30.5.2018

Ob 8h zjutraj sva že na poti, da ne bova spet jedla jajc, marmelade in toastov, sva si včeraj kupila humus v bio trgovini. Jep, tudi v Zamori imajo bio trgovine, kdo bi si mislil, ko sem v Salamanci kupovala kuskus.

Celo pot hodiva za Franciscom in Ester, hodila bi lahko praktično miže in sledila vonju marihuane v njegovem rukzaku. Ko prispemo v Montemarto naju na poti v albergue v katerem imava rezervacijo, vstavi gospa in naju povabi naprej, da si ogledava kaj ponuja ona za isto ceno. Bazen, ogromna kuhinja, lepa soba, ključni zame pa sta dve domači mački, zaradi katerih ostaneva v tem albergeju. Pa še kuskus bo končno šel v predelavo. Cel popoldan preleživa ob bazenu, voda je malo premrzla, da bi se vrgla vanjo. Ko sva že vsa skurjena od sonca greva v trgovino po zelenjavo in čips! Skupaj skuhava večerjo, Marco Polo, kot ga ljubkovalno kličem je zadolžen za kuskus, jaz za grah in zelenjavo.

Po večerji se vsedem na enega od dveh ogromnih kavčev v dnevni sobi, da bom pisala blog. Iz ne vem kje prileti Marc in se začuda vsede ne le na isti kavč kot jaz, ampak se prav stisne k meni in me objame čez ramena. Sveta Marija pomagavka izgleda, da je posegla Marija iz Lurda in tudi tista iz Međigurja, ker kaj takega se še ni zgodilo, to je bila Lucianova domena, nikakor Marcova. Tako stisnjeva sediva in gledava videje mačk na YouTubu ter slike Canade in Slovenije do poznega.

31.5.2018 

Zjutraj si napraviva zajtrk in kreneva počasi na pot. Oba sva slabo in malo spala, zato pot ne gre nikamor. Niti fotografirat se mi ne da.

Na tretjini poti se vstaviva ob jezeru za pavzo, vsedeva se na mat in pojeva vsak svoj flan. Marc me prime za obe roki, me gleda v oči in mi reče:”Ti si eno veliko srce, glej da se nikdar ne spremeniš in bodi pozorna na prijatelje, ki jih imaš okrog sebe, ohrani le tiste, ki ti vračajo to kar daješ, ostale pusti.” Zahvali se mi za vse, kar je z mano spoznal in mi pove, da bo šel en dan prej kot je predvidel, torej 3.6., ker ne bi rad bil v paniki za let iz Porta. Obema po licih začnejo polzet solze, medtem ko se gledava. Dvakrat me tako močno objame, da me skoraj zaduši. Tako sediva vsaj ene 15 minut, se gledava in jočeva.

Nikdar nobenega človeka nisem tako gledala v oči kot njega, vedno imam občutek, da gledam sebe, kakšenkrat mi je šlo na smeh, ker sva sedela nasproti en drugega v istem položaju ali pa sva imela iste kretnje. Nikdar si z nikomer v tišini nisem povedala toliko, kolikor sem si z njim. Tišina je z njim dobila smisel, on je bil največje darilo mojega camina, zacelil mi je vse rane, najina povezava je bila tako močna, da se skoraj nisva rabila pogovarjat. Kot da ga poznam od prej in sva se zdaj našla.

Pobriše mi solze in svečo iz nosa in kreneva naprej. Ne morem hodit ob njem, ker mi je prehudo, zato grem naprej. Celo pot neutolažljivo jočem, vem da njega za razliko od vseh ostalih ne bom videla nikdar več. Ko vidim le še njegov obris daleč nazaj se vsedem v travo in ga počakam. Ko se mi približuje se mu potrudim nasmejat, ampak se mi iz oči istočasno ulijejo solze. Zaderem se, da sem bipolarna saj se jočem in smejem hkrati. Prilomasti v travo, ki je skoraj višja od njega ter se mi pomaga postavit na noge, vsedla sem se namreč skupaj z rukzakom in vstat je večji podvig, kot bi si človek mislil. Do najinega doma za danes prideva brez nadaljnjih solz.

Kdo bi si mislil, da bo ta mali mož, ki sem ga spoznala tretji dan camina, postal tako pomemben del moje poti. Z mano je zdržal najdlje, več kot polovico poti. Med nama se je razvila neke vrste višja in brezpogojna ljubezen, občutek ko  v očeh prepoznaš osebo, ki jo sicer prvič vidiš.