Včeraj zvečer nas je hospitalero opozoril, da je Salamanca za vikende precej polna ljudi in je težko dobit kje za prespat. Pokličemo vse albergue in res je vse zasedeno. Ni druge, kot da gremo na booking in si rezerviramo hotel.

Odločili smo se, da si vzamemo za ogled Salamance en dan fraj. To univerzitetno mesto s cca. 150.000 prebivalci namreč ponuja na ogled veliko znamenitosti. Tudi Manu bo ostal v Salamanci 2 dni, potem se vrača v Porto, kjer se bo po devetih mesecih hoje dobil s starši. Kak mesec bo ostal v Portu in si kot ulični glasbenik zaslužil dovolj, da pride v Zamoro in nadaljuje camino Sanabres do Finistere. Tudi jaz sem se odločila za to pot, Via de la plata se namreč razdeli na dve poti.

V Granji de Moreurela se prične camino Sanabres, Via de la plata pa se konča par etap naprej v Astorgi, kjer se priključi francoski poti. Sanabres je težja smer ampak posledično tudi lepša, vsi ki so že bili nam govorijo kako je čudovit. Na francoski camino se mi res ne da it gužvat, saj sem svoj mir našla prav tukaj v naravi.

Danes gremo spet zgodaj na pot, noč prej so po Španiji divjale nevihte. Deževalo naj bi cel dan, zato se pripravimo na dež. Lekcija je osvojena, sprana sem že tako, da se lahko pooenotim z zlato ribico. Vsi trije imamo rukzake znamke Osprey in njihove palerine so zelene barve, počutim se kot ena izmed glavnih junakov iz risanke Ninja želve. Tudi brez palerin na rukzakih smo kot ene želve. Upam, da ne padem na hrbet, ker se ne poberem nikoli več.

Ves čas hodimo vsi skupaj, čeprav se malo pogovarjamo. Z Marcom sva se dan prej opremila s korenjem za konje, osle, krave in vse ostalo kar srečamo na poti. Danes mi je všeč, da hodimo vsi skupaj, počutim se bolj brez skrbi, za razliko od prejšnjih dni se mi nikamor ne mudi. Z Marcom hraniva vse živali, kar jih srečava. Narava je spet čudovita, dežja hvala bogu od nikjer. Med potjo mi gre ves čas na otročje in vsaka stvar, ki jo vidim je poligon na neumnost. Na poti najdemo mrtvo kačo, žal nobeden nima več jabolke, da bi z njo uprizorila pregon iz raja.

Ko pridemo v Salamanco se ulije dež, zavetje poiščemo v pokritem predverju blokovskega naselja. Lije kot iz škafa, pod drevesi opazim majhnega ptička, kako se trudi izkopat iz mokre trave. Marc mu vrže keks in reveža skoraj ubije, ker je keks 2x večji kot ptič. Glih sva se z Lucianom en dan pogovarjala, kakšni smo ljudje, najdemo poškodovano žival ali mladička in prva stvar, ki jo naredimo, je ta da ji damo za jest. Praktično isto kot, da bi ponesrečenemu človeku namesto prve pomoči rinili sendvič v usta. Marc poskusi ptička ujet, ampak brez uspeha, ga pa vsaj prežene pod streho. Svet še ni videl, da bi Nataša slučajno pustila kakšno žival pri miru, zato do ptička stopim jaz, čisto mirno se mi pusti prijeti. Objamem ga z rokami, ves je moker, očitno mu sistem za voskanje perja ne deluje in bo revež letel le ob lepem vremenu. Vidim, da ga starša iščeta, zunaj še lije, zato počakam, da se umiri in ga odnesem pod streho igral, kjer se ne bo dodatno močil. Mama takoj prileti k njemu.

Krenemo naprej proti centru mesta, kjer imamo hotel. Sprva mi je preklop iz narave v mesto težek, nato začutim Salamanco, po celem telesu dobim kurjo polt. Če obstajajo prejšnja življenja, je bil ta del Španije po katerem se sprehajam vsekakor nekoč moj dom.

Danes poiščemo športno trgovino, v katero se zapeljemo s taksijem, ker je izven mesta. Kakšen čuden občutek je po 24 dneh spet sedet v avtu. Čez nekaj dni pridemo v Galicijo in na Sanabres, tam je malo bolj mraz, seveda sem bundo pustila doma, glavno da sem sabo imela en kup druge nepotrebne krame in pol lekarne s katero več ali manj rešujem druge, saj sama zaenkrat nimam popolnoma nič težav.