Vsi trije sotrpini se zbudijo že takoj po 6h, zato z njimi vstanem tudi jaz. Ob 7:30 sem že na poti. Zjutraj med potjo pošljem najprej sporočilo Lucianu.
Prosil me je, če se mu lahko javljam vsak dan z glasovnim sporočilom, ker ima tako občutek, da je z mano na poti. Na WhatsAppu imam dve skupini: Via de la plata locos, v kateri sta Anna in Luciano in Sancho pansa & el Burro, v kateri so Cristian, Phillip, Marc in Luciano. Vsi želijo spremljat mojo pot, zato jim vsak dan pošljem kak video.
V albergeju nismo imeli zajtrka, ker je danes nedelja, zato grem na pot tešča. Z ukulele francozom se non stop prehitevava, prav ne morem se ga znebit, zato se vstavim pri jezeru. Ko ni več nikogar na pregled grem naprej, po 6ih km naletim na odprt bar in grem na zajtrk, valjda v njem ukulele. Camino mi spet rihta sopotnika in jaz se mu z vsemi štirimi upiram. Za nama pride tudi gospa iz Italije, ki hodi kot gazela, ignoriram ukele-ja in klepetam z njo v italjanščini. Pove mi, da je na tej poti že drugič, prehodila je že vse europske camine in Via de la plata je edini, ki ima srce. To je res, saj po celi poti videvam srčke, res je posebna pot. Dokler sam ne opraviš camina ne moreš verjet kaj vse se tukaj zgodi. Vsi se mi čudijo, da sem to pot izbrala kot prvi camino, saj navadno zaradi zahtevnosti to pot izberejo kot zadnji camino.
Na naslednjemu odseku poti povsod videvam kristale kvarza v obliki srčkov. Najbrž so le trikotniki ampak jaz že v vsem vidim srce. Na caminu si med sabo podarjamo kar dobimo na caminu, zato jih začnem pobirat, tudi domov bom odnesla le darila iz camina, najbrž tudi zato, ker bom do konca poti bankrotirala, če bom še naprej tako “skromno” živela tukaj.
Skratka po 27 km pridem v kraj kjer naj bi se danes ustavila, na začetku mesta na zidku sedi ukulele. Ne čutim se prav nič utrujena, zato se odločim, da grem do naslednjega mesta še 17 km naprej. Kukulele mi sledi, ok očitno je bolj trdovraten kot stenice, ki preživijo 1 leto brez hrane, zato se vdam. Začnem hodit z njim. Včeraj sva se več ali manj norčevala in se nisva pogovarjala nič resnega. Danes mi v prvem kilometru pove, da je gej. Ja seveda, kaj pa drugega, ta camino je res moje življenje. Ampak dejstvo, da je gej me popolnoma razbremeni. Na tem caminu sem dobila že toliko telefonskih številk na listkih papirja, da lahko odprem imenik. Ne srečujemo le peregrinov, v albergih srečujemo tudi kolesarje, ki jih je veliko več in domačine po barih kjer jemo večerjo. Zaradi peres v laseh me že po cesti kličejo Pochahontas.
Med hojo ga končno vprašam kako mu je ime, začne se smejat in reče, da je mislil, da ga ne bom nikdar vprašala.
Remy iz Pariza, dobrodošel na moj camino. Bomo videli, če nama uspe do Santiaga skupaj. Meni se mudi, preračunala sem, da imam še 265 km, pot lahko z združevanjem etap naredim v 9-ih dneh in uspe mi prit še do Finisterre predno grem domov. Trenutno mi km ne predstavljajo več težav, danes sem z lahkoto prehodila 44 km v 11ih urah. S tem, da je v 11 ur všteta skupaj vsaj 1 ura krajših pavzic, Remy se mora namreč vsake toliko vstavit in nekaj zaigrat na svoj ukulele.
Najprej mi posadi v glavo pesem od Britney Spears “Baby hit me one more time”, ki jo pojem vsaj eno uro neprekinjeno. Ruba, da bi ga nabila na prvo večjo vejo, če mu s tem ne bi dejansko naredila usluge, ker bi mu še pasalo. Kasneje ugotoviva, da nama zelo ležijo Bee Gees, še pred spanjem in medtem, ko pišem blog si pojem Night fever. Sploh ne vem zakaj sem se ga tako otepala, Remy je najboljša možna družba za pozabit vse srčne bolečine ob slovesu od Marca. Njegov smisel za humor je tako črn, da bi ga še Stephen Hawking z veseljem preučeval kot črno luknjo brez dna. Moram priznat, da je prav “my kind of gay!” Po poti me uči francosko, zdaj poznam vse izraze za moške organe in tudi kaj početi z njimi po francosko. V bistvu me spominja na mojega najboljšega prijatelja, zato z lahkoto preideva na dvobojevanje, kdo bo s sarkazmom bolj užalil drugega. Toliko o tem, da bom zadnji kos prehodila sama, hvala camino, ker je tudi moja pot postala točno tako pisana, kot je tudi sicer moje življenje.
Ko prideva v alberge je v njem prostora le še za enega, Remy si postavi pred albergue svoj šotor, jaz dobim posteljo, no jogi na tleh. Po večerji začneva spet pet in plesat, skupina peregrinov, ki sva jo dohitela je navdušena, zato se nama pridružijo. Bog pomagaj zdaj pojem že po špansko in to Despasito, Bog pomagaj.
Klavdija
🤗