Spanje iz srede na četrtek: 0 ur. Štart ob 6h zjutraj. Ne bo šlo, štart ob 8h torej. V glavi popolna zmeda, po zajtrku si najprej umijem zobe s Bepantenom in kot da to ni dovolj si potem namažem še tattoo s zobno kremo. Kdo se se je spomnil narest tako podobne embalaže?! Dejanski štart ob 9h. So rekli, ne se ti sekirat, pot je označena, rumene školjke so vsepovsod. Zato se res nisem nekaj pretirano sekirala. Jep, edina rumena školjka, ki sem do 13h videla je bila tista po jutranjem lulanju v hostlu.

Nekako se mi je uspelo prebiti ven iz Seville, preko Trianskega mostu, skozi Triano do ogromnega križišča ob izhodu iz mesta. Pridem do stopnic, ki so vodile na cesto. Naprej sem zagledala zelen nahrbtnik, točno takšen, zaradi katerega se že cel teden kesam, da ga nisem kupila, celo iste znamke. Potem sem opazila še lastnika.

Iz Seville štartam skupaj z Lucianom iz Trsta. Mislim, grem na najbolj neobljuden camino v Španiji in srečam Triestina. Super gospod, pot nadaljujeva kar skupaj, oba neprespana, oba z istimi načrti, jaz potiho kolnem nahrtbnik, ki mi drsa ob rahlo preobilne tujke na mojem telesu – ljubavne ročke. Mislim, da bom edini človek, ki bo iz camina prišel z žulji na bokih, namesto na nogah. Na glas si ne upam klet, ker sem tudi na božji poti. In bognedaj, da se spotaknem kje že na prvih 22 km.

Na pol poti se ustaviva, Luciano postane moj novi heroj, saj mi uspe zihtat nahrtbnik, da me ne žuli več. Na poti ne srečava žive duše, zadnjih nekaj km je res mučnih, saj mi sonce tolče v bučo, vrat imam že ožgan, tattoo se trudim skrivat pred soncem zato hodim z delno zarotirano roko. V daljavi zagledam obris mesta, glede na neprespano noč nisem glih ziher, da ni fatamorgana.

Ob 15:30 prideva v albergue brez jest, z eno samo vizijo – postelja. V albergeu sva sama, kasneje se nama pridruži Anna iz Francije, ki bo hodila le do Meride, potem mora nazaj v službo. Očitno nimajo vsi takoj fajn šefov kot jaz.

Ob 20h se z Lucianom odpraviva na večerjo kar v albergue. Hrana ni nič posebnega ampak jem jo pa kot, da je najboljši obrok mojega življenja. Pomarančni sok, to je pa druga zgodba, ubogi konobar je na roke za naju iztisnil vse pomaranče, spila bi ga lahko par litrov.

Pred spanjem še malo poklepetamo zunaj. Anna me sprašuje po Sloveniji, ker še nikdar ni bila pri nas in o naši deželi ne ve ničesar. Ker smo z Melanijo zmenjene, da ima ona načrez ameriško franšizo oglaševanja, se mi zdi edino fer, da ji z ramen odvzamem nekoliko bremena in jaz prevzamem špansko. Do Santiaga bodo, če nič drugega, vsi vedeli, da so v Sloveniji doma tudi indijanci.

Aja, po poti je en kup divjih mačk, vse od istih staršev očitno, po celi poti, ogromno jih je in po glasovih zunaj sodeč, jih bo čez par mesecev še več. Že razmišljam o načinu kako bi kakšno strpala na avion. Boljše, da takoj neham mislit. Jutri je nov dan in jaz rabim novo zobno ščetko!