Zjutraj doživim prvi šok na caminu do sedaj. Luciano ima hudo alergijsko reakcijo na pike ne vem katerih žuželk in se zbudi ves v bulah. Odloči se, da se zanj camino konča v Salamanci, saj v takšnem stanju nima volje nadaljevat poti. Čeprav ga razumem, mi je zelo hudo.

Midva sva bila tista, ki sva se poslavljala od ostalih, eden od drugega bi se morala šele v Santiagu. Ampak to je življenje, vedno delamo načrte brez krčmarja. Skupaj gremo še na zajtrk po katerem se z Marcom posloviva od njega. Premaga me jok, saj je bil Luciano moj najboljši prijatelj na caminu in v vseh situacija tudi nekdo, ki je sledil vsaki moji neumnosti brez besed. Tej skoraj štirje tedni so bili z njim bogatejši, predvsem za veliko smeha, pa tudi modrosti. Luciano je izjemen človek, na camino je prišel iskat brezpogojno ljubezen do vsega, mislim da v sebi že ima to kar je prišel iskat, saj tako nesebičnega človeka, ki je vedno pripravljen pomagat vsakomur ne spoznaš vsak dan. Camino brez njega za trenutek izgubi ves smisel ampak v sebi vem, da moram naprej, ker ne vem kaj me čaka za vogalom.

Na začetku poti mi po licih tečejo krokodilje solze, z Marcom se ustaviva v naslednjem kraju, kjer si v restavraciji naroči tortiljo. Meni še kar tečejo solze, vidim da je Marcu težko, saj ne ve kako bi me potolažil, predvsem pa me ni vajen brez nasmeha na obrazu. Včeraj sem mu povedala, da sem v vsem vedno 100%, v smehu, žalosti in drugih občutkih. Za razbit zanj vidno neprijeten občutek, se mu nasmehnem in rečem:”Si videl, da se nisem lagala, da sem res v vsem 100%!”

Po poti hodiva skupaj, ampak brez besed, vsake toliko se ozrem nazaj, če bom kje zagledala oranžne hlače. Vem, da jih ne bo več, zame se danes začenja nov camino.
Malo pred izhodom iz mesta zagledava Carefour, Marc ima poln rukzak pomaranč, ker jih je kupil za vse tri. Pohecam se z njim, če greva kupit še kaj pomaranč. Par korakov naprej zagledam na klopci pomarančo na kateri je v španščini napisano: “Živjo, živeti zares pomeni umreti od ljubezni!”

Odločila sva se, da danes prehodiva malo več, ker je en albergue na tretjini druge poti, tako bova združila današnjo in jutrišnjo etapo in dobila noter en dan, ki smo ga porabili v Salamanci. Malo pred naslednjo vasjo, kjer bi morala prvotno prespat, zagledam starejši par v težavah. Starejša gospa se trudi dvignit moža v invalidski voziček, ampak ne zmore, saj je tudi sama že v letih. Z Marcom preskočiva jarek in ji pomagava, naprej greva oba brez besed. Meni se spet ulijejo solze, saj mi je vedno težko, ko naletim na nemočne ljudi in ta prizor je bil zelo ganljiv.

Pojačam tempo, da me Marc ne bi spet videl jokat, kak kilometer naprej vidim zanimivo stavbo z grafitom in se odločim, da jo poslikam. Medtem me ujame Marc, njegove oči so rdeče, pove mi da je jokal celo pot, ker ga je situacija s starejšim gospodom spomnila na mamo. Na nek način zdaj vem, zakaj naju je camino pustil sama. Marc se ima vedno pod kontrolo, nikdar ne spusti zavor, to da si je danes dovolil jokat pred mano, me je na nek način razveselilo. Bila sem srečna zanj, da je končno začel čistit, kar drži v sebi.

Že včeraj na pijači mi je povedal, da sem mu par dni nazaj z eno besedno zvezo obudila spomine, ki so ga pahnili v težko situacijo za katero je mislil, da jo je pozabil. Tega nisem naredila hote, le razumel me ni prav, saj je njegova angleščina slabša kot moja, prihaja namreč iz francosko govorečega dela Kanade. Vem, da si pred Lucianom tega nikdar ne bi dovolil pokazat. Tišina z Marcom je vedno prijetna, na nek način mi prav paše, da ne rabiva govorit.

V albergueju smo imeli rezervirane tri postelje, med potjo dvakrat srečava bradatega možakarja. Marc pokaže na njegova stopala in se poheca, da izgledajo dobra za masažo in doda, da imamo v albergeju rezervirane tri postelje torej bomo dobili novega cimra. Glej ga zlomka najin cimer postane prav Zac iz Australie. Z Zacom sva si dopisovala preko foruma predno sem šla na pot. Letalska družba mu je izgubila nahrbtik, zato je ostal v Sevilli dlje in mi je na forum tudi pisal ampak se nisem več logirala odkar sem začela hodit. Ne čutim se povezovat z ljudmi danes, zato se držim zase.

Tudi sama sem cela popikana vsepovsod ampak se ne dam, ta camino bom speljala do konca, pa magari po kolenih!