Moje pisanje se je včeraj zavleklo pozno v noč, okrog 3h sem šla spat. Marc je že par ur smrčal, ampak predno je zaspal mi je rekel, da bi rad, da zaspim ob njem, zato sem to tudi naredila. Še dobro, da je kompakten in se da komot spat ob njem, ampak ob 6h zjutraj mu je zvonila budilka, tako da od spanja nisem imela ravno veliko.

Oba sva se zbudila in se objela, tako kot mi ga je bilo težko na začetku objet, so zadnjih par dni objemi postali samoumevni. Moral mi je obljubit le eno stvar, da bo v življenju srečen. Ko sem mu to rekla je začel jokat kot dež in jaz z njim. Porabila nisva le vseh robčkov, ampak še servete od večerje. Ko se vrnem domov moram posadit vsaj eno drevo, zaradi papirja, ki sem ga v zadnjih dneh porabila. Še dobro, da mi je na začetku neprestano govoril, da sem vedno nasmejana, zdaj je spoznal tudi moje solze. Povedala sem mu, da moj nasmeh ni posledica sreče ampak hvaležnosti za vse, kar mi je prineslo življenje. Ni pa nasmeh vedno tisti, ki krasi moj obraz, nikdar ne skrivam tega kar sem in niti kako se počutim. To je ob enem moj velik privilegij, da si vedno dovolim bit to kar sem in to kar čutim. Ljudje bi morali to večkrat koristit, za maske na obrazu imamo vsako leto pust, ne vem česa se vsi tako bojijo. Ja, obstaja možnost, da nas bo kdo izkoristil, da nas bo kdo prizadel, celo zasmehoval, če si dovolimo bit to kar smo. Obstaja pa tudi možnost, da nas bo življenje nagradilo in k nam pritegnilo lepe stvari, ko si dovolimo porušiti zidove, ki jih celo življenje gradimo, da bi skrili to kar smo.

Osebno sicer ne vem kako to izgleda, ker sem že od rojstva to kar sem. Včasih kar malo preveč eksplicitno, ker vedno naredim to kar mi pade na pamet, kamor sodi tudi kopanje v fontanah, ribnikih, perje v laseh, tekanje naga okrog, valjanje po blatu itd. Ampak to sem jaz in zato sem več ali manj nasmejana, ker v življenju nimam obžalovanj, da nečesa nisem naredila, ker več ali manj naredim vse kar mi pade na pamet. Marc mi je včeraj rekel, da je ljubosumen name, ljubosumen v smislu, ker sem tako svobodna.

Nikdar se nisem pretirano poglabljala vase in na vpliv, ki ga imam na ostale, ker se mi je vedno zdelo, da imajo ostali vpliv name, vesela sem, ko vidim ljudi srečne, to osreči tudi mene in to je to. Tukaj skozi komentarje drugih spoznavam tudi sebe. Saj sem že napisala, da je na caminu vse darilo, največje pa je to, da en drugemu povemo kako čutimo in kako en drugega vidimo in kakšen vpliv imamo en na drugega. Mama, čeprav verjetno nisem hči, ki si jo želela zaradi vsega kar si z mano dajala skoz, tukaj so te pohvalili, da si svoje delo opravila odlično, skupaj z vsemi, ki so prispevali k mojemu odraščanju.

Camino te spremeni, camino poskrbi, da se stvari postavijo na svoje mesto, da se zgodi točno to kar se mora. Vse tukaj poteka hitro. Vsak bi moral enkrat v življenju na camino, da se sooči sam s seboj.

Danes se začenja zame nov camino. Do sedaj sem bila tukaj za druge. Od zdaj naprej sem tu le še zase, še zadnjih 14 dni, še zadnjih ne vem niti več koliko km, ker ne štejem več. Moj cilj ni več Santiago, tja bom prišla eventuelno, moj cilj je vsak dan sproti sprejet kaj mi prinaša in kaj mi odnaša. Ko spustiš stvari, narediš mesto za nove.

Danes sem se komaj zadržala, da nisem šla še jaz na avtobus z Marcom, ravno zaradi tega na kakšen način sem ga začutila. On je prišel na camino iskat ljubezen do sebe, mislim da je dobil kar je iskal in s tem tudi odhaja domov. Ne vem niti kako se piše, niti iz kjerega kraja je, nikoli me ni zanimalo, imam njegovo špansko številko, ki bo aktivna še dva dni. Ravno toliko, da mu lahko danes pošljem slikco, na kateri sem srečna, ker sva se tako zmenila, da bova srečna, čeprav sva bila oba srečno žalostna zadnji dan. Nekje na tretjini poti s kamenčki oblikujem krog, vanj vpišem njegovo ime in znak za neskončnost. Ko imaš nekoga res rad njegovo ime gre v krog, ker krog se nikdar ne začne in nikdar ne konča. Tako kot ljubezen, ko jo imaš, jo imaš in več kot jo daš, več jo boš dobil, zato jo je brezpredmetno zadrževat v sebi.

Včeraj sem na poti srečala fanta, ki je pod drevesom igral ukulele. Ne vem, zakaj sem se ozrla nazaj in nekaj v meni mi je reklo, naslednji sopotnik. Danes sem se na poti zopet izgubila in ko sem se vračala me je ta fant, tako kot Luciano v Sevilli, čakal na vrhu poti. Nisva hodila skupaj, ko sem si vzela pavzo pod drevesom me je prehitel.


Po 24 km sem prišla v moj naslednji dom, grem v albergue in energija mi ni bila všeč, predvsem pa mi ni bilo všeč, da tam ni bilo Marca, pogrešam njegove velike modre oči. Preverim naslednjo etapo, ki je 12 km stran. Čeprav sem spala 3 ure se čutim pri moči, hodim hitro. Ko pridem na naslednjo destinacijo mi nekaj reče pojdi še malo naprej. Prehodila sem 38 km z zgolj eno enourno pavzo na celi poti.

Pridem v albergue in evo kukuleleta od včeraj točno v tem albergeu. Očitno me je pot odnesla danes sem zato, da se je uresničila včerajšnja slutnja. Odlična družba po tako čustveno težkem dnevu, z njim se nasmejim do solz ima hladnokrven smisel za humor. Ne vprašam ga niti po imenu, ker se sploh nočem več navezat na nikogar. Ampak hej 38 km brez težav, s takim tempom pridem še do Finistere.