Danes je predviden dež, zato se na pot odpravimo prej, budnica že ob 6h.

Večer prej so Luciana napadle stenice, ves je popikan po rokah. Manu nam pove, da navadno stenice gredo le na eno osebo in potem pustijo vse ostale pri miru, ker se pokličejo med sabo, torej smo mi rešeni. Logično, da obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo in logično je, da bom ta izjema jaz. Predno grem spat me začne vse srbet, v kopalnici se pogledam v ogledalo, ugrizi po celem hrbtu. Kako že pravijo Španci “compartir es vivir”, ma jebemti prav mene so morale izbrat, niso mogle it na španski par, ki je ropotal celo noč, da bi se več praskala in manj blebetala. Ne vem kako to gre, ko klepetamo mi, nas takoj nekdo nadere še pred 22-to, ko naj bi se šlo spat. Ko klepetajo so drugi vsi tiho, aja valjda, ker drugi smo mi.

Današnja pot je dolga 27 km in vmes nas čaka en najvišjih vzponov do sedaj. Telo imam že tako utrjeno, da mi to ne predstavlja več težav. Marc preskoči zajtrk in gre naprej, mi v miru pojemo kar so nam pripravili v samostanu. Ne vem ali temu rečt samostan, ker mi deluje bolj kot en miks med bordelom in kosovnim odpadom iz katerega počasi sestavljajo vse prej kot cerkveno zgodbo. Ajde recimo, da so Jezusi in kipci Marije, ki so razmetani po vrtu kot 7 palčkov, ki se igra skrivalnice s sneguljčico, edini približek samostanu. Zajtrk je neverjetno dober, domač kruh in domača marmelada ob zakurjenem ognjišču za dober štart. Midva greva naprej, Manu še malo posedi.
V manj kot v eni uri dohitim Marca, ne vem ali se meni daljšajo koraki ali pa se njemu krajšajo noge. Noge me nosijo naprej do kupa odpadlih gum sredi jase ob poti, tam naredim pavzo. To so pa Španci, mesta so zelo čista, v naravi pa vse sorte porkarij, kar si jo lahko zamisliš. Bože nedaj, da se nekje pojavi kaka tektonska razpoka, jo takoj napolnijo s starimi hladilniki, štedilniki, itd. Najprej me dohiti Luciano, potem še Manu in Marc. Naprej gremo skupaj dokler se pot ne začne vzpenjat, prit moramo na nekaj čez 900m. Ko vidim hrib me spet povleče naprej. Po poti najdem kamen, ki me spominja na jabolko zato ga vzamem in z drugim majhnim kamenčkom med potjo vrisujem jabolko nanj. Na sredini poti, malo pred vrhom, na drugi kamen napišem” “Uživaj v ” in nanj položim moj kamen jabolko.
Čisto na vrhu zabredem med krave, odločim se počakat fante in se vsedem ter prisluhnem zvoku vetrnih elektrarn. Imajo približno isti zvok kot ga imam jaz v glavi, mlatenje po praznini. Z Manujem greva naprej, po poti nabirava zelišča, ki jih je polno in se pogovarjava, nimava skupnega le brata z istim imenom. Skupaj hodiva večji del poti skoraj do konca. Manu mi pove, da je njegov najljubši kraj na svetu Finistera, ki je magična. V Finistero mi tokrat ne bo uspelo priti, ker mi bo zmanjkalo časa, baje se moram vrnit enkrat tudi domov, čeprav želje po tem nimam nobene. Lani je tam spoznal punco s katero sta se zaljubila, ona se je vrnila domov, on pa še kar hodi in se uči življenja iz narave.
Manu ima tako lepo energijo, prav vidi se mu v očeh, da je že pri svojih 27-ih letih razumel zakaj se gre v življenju. Letos poleti sta bila s to punco, v katero je še vedno zaljubljen, čeprav se nista videla že od avgusta, zmenjena, da se spet dobita v Finisteri. Na žalost je Kristina zbolela za rakom na želodcu in najverjetneje se ne bosta videla, saj ona ne želi niti, da bi jo prišel obiskat in ne ve kako ji gre. V tistem trenutku v sebi začutim kaj moram naredit, sežem v žep in mu podarim kamen od Urše. Ta kamen ni prišel z mano, da ga odvržem nekam. Manu je zbiralec kamnov, ta kamen je prišel z mano, da potuje po svetu in nekoga osreči, z mano je točno zato, da ga dobi Manu. Povem mu zakaj se gre in mu ga dam v roke, po celem telesu dobim kurjo polt in s tem tudi potrdilo, da sem začutila prav. Z njim naj naredi kar želi, mogoče bo dom našel v Finisteri, kjer si Manu želi kupiti košček zemlje, mogoče bo z njim peš prepotoval svet. Manu se mi zahvali in ga spravi v svoj mošnjiček s kamni.
Med potjo nas spet ujame dež, super gojzerji se mi niso posušili še od dneva, ko sem skakala po lužah, zdaj bodo še copati mokri. Marc danes zelo zaostaja za nami, zjutraj je povedal, da je slabo spal. Počakam ga pod drevesom ampak mi reče, da naj grem naprej, da mi bo sledil. Spomnem se na Camusov stavek:”Ne hodi pred mano, morda ti ne bom sledil. Ne hodi za mano, morda te ne bom vodil. Hodi ob meni in bodi moj prijatelj!” in mu ga povem. Vem kaj pomeni, ko si utrujen in rabiš le oporo, v mesto prideva skupaj, tam nas že čakata Luciano in Manu. Ko se stuširamo se zjasni, zato se vsedemo na sonce vrt in klepetamo ter se smejimo sami svojim butastim izjavam.
Pri večerji začutim, da je prišel trenutek, da naredim nekaj, česar do sedaj še nisem mogla naredit. Med slikami v telefonu izberem eno na kateri smo Luciano, Marc in jaz in z njo zamenjam home screen na telefonu na kateri sva z Igorjem. Ko jima pokažem in povem, da sta onadva tukaj moja družina in da je prišel čas, da pustim preteklost preteklosti dobim od vsakega ljubčka na eno ličko.
Do danes sem prehodila 530 km, vsak dan sem spala v drugem kraju, vsak dan mi je lepo, kakšen dan mi je bilo zato, ker mi je bilo tako lepo prav težko it iz katerega kraja, ker sem si mislila, da mi nikjer več ne bo tako lepo in čisto vedno sem bila nagrajena z nečim še lepšim. Bom držala camino za besedo, če se v življenju premikamo naprej, nas življenje nagradi.