za vse, kar mi je prineslo življenje. Ni pa nasmeh vedno tisti, ki krasi moj obraz, nikdar ne skrivam tega kar sem in niti kako se počutim. To je ob enem moj velik privilegij, da si vedno dovolim bit to kar sem in to kar čutim. Ljudje bi morali to večkrat koristit, za maske na obrazu imamo vsako leto pust, ne vem česa se vsi tako bojijo. Ja, obstaja možnost, da nas bo kdo izkoristil, da nas bo kdo prizadel, celo zasmehoval, če si dovolimo bit to kar smo. Obstaja pa tudi možnost, da nas bo življenje nagradilo in k nam pritegnilo lepe stvari, ko si dovolimo porušiti zidove, ki jih celo življenje gradimo, da bi skrili to kar smo.

Osebno sicer ne vem kako to izgleda, ker sem že od rojstva to kar sem. Včasih kar malo preveč eksplicitno, ker vedno naredim to kar mi pade na pamet, kamor sodi tudi kopanje v fontanah, ribnikih, perje v laseh, tekanje naga okrog, valjanje po blatu itd. Ampak to sem jaz in zato sem več ali manj nasmejana, ker v življenju nimam obžalovanj, da nečesa nisem naredila, ker več ali manj naredim vse kar mi pade na pamet. Marc mi je včeraj rekel, da je ljubosumen name, ljubosumen v smislu, ker sem tako svobodna.

Nikdar se nisem pretirano poglabljala vase in na vpliv, ki ga imam na ostale, ker se mi je vedno zdelo, da imajo ostali vpliv name, vesela sem, ko vidim ljudi srečne, to osreči tudi mene in to je to. Tukaj skozi komentarje drugih spoznavam tudi sebe. Saj sem že napisala, da je na caminu vse darilo, največje pa je to, da en drugemu povemo kako čutimo in kako en drugega vidimo in kakšen vpliv imamo en na drugega. Mama, čeprav verjetno nisem hči, ki si jo želela zaradi vsega kar si z mano dajala skoz, tukaj so te pohvalili, da si svoje delo opravila odlično, skupaj z vsemi, ki so prispevali k mojemu odraščanju.

Camino te spremeni, camino poskrbi, da se stvari postavijo na svoje mesto, da se zgodi točno to kar se mora. Vse tukaj poteka hitro. Vsak bi moral enkrat v življenju na camino, da se sooči sam s seboj.

Danes se začenja zame nov camino. Do sedaj sem bila tukaj za druge. Od zdaj naprej sem tu le še zase, še zadnjih 14 dni, še zadnjih ne vem niti več koliko km, ker ne štejem več. Moj cilj ni več Santiago, tja bom prišla eventuelno, moj cilj je vsak dan sproti sprejet kaj mi prinaša in kaj mi odnaša. Ko spustiš stvari, narediš mesto za nove.

Danes sem se komaj zadržala, da nisem šla še jaz na avtobus z Marcom, ravno zaradi tega na kakšen način sem ga začutila. On je prišel na camino iskat ljubezen do sebe, mislim da je dobil kar je iskal in s tem tudi odhaja domov. Ne vem niti kako se piše, niti iz kjerega kraja je, nikoli me ni zanimalo, imam njegovo špansko številko, ki bo aktivna še dva dni. Ravno toliko, da mu lahko danes pošljem slikco, na kateri sem srečna, ker sva se tako zmenila, da bova srečna, čeprav sva bila oba srečno žalostna zadnji dan. Nekje na tretjini poti s kamenčki oblikujem krog, vanj vpišem njegovo ime in znak za neskončnost. Ko imaš nekoga res rad njegovo ime gre v krog, ker krog se nikdar ne začne in nikdar ne konča. Tako kot ljubezen, ko jo imaš, jo imaš in več kot jo daš, več jo boš dobil, zato jo je brezpredmetno zadrževat v sebi.

Včeraj sem na poti srečala fanta, ki je pod drevesom igral ukulele. Ne vem, zakaj sem se ozrla nazaj in nekaj v meni mi je reklo, naslednji sopotnik. Danes sem se na poti zopet izgubila in ko sem se vračala me je ta fant, tako kot Luciano v Sevilli, čakal na vrhu poti. Nisva hodila skupaj, ko sem si vzela pavzo pod drevesom me je prehitel.

Po 24 km sem prišla v moj naslednji dom, grem v albergue in energija mi ni bila všeč, predvsem pa mi ni bilo všeč, da tam ni bilo Marca, pogrešam njegove velike modre oči. Preverim naslednjo etapo, ki je 12 km stran. Čeprav sem spala 3 ure se čutim pri moči, hodim hitro. Ko pridem na naslednjo destinacijo mi nekaj reče pojdi še malo naprej. Prehodila sem 38 km z zgolj eno enourno pavzo na celi poti.

Pridem v albergue in evo kukuleleta od včeraj točno v tem albergeu. Očitno me je pot odnesla danes sem zato, da se je uresničila včerajšnja slutnja. Odlična družba po tako čustveno težkem dnevu, z njim se nasmejim do solz ima hladnokrven smisel za humor. Ne vprašam ga niti po imenu, ker se sploh nočem več navezat na nikogar. Ampak hej 38 km brez težav, s takim tempom pridem še do Finistere.

Vsi trije sotrpini se zbudijo že takoj po 6h, zato z njimi vstanem tudi jaz. Ob 7:30 sem že na poti. Zjutraj med potjo pošljem najprej sporočilo Lucianu.

Prosil me je, če se mu lahko javljam vsak dan z glasovnim sporočilom, ker ima tako občutek, da je z mano na poti. Na WhatsAppu imam dve skupini: Via de la plata locos, v kateri sta Anna in Luciano in Sancho pansa & el Burro, v kateri so Cristian, Phillip, Marc in Luciano. Vsi želijo spremljat mojo pot, zato jim vsak dan pošljem kak video.

V albergeju nismo imeli zajtrka, ker je danes nedelja, zato grem na pot tešča. Z ukulele francozom se non stop prehitevava, prav ne morem se ga znebit, zato se vstavim pri jezeru. Ko ni več nikogar na pregled grem naprej, po 6ih km naletim na odprt bar in grem na zajtrk, valjda v njem ukulele. Camino mi spet rihta sopotnika in jaz se mu z vsemi štirimi upiram. Za nama pride tudi gospa iz Italije, ki hodi kot gazela, ignoriram ukele-ja in klepetam z njo v italjanščini. Pove mi, da je na tej poti že drugič, prehodila je že vse europske camine in Via de la plata je edini, ki ima srce. To je res, saj po celi poti videvam srčke, res je posebna pot. Dokler sam ne opraviš camina ne moreš verjet kaj vse se tukaj zgodi. Vsi se mi čudijo, da sem to pot izbrala kot prvi camino, saj navadno zaradi zahtevnosti to pot izberejo kot zadnji camino.

Na naslednjemu odseku poti povsod videvam kristale kvarza v obliki srčkov. Najbrž so le trikotniki ampak jaz že v vsem vidim srce. Na caminu si med sabo podarjamo kar dobimo na caminu, zato jih začnem pobirat, tudi domov bom odnesla le darila iz camina, najbrž tudi zato, ker bom do konca poti bankrotirala, če bom še naprej tako “skromno” živela tukaj.

Skratka po 27 km pridem v kraj kjer naj bi se danes ustavila, na začetku mesta na zidku sedi ukulele. Ne čutim se prav nič utrujena, zato se odločim, da grem do naslednjega mesta še 17 km naprej. Kukulele mi sledi, ok očitno je bolj trdovraten kot stenice, ki preživijo 1 leto brez hrane, zato se vdam. Začnem hodit z njim. Včeraj sva se več ali manj norčevala in se nisva pogovarjala nič resnega. Danes mi v prvem kilometru pove, da je gej. Ja seveda, kaj pa drugega, ta camino je res moje življenje. Ampak dejstvo, da je gej me popolnoma razbremeni. Na tem caminu sem dobila že toliko telefonskih številk na listkih papirja, da lahko odprem imenik. Ne srečujemo le peregrinov, v albergih srečujemo tudi kolesarje, ki jih je veliko več in domačine po barih kjer jemo večerjo. Zaradi peres v laseh me že po cesti kličejo Pochahontas.
Med hojo ga končno vprašam kako mu je ime, začne se smejat in reče, da je mislil, da ga ne bom nikdar vprašala.

Remy iz Pariza, dobrodošel na moj camino. Bomo videli, če nama uspe do Santiaga skupaj. Meni se mudi, preračunala sem, da imam še 265 km, pot lahko z združevanjem etap naredim v 9-ih dneh in uspe mi prit še do Finisterre predno grem domov. Trenutno mi km ne predstavljajo več težav, danes sem z lahkoto prehodila 44 km v 11ih urah. S tem, da je v 11 ur všteta skupaj vsaj 1 ura krajših pavzic, Remy se mora namreč vsake toliko vstavit in nekaj zaigrat na svoj ukulele.

Najprej mi posadi v glavo pesem od Britney Spears “Baby hit me one more time”, ki jo pojem vsaj eno uro neprekinjeno. Ruba, da bi ga nabila na prvo večjo vejo, če mu s tem ne bi dejansko naredila usluge, ker bi mu še pasalo. Kasneje ugotoviva, da nama zelo ležijo Bee Gees, še pred spanjem in medtem, ko pišem blog si pojem Night fever. Sploh ne vem zakaj sem se ga tako otepala, Remy je najboljša možna družba za pozabit vse srčne bolečine ob slovesu od Marca. Njegov smisel za humor je tako črn, da bi ga še Stephen Hawking z veseljem preučeval kot črno luknjo brez dna. Moram priznat, da je prav “my kind of gay!” Po poti me uči francosko, zdaj poznam vse izraze za moške organe in tudi kaj početi z njimi po francosko. V bistvu me spominja na mojega najboljšega prijatelja, zato z lahkoto preideva na dvobojevanje, kdo bo s sarkazmom bolj užalil drugega. Toliko o tem, da bom zadnji kos prehodila sama, hvala camino, ker je tudi moja pot postala točno tako pisana, kot je tudi sicer moje življenje.

Ko prideva v alberge je v njem prostora le še za enega, Remy si postavi pred albergue svoj šotor, jaz dobim posteljo, no jogi na tleh. Po večerji začneva spet pet in plesat, skupina peregrinov, ki sva jo dohitela je navdušena, zato se nama pridružijo. Bog pomagaj zdaj pojem že po špansko in to Despasito, Bog pomagaj.

Sovražim smrčanje, sploh takšno, ki preseže decibele koncerta v Stožicah. Spet nisem spala nič. Ob 7h že vsi pripravljeni za it, vstanem tudi jaz in pogledam skozi okno, če Remy še spi.

Valjda še spi in poleg njegovega šotora opazim tudi moja oblačila, ki sem jih zvečer pozabila pobrat iz vrvice za suśenje perila. Celo noč je padal dež, hvala bogu nisem prala hlač, sicer bi na pot morala spodaj brez ali pa mokra. Vse je čisto premočeno, torej imam modrc, ene suhe gate na sebi in zgornji del pidžame v kateri grem na pot. Ampak predno se odpravim kamorkoli moram zbudit Remy-ja, pomislim na najbolj odurno pesem, ki obstaja na tržčišču, se naučim del besedila in mu jo grem zapet pred šotor kot budnico z upanjem, da mu jo posadim v glavo, kot je on meni včeraj Baby hit me one more time!

Čisto potiho se prebijem do šotora in začnem pet, Remi mi takoj da spremljavo z integriranim inštrumentom, svojo ritjo. Jao, če bi imela vžigalnik pri sebi in bi ga prižgala, bi ga skupaj s šotorom odneslo v zrak kot balon na helij.  Ostala sva sama v albergeju, vsi so že šli na pot, to pomeni, da je notranjost postala plesišče in koncertna hala že navsezgodaj, super začetek dneva, taki so mi všeč, spontani. Ni kaj na tej poti sem srečala že vse oblike sebe v svojih sopotnikih, Remy je tisti sarkastični ekstremni del mene, zaradi katerega se čudim, da še nikogar nisem tako užalila, da bi me ubil.

Na pot greva v miru šele ob 10h, saj imava pred sabo le 28 km danes. Ja, kar je bilo na začetku veliko, je sedaj postalo le. Napovedan je dež, zato nekje na začetku poti razprostreva najine stvari, da se posušijo na soncu kar sredi ceste in prirediva mini koncert. Remy and Nataša featuring Boy George, valjda kaj pa drugega. Po par minutah z najinim petjem prikličeva dež, zato po hitrem postopku spakirava stvari in greva naprej. Z vsakim korakom ob Remyju spoznavam, da so vse možnosti za ponotranjen in duhoven camino splavale po vodi, ves čas govori le o seksu in vseh svojih ljubimcih, ki jih je za trimestno število. Verjamem, ker je zelo karizmatičen in inteligenten, čeprav lepotec ni. Jep, zadnji del poti bom prehodila s pariško cipo, kot ga ljubkovalno začnem klicat. Med nama ni nevarnosti, da bi kdo koga užalil z grdimi besedami, ker sva oba level up v sarkazmu in cinizmu.

Prvič zgrešiva pot že zjutraj in se znajdeva na nadvozu avtoceste kar zelo razveseli Remyja, saj je to zanj perfektna opazovalna točka iz katere se lahko vidi kateri kamionist drži v roki volan, kateri kaj drugega. Na tisto drugo nabaševa že pri drugem kamionu. Vrneva se na pot, ulije se dež kot iz škafa, palerine in nič drugega ne pomagajo. Vstaviva se v naslednjem mestu in pojeva kosilo z upanjem, da se bo dež malo ustavil. Upanje umre zadnje in tudi najino je umrlo, zato nadaljujeva pot v dežju. Malo naprej se Remy spomni, da pot camina poteka izven glavne ceste, čeprav so puščice na cesti. Sem že povedala ne, da se vedno izgubim v dežju, tudi tokrat ni drugače. Za spremembo umiram od smeha, Remy kolne kot stara kurba, jaz hodim za njim in umiram od smeha ter ga snemam. Od smeha se mi uspe tudi polulat v hlače, super edino čisto spodnje perilo je šlo po gobe, mokrota me niti ne moti, ker sem tako ali tako mokra kot pes.

V najinem naslednjem domu so trije albergi, upam da ima kateri od njih pralni in sušilni stroj, sicer bom jutri po hribih res skakala naga. Ko prideva v alberge, ki ga je izbral Remy vidim vse znane obraze od včeri in še dodatne, kolikor hitro upam spakiram v drugi albergue čez cesto, ki ima k sreči tudi vso aparaturo za pranje. Na večerjo greva ob 19h v 500m oddaljen bar. Na sebi imam posranke brez gat, zdaj so moje cunje vse v pranju, počutim se, kot da sem naga. Remy me potolaži, da tako tudi izgledam, saj mi moja rit, ki po njegovi strokovni oceni obsega velikost Grenlandije, lepo prosto poskakuje sem in tja. Ampak me potolaži, da naj se ne sekiram, ker Arabcem so všeč točno takšne kot je moja, ob enem me opozori, da Arabci imajo majhne in so obrezani. Hvala za to informacijo Remy, mislim da brez nje moja izkušnja camina, ne bi bila tako globoka kot je z njo.

Ko pridem v albergue vidim, da me je klical Marc. Ker že vsi spijo mu pišem, očitno še nisva spucala vsega, saj si dopisujeva do 1h zjutraj, vpraša me za naslov in priimek, rad bi mi namreč poslal darilo za rojstni dan. Moj Marc, pogrešam ga na vsakem koraku, čeprav me pariška cipa dobro zabava. Le z Marcom je bil moj camino tista globoka izkušnja. Ko se potem ločiš na nekatere pozabiš hitro, na vse sem pozabila že naslednji dan, kot da jih nikdar ni bilo, njega ne morem pozabit.

Pravi, da se domov vrača drugi človek, osvobojen vseh strahov, brez zidov, odprt za ljubezen, da pride in gre ampak, da večji del srca pušča meni, le košček ga nese domov. Tako ne bo šlo, jutri mu moram povedat, da naj svoje srce kar obdrži, sicer od zgoraj naštetega ne bo nič. Jaz imam svoje, ne rabim še njegovega. Sem pa vesela zanj, ker mu ga je tretji camino končno odprl, saj ima veliko za dat in tudi za sprejet, končno.