Feathers Of Life

Napovedan je dež in čaka nas dolga etapa, zato se z Remyjem zmeniva za zgodnji štart. Spala sva v različnih alberguih, Remy mi reče naj bom točna ob 6:20 pred svojim alberguom, čakal me ne bo niti minuto, ob 6:24 gre naprej, če me ni.

Prvih 16 km ceste poteka po glavni cesti, ker pot camina preurejajo in ni označena. Danes prihajamo v Galicijo, celotna pot se vzpenja, z izjemo morda 4 km, ki se strmo spuščajo le zato, da se potem lahko znova vzpenjajo! Cesta je dolgočasna in ker včeraj zaradi klepetanja z Marcom nisem pisala bloga, ga pišem med hojo po cesti, ki k sreči ni prometna. Ne vem zakaj sem medtem, ko pišem zelo hitra tudi v hoji, saj prehitevam vse po vrsti.

Ko pridemo do tunela, se Remy vstavi in iz torbe privleče svoj ukulele, tuneli so baje dobri za igranje in petje, ker zvok v njih najboljši. In tako se znajdem sredi ceste na koncertu v tunelu. Vsake toliko ozvočenje malo trokira zaradi avtomobilov, ki se vozijo mimo in motijo najino sceno, ampak naju to ne moti. Na vrhu hriba se vstaviva na kavi v baru v katerem prodajajo tudi debele volnene nogavice in rokavice, ni mi jasno zakaj. Ko pridemo iz ceste v gozd, se ustavim in spustim Remyja naprej, začutim namreč, da moram ta del poti opraviti sama.

Pot se vzpenja na 1300m in poteka več ali manj po gozdu, ves čas dežuje ampak me ne moti, palerino nadanem le na rukzak. Skozi mene se pretaka toliko misli in čustev, povsod čutim ljubezen. V glavi se mi odvija pregled te poti, kako čudovite izkušnje sem doživela tukaj, kaj vse mi je prinesla pot. Ko pomislim, kako zelo prepričana sem bila, da sem sem prišla z odprtim srcem in kako zelo sem se motila. 11kg težek rukzak na mojih ramenih ni bil najtežje breme, ki sem ga nosila, čustva ujeta v preteklosti so bila.

Na camino prideš spremenit življenje ljudi, ki jih srečaš in srečat ljudi, ki spremenijo tvojega. So ljudje, ki jih srečuješ in gredo mimo tebe neopaženi, in so ljudje, ki ti neprestano križajo pot dokler jih ne sprejmeš kot sopotnike. Slednji so ti namenjeni, saj prinašajo lekcije in camino poskrbi, da jo boš odnesel, ker dokler je ne, ostanejo na poti s tabo.

Medtem, ko hodim po gozdu naletim na jaso na kateri se pasejo krave, čuvajo jih trije ogromni psi. Trije psi so že kardelo in ne izgledajo pretirano prijazni. Odprem vrata in vstopim v ogrado polna ljubezni, izstopim vsa presrana od strahu. Bolj kot sem se trudila, da me ne bi bilo strah, bolj sem se bala. Vsi trije psi so me namreč začeli napadat, vodja tropa me je celo dvakrat ugriznil za nahrbtnik, imela sem občutek, da me bo zagrabil za meča, psi niso neumni, moje noge bi bila ena konktretna večerja. Če bi se vse tri mrcine spravile name bi končala kot Baričević, na srečo je nekaj minut za mano vstopil Francoz iz Toulusa in psi so pozornost preobrnili nanj.

Za končno destinacijo sva si izbrala majhno vasico Pereiras. Remyja ujamem v vasici 4 km pred najinim današnjim domov, postala sem že pravi pes sledilec, saj me noge same zanesejo v bar izven poti, v katerem ga najdem. Zdaj vem tudi, zakaj so 15 km nazaj prodajali volnene nogavice in rokavice, v Galiciji je mraz. Remy ima na krožniku ogromen hamburger, iz ust se mi dobesedno zacedijo sline kot nemškemu bokserju, hamburgerja nisem videla od blizu že več kot mesec dni. Ko pojeva se skupaj odpraviva domov.

Remy hodi pred mano po zelo ozki poti, zanima ga, če sem se danes že polulala v hlače od smeha. Trobenta je včeraj ne le po svojem albergeu, ampak je še v mojega prišel raztrobit, da sem se od smeha polulala v hlače. Ker je odgovor negativen, si potegne dol hlače in pred mano hodi z nago ritjo, ker poje veliko fižola medtem tudi prdi. V eni potezi mi je uspel pokvarit tako lep ponotranjen camino. Po dveh dneh sva že kot brat in sestra, in ja poznam ljudi iz celega sveta, Francoza niti enega, tukaj me spremljajo od začetka camina, zato tudi angleško že govorim s francoskim naglasom.

Pred večerjo pokličem Marca, danes je njegov zadnji dan v Portu, jutri leti domov v Kanado, ne da se mi pisat, zato ga raje pokličem. Kako nenavadno, da se med caminom nisva pogovarjala skoraj nič, zdaj pa se moreva ustavit pogovarjat. Zdaj ni več oči, ki bi govorile namesto besed, Marcu se je razvozlal jezik in zdi se mi, kot da bi rad povedal vse za 60 let nazaj, ko je več ali manj molčal in jaz sem njegova edina prijateljica. Vesela sem zanj, da se je osvobodil svojih omejitev, ker mu res privoščim, da bi bil srečen. Na telefonu sva bila od 19h do 1h zjutraj, 6 rekordnih ur, nikdar v življenju niti v največjij krizah, nisem z nikomer prebila na telefonu 6 ur skupaj. Vmes nisem pojedla niti večerje, Remy je šel trikrat mimo mene po stopnicah in mi seveda pokazal rit, tudi če bi bila lačna, mi je uspel pokvarit apetit!

Kljub pobožni želji, da bi štartala zgodaj nama ne uspe. Imava svojo sobo, tako da je zjutraj najprej na vrsti vokalna ekstravaganza. Življenje z geji je toliko bolj preprosto in zabavno. En pred drugim se obnašava precej vulgarno, zame je to domače okolje saj sem živela z gejem. Remy mi je vsak dan bolj simpatičen, zadnje dni mojega camina je prišel kot sladica po prvem krožniku in glavnemu obroku. Pot do Gudiñe 11 km mine hitro, tam se ustaviva na pijači, greva po nakupih in imava glasbene inserte na ulicah.

V rukzaku že 4 dni spet nosim kilogram pašte in kozarec s paradižnikovo omako, z mano je res nekaj narobe, zaradi fobije pred pomfrijem in prascem, raje hodim natovorjena kot osel. Kar tako, za vsak slučaj, če bi kateri albergue imel kuhinjo. Remy je danes zjutraj prišel do spoznanja, da mu zmanjšujem možnosti, da bi koga spoznal, ker najbrž vsi mislijo, da sva par. Predlagam, da ljudem rečeva, da sem njegova mama in če ne bodo verjeli, ga lahko tudi podojim v javnosti.

Skoraj cela pot poteka po glavni cesti, od Gudiñe naprej je cesta za se ubit, vsak ovinek nama vzame upanje, da se za njim skriva Campobeserras. Noge me ženejo naprej in udarim svoj hiter tempo hoje, Remyja čisto izgubim, za trenutek sem celo pomislila, da sem spet zgrešila pot, ker ga ne vidim več. Nato pred sabo zagledam neverjetno lepo zeleno jaso, ne vem kaj imam v življenju z lepimi zelenimi jasami ampak v meni sprožijo vedno eno in isto željo, tekat naga po njih. Kar ob cesti odvržem rukzak in se začnem slačit, na sebi obdržim edino stvar, ki bi je ne bi smela, nogavice in se zapodim tekat v travo. Kot nalašč ravno v tistem trenutku izza ovinka pride Remy in seveda foto dokumentira moje početje. Tako, zdaj imamo Slovenci slepega Martina, ki je prehodil 790 km dolg camino in Natašo, ki naga teka po Galiciji, z mokrimi nogavicami!

Danes preverim kako stojim s kilometri, aplikacija Polarstep, ki spremlja vsak moj korak na poti pravi, da sem do sedaj prehodila točno 880 km, do cilja jih imam še cca. 175. Čas je za tisto neizbežno, potrebno je kupiti letalsko karto, kar storim kar med hojo, 16.6.2018 letim iz Santiaga, lahko bi kakšen dan prej, ampak ne morem. Najraje ne bi nikdar, kar tišči me v prsih od stiske, ko potrdim let. Sploh si ne predstavljam vrnitve, tukaj na tej poti sem doma. Če začutiš camino tako kot sem ga jaz nikdar ne odnehaš hodit. To mi je povedala tudi Paula, ki je prvi camino opravila pred 8-mi leti. Stara je 62 let, prodala je vse kar ima in zdaj le še hodi iz camina na camino, Via de la Plata je le priprava na njen naslednji, ki se začne že čez dober teden.

Tudi Remy hodi že nekaj mesecev, najprej je hodil po Portugalski, nato je letel v Valencio in iz tam štartal proti Santiagu. Moj sopotnik je kraljica drame, ni mu všeč vreme, že par dni imamo dež. Včeraj je že iskal karto za avtobus, da bi šel raje v Sevillo na toplo. Ker hodi že par mesecev ga bolijo noge, ampak potem me preseneti in reče, da ne gre nikamor, ker zdaj je našel mene in mu je všeč hodit z mano. Res je danes postal zelo pozoren, vse deli z mano, iz pekarne mi je celo prinesel sladko pecivo, čeprav mi sicer nabija slabo vest za vsak cuker, ki ga pojem. No, bomo videli, v Santiagu se bom ukvarjala kdo bo prišel z mano do tja, zaenkrat so vsi po vrsti odpadli, izgleda, da sem tudi jaz ena trdovratna stenica.

V albergeju z Remyjem vesela ugotoviva, da imamo tudi kuhinjo, danes bo pašta. Medtem, ko kuham mi Remy prepeva in igra ukulele, vsake toliko se mu pridružim in pojem z njim. Ko pojeva pregledava vreme, napovedane so hude nevihte z nalivi. Jutrišnja etapa je dolga v celoti 34 km, glede na to, da bodo hudi nalivi se bova najbrž ustavila v prvi vasi po 14 km, kjer je prvi albergue. Nikamor se nama več ne mudi, Santiago je praktično pred nosom, nič nimam proti, če ostanem dlje na poti kot v mestu.

Ob 7h štartava iz albergua, bog ne daj že na pot, najprej je treba pojest zajtrk in najini zajtrki se radi zavlečejo, ker se zraven zelo zabavava. Odkar sem se zbudila si pojem pesem “Like a virgin”, verjetno zato, ker se tako počutim. Remy vzame ukulele in začneva pet, no on poje, jaz se zraven kot ponavadi pačim. Vem, da imam isti glas kot mačke, ki se gonijo ampak rada pojem, zato se na to ne oziram preveč.

Če zdaj pomislim kateri del mojega življenja mi je bil najljubši, je bil to definitivno čas, ko sem živela s gej cimrom, ves čas najinega druženja potem in še sedaj. Mislim, da tudi najlubši del mojega camina postaja del, ki ga hodim z Remyjem. To sem jaz, tisti del mene, ki upam da ga bom obdržala tudi, ko bom že smrdela po cipresah, svoboda izražanja same sebe brez omejitev in smeh. Zelo rada se smejim, to počnem pogosto in iz srca, zadnje dni je z Remyjem na moj camino skupaj s poplavo dežja, prišla tudi poplava smeha. Prav vesela sem, da se ni odločil it v Sevillo. In čisto se je omehčal, danes mi je rekel, da se še nikdar ni počutil tako sproščen ob ženski, sploh pa ne ob popolni tujki in da mu je to zelo čudno. Vsi naju imajo za par, ker je med nama taka sintonija humorja.

Danes, ko smo prišli v albergue s skupinskimi tuši je kar naenkrat pogruntal, da sploh ni tako napačno, če vsi moški mislijo, da sva par. Se vsaj ne počutijo ogrožene, stuširat se je praktično šel z vsakim novim prišlekom, da preveri orodjarno. V alberge sva prispela prva, ker je šla večina najinih sopotnikov eno etapo naprej. V Galiciji je večina albergov za peregrine novih in zelo leo urejenih. Ko pridejo novi peregrini se zgodi se čudež, z novo skupino, ki nas je ujela prideta tudi dva Slovenca. Ko se pogovarjam z Martinom ugotavljam, da sploh ne znam več govorit slovensko. Onadva camino ne hodita, ampak tečeta. Na poti sta spoznala tudi 75- letnega Irca Davida, s katerim se družita. Na nogah ima tetovirano školjko, ki je simbol camina. Njegove noge so vse prej kot noge 75-letnika, niti 25-letniki nimajo tako lepih nog. Vendar na obeh kolenih opazim vzdolžne brazgotine, kasneje izvem, da ima v obeh kolenih proteze. Prehodi tudi 35-40 km na dan. Kjer je volja tam je pot, super zdaj vem, da sem lahko brez skrbi, če bo potrebno kdaj menjat rezervne dele.

Danes naju dohiti tudi Franster. Z Remyjem sva že kupila vse potrebno za večerjo, ki jo bova skuhala kar v albergeju. Franster je žalosten, ker sta se skregala z Ester, zato ga povabiva zraven. Opazuje naju pri kuhanju in se čudi, kako sva lahko tako zelo usklajena v vsem le po 4-ih dneh. Mama morda se ti bo pa uresničila želja in se domov vrnem s fantom, sicer gejem. Pred leti si mi tako ali tako predlagala, da bi bilo najboljše, če bi se poročila z gejem, ker so to najbolj skrbni moški. Po večerji se zleknem na kavč, prisedeta Franster in Remy, ki mu v naročje položim svoje tace. Presenetljivo me začne božat po stopalih, lepo in nežno in me gleda direktno v oči v katerih čutim rahlo zmedo.

Fanta qresta spat, jaz delam kot vsako noč nadure s pisanjem. Vmes mi piše še Marc, ki ima doma krizo privajanja nazaj na realno življenje. Kako zelo mu verjamem, jaz jo imam že tu. Napiše mi, da je naveličan skozi nekaj urejat vedno za druge in da se mu ne da več delat, rad bi le še hodil in potoval. Predno zaspi, Remy v plavih gatah priteče v dnevno sobo, mi pove, da je vesel, da sva se spoznala saj so takšne vezi smisel njegovih potovanj in brez dodatnih besed gre nazaj v sobo.

Tudi jaz sem vesela, da imam Remyja ob sebi za zadnji del camina, zdaj po 4-h dneh z njim lahko rečem, da si ga ne bi želela zaključit z nikomer drugim, z njim je vse tako preprosto, neobremenjujoče, predvsem pa zabavno. Prav škoda, ker je gej, ker ima vsekakor lastnosti, ki se jih pri moškem ne bi branila. Če me moški namreč zna na pameten način nasmejat, me je s tem že tako ali tako dobil. Camino je spet poskrbel, da sem šla naprej po poti in dobila lepo darilo. Na kako zanimiv način se tu vse zgodi. Naključij ni.

Od 35-ih dni sem točno en dan prehodila sama, 10 v dvoje in 24 dni v troje. Predno sem šla na pot sem jo želela v celoti prehodit sama in se soočit sama s sabo, sama mi ni uspelo bit niti en cel dan.

Sveta trojica je nazaj, saj se nama je pridružil Franster. Skregal se je z Ester in poskuša na vsak način zbežat od nje, ne vem če ne bo bežal kmalu tudi od Remyja. Izgleda, da bom zadnje dni camina prehodila v dežju, s tem se se že nekako sprijaznila. V bistvu, ko sprejmeš problem ga s tem tudi premagaš, zato se ne trudim več ostat suha ampak se raje že takoj zjutraj pošteno namočim po vseh lužah in se preostanek poti tako ne sekiram več, da bom mokra.

Danes smo se po 11-ih km ustavili pri Luisu, ki ima v Albergueri albergue in bar poln školjk. Vsak peregrino, ki vstopi mu da školjko za se podpisat nanjo in jo kasneje pritrdi nekam v lokal. Zunaj lije dež, zato se naš postanek zavleče na par ur. Kmalu za nami pridejo naši predvčerajšnji in včerajšnji sostanovalci, dva starejša para, en iz Nizozemske, drugi iz Švice. Že dva dni naju z Remijem zasledujejo po lokalih, slikajo in snemajo. Povabijo nas za njihovo mizo nakar izvemo, da sta Nizozemca poročena že 38 let in prihajata peš direktno iz Amsterdama, kamor se tudi vračata peš iz Santiaga. Josef in Silvia pa sta se spoznala drugi dan camina Levante, ki štarta iz Valencie. Josefu je pred letom in pol umrla žena s katero si je delil več kot polovico življenja in od takrat več ali manj hodi po caminih. Tokrat mu je camino prinesel novo sopotnico, oba žarita in bosta po Santiagu nadaljevala hojo še po Portugalski. Vesela se za takšne zgodbe, ne zato, ker bi se z njo poenotila ampak, ker življenje gre naprej in vse preveč ljudi ostaja ujetih v preteklosti, tudi sama sem bila ena izmed njih.

Ker se dež noče ustavit, mi smo se pa precej zasedeli, se odločimo, da bomo prehodili le še 9 km, namesto 22 in jih potem jutri poskušali dobit noter. Do 14.6. moramo prit do Santiaga, takrat imava z Remyjem rezerviran hotel, seveda skupaj. Nadaljna pot se mi bo definitivno zapisala v anale camina kot ena najzabavnejših etap. Celo pot smo peli in plesali, Remy je imel stand up komedijske inserte, toliko sem se presmejala, da sploh nimam več glasu. Remy je legenda, najraje bi ga zapakirala in odnesla sabo domov. Po poklicu je profesor, tekoče govori ne vem niti koliko jezikov, ker vsakič iz rokava potegne novega. Danes ga naučim tudi nekaj slovenskih besed, ni za pričakovat od mene, da je katera pametna ampak glede na njegovo usmerjenost, mu bodo ziher dobro služile. Že od malega ima 100% posluh za glasbo, pri tem je res neverjeten, saj sliši pesem in jo že zna igrat. Pol leta dela v šoli, drugo polovico leta potuje po svetu. Delujeva že kot stara zakonca, neprestano se pričkava, za zabavo seveda.

Med današnjo potjo sem posnela za skoraj uro kratkih video posnetkov. Ne vem iz kje mu letijo besede v usta, priznam da ga vsak dan bolj obožujem. Prav imela bi takšnega fanta ampak logično, da mi mora življenje vedno malo ponagajat, drugače to sploh ne bi bilo moje življenje. Danes sem med potjo ravno študirala, da imam končno nek vzrok zaradi katerega nikomur ne bom več odgovarjala kje se vidim čez pet let. Karkoli sem v življenju skrbno načrtovala je propadlo, česar se lotim brezskrbno vedno speljem do konca, kot naprimer ta camino. Brez priprav, brez težav in kakšna dogodivščina! Od samega začetka mi je dajal, ko mi je vzel je vedno vrnil nekaj še boljšega. Kar kocine mi gredo po konci, ko pomislim kaj vse sem doživela tukaj. Zdaj vem, da imam v življenju res srečo. V baru s školjkami, kjer smo se zadržali popoldan mi je padla v oči misel obešena na svetniku: “Če boš dal tisto kar imaš, boš vedno dobil tisto kar potrebuješ!”

   

Zjutraj nas preseneti plavo nebo, Francisco želi čimprej na pot, midva greva še na zajtrk. Odkar je Remy včeraj šlogal Fransterju iz vina, imam občutek, da želi zbežat od njega stran.

Danes mi paše hodit ob Remy-ju, zato hodiva skupaj in se pogovarjava, na veliko presenečenje obeh celo resne stvari. Remy mi pove svojo življensko zgodbo. V šolo je šel dve leti predčasno, ker je bil malo bolj brihten od povprečja. Že v otroštvu se je čutil drugačen od ostalih, zelo ga je zanimala glasba in bal se je vsega, še vedno se boji veliko stvari. Kar dolgo let je živel v popolni izolaciji od ljudi, ko mi je to povedal me je presenetil, saj mi deluje zelo odprt. Lani se je odločil, da se začne spet družit z ljudmi. Hvala bogu za to njegovo odločitev, sicer ga ne bi nikdar spoznala.

Danes sva se resnično povezala v celoto, jaz se ob njem počutim varno, on ob meni tudi. Prvi dan, ko sva šla skupaj na zajtrk, mi je pri plačilu pojasnil, da on vedno plača le svoje, meni je tako super, saj prej ali slej izgubiš štetje in se vedno počutiš dolžen, čisti računi, dobri prijatelji. Danes sva se malo pred pol poti vstavila v baru na kavi in pomarančnem soku, ko je natakar prinesel račun je vse poravnal on in mi v njegovem klasično pariškem stilu rekel:”Samo, da veš da to kar sem naredil zdaj ne naredim niti za najboljšega prijatelja!” Še naprej klepetava o vsem možnem, ko prideva na lepo razgledno točko me ponovno preseneti in mi reče, da bi zelo rad šel še na kakšen camino v moji družbi, kajti pozna zares lepe poti po celem svetu, ki bi jih rad delil z mano. Po vsem kar mi je povedal o sebi, vem da je to kar je pravkar naredil zelo velika stvar zanj, saj navadno striktno hodi sam, že zaradi fobije, ki jo ima pred ljudmi. Z veseljem bi šla z njim tudi na konec sveta, kajti v življenju se še nikdar nisem toliko zabavala kot se z njim. Enostavno sva tako kompatibilna, da mi je prvič v življenju žal, da nisem moški. Stvari kar brez filtra letijo iz najinih ust, dovolj je da se pogledava in že improvizirava v nulo. Užalila sva že čisto vse peregrine, ki z nama delijo alberge ampak nekako nama ne zamerijo in naju imajo celo radi.

Najine resne današnje debate se ustavijo, ko dobim preko whatsapp-a video sporočilo od Marca, ki mi iz hribovja nad krajem kjer živi posname pogled na Montreal. Z vsemi mojimi fanti in punco sem v rednih vsakodnevnih stikih, camino navsezadnje končujem za vse s katerimi sem delila pot in so jo žal končali prej. Marcu dava kontra z videom in od tukaj naprej je spet le še smeh, video materiala od najinih spontanih domislic imam že več kot Pedro Almodovar filmov. Tako hoja tudi hitreje mine.

Urs nama je včeraj povedal, da so v Ourenseju naravne zunanje brezplačne terme, zato na poti hitiva, da izkoristiva še to darilo narave. Po prijavi v albergue se s turističnim vlakcem odpeljeva v terme, ki so kot zadetek na loteriji in tudi edini lep del tega mesta. Energija v tem kraju je res težka, prav čutim kako me vleče dol, tudi Remy jo občuti tako, lani je iz kraja dobesedno zbežal. Po termah, si greva kupit iste majčke, nakar me Remy pelje v slaščičarno. Moje edino upanje, da se odpovem cukru, že ko me obkrožajo le ljudje, ki ne jedo cukra, je splavalo po vodi, namesto da bi se jaz popravila, se pokvari on. Jaz lačna v slaščičarni, kako me lahko tako nima rad, kupila sem vse kar je izgledalo dobro, kar pomeni, da sem kupila vse. Iz slaščičarne sem odšla še s kosom torte za domov. Ker se ulije dež se vsedeva v sosednji bar in spijeva vsak eno sangrijo.

Medtem, ko Remy flirta z natakarjem mi Marc napiše, da si želi še kdaj it z mano na kakšen camino. Wow, izgleda, da bomo hodili kot eno manjše pleme okrog, ker Anna mi je isto napisala pred tednom dni. Res upam, da bom še kdaj srečala vse te ljudi, kajti trenutki, ki sem jih delila tukaj z njimi so postali moji najlepši življenski spomini.

Lani decembra sem imela kupljeno letalsko karto za Berlin in potem nisem šla, ker se je moja Andreja ponesrečila, sama si pa nisem želela it, ker v Berlinu ne poznam nikogar. Crisu in Phillipu sem objubila, da pridem letos decembra na obisk, pa sta rekla naj pridem prej, dve noči nazaj sem imela spontan preblisk in karta je kupljena, september bo dober mesec za Berlin. Prijateljske vezi niso samoumevne, če želiš ohranjat prijateljstva moraš ljudem namenit svoj čas. Moji prijatelji so še vedno ljudje iz otroštva plus novi ljudje, ki mi prekrižajo pot. Vsi moji ljudje so zame zelo dragoceni, vedno pravim, da so največ kar imam. Na camino sem res želela sama, tudi opraviti sem ga želela sama. Ni šlo ravno po načrtih ali pač, le da ne po mojih. Moje življenje so ljudje, ki me obkrožajo, vedno so bili in camino je lepa prispodoba mojega življenja.

Verjetno se v blogih veliko ponavljam, najbrž  je v njih tudi en kup slovničnih napak. Dejstvo je takšno, da vsak dan pišem o svojih občutkih takšnih kot so. Blog v prvi vrsti pišem zase, ampak sem se odločila, da ga bom delila tudi s prijatelji. V življenju svojih stvari ne zadržujem zase, vedno jih delim, saj imaš le kar lahko daš poleg tega je to tudi imeniten način, da ne nihče ne nadleguje z sms-i in klici. Na poti se dogaja res veliko stvari, emocije so močnejše kot doma, saj tukaj nimaš nobenih zunanjih vplivov in nisi z ničemer obremenjen. Vse kar se zgodi je čisto in iskreno, tudi moje pisanje zato se najbrž velikokrat ponovim. Ne vem, ker se za nazaj še nisem brala. Kar se slovničnih napak tiče pa je dejstvo takšno, da je edini čas, ki ga imam le zase po 22h, ko gre večina ljudi spat. Takrat pišem, po celem dnevu hoje, včasih tudi po dveh kozarcih vina tinta, ki nam peregrinom pripada pri večerji. Pisat moram, ker stvari morajo iz mene, koliko v temi s telefonom v roki vidim, to je pa druga stvar.

Zjutraj rahlo dežuje, za spremembo. Spat sem šla relativno zgodaj, že pred 1 uro. Navadno se zvečer zamotim v klepetu z Marcom, včeraj je dobil obiske in sem imela večer le zase. Luciano je danes odšel kot gorski vodič v Dolomite, tako, da se do konca moje poti tudi z njim ne bova več slišala, se pa vidiva takoj 18.6.2018, komaj čakam.

Z Remyjem pojeva zajtrk, ki sva ga kupila dan prej kar v albergu in se odpraviva v pralnico oprat in posušit cunje. Ideja za pralnico je bila moja in zjutraj prehodiva celotno mesto, da bi dobila eno, ki je odprta že ob 8h zjutraj. Remy mi konstantno očita, če se zavedam kako me ima rad, da to počne z mano. Že včeraj sva oba občutila težko energijo mesta Ourense, danes zjutraj so ulice polne pijanih ljudi. Kaj takšnega še nisem doživela, nekako kot pred Gaviolijem po končanem partyju, le da so razpršeni po celem mestu.

Ob 10-ih se nama končno uspe spravit ven iz mesta, razen naravnih term, vsakemu polagam na srce, da ga lahko mirno preskoči. Nikamor se nama ne mudi, ker je današnja etapa dolga le 23km, ampak prvih 10 km nas razveseljuje zelo strm vzpon. Zadnje dni so me začeli bolet podplati, ne med hojo, ko se ustavim hodit pa ni ravno prijetno. Več ali manj hodim v tekaških copatih, ker je blaženje boljše, v gojzerjih ne morem več hodit, ker se čuti, da so odbili svoje zadnje minute. Polarsteps mi kaže, da imam do sedaj prehojenih 996 km, do Santiaga imam še 81 km.

Ni kaj se pozna, da nimam več vsakodnevnih masaž stopal. Ko je odšla moja stara ekipa, se nekako nisem več čutila, da bi nadaljevala s tradicijo. Po poti ne hodim več sama, ne čutim niti več želje, da bi hodila sama, mislim da sem spucala vse kar sem imela za spucat. Z Remyjem klepetava ali pa pojeva, njegova širina je neverjetna. Z njim se lahko praktično pogovarjam o vsem, plus njegov element zabave, ji je vir mojih solz, le da tokrat to solze smeha. Vedno so mi bili všeč inteligentni ljudje, čeprav mi je na začetku deloval zelo sebičen, sem zadnje dni, ko se je odprl ugotovila, da je bil to le strah in zid, zelo dobro razvito ima tudi emocionalno inteligenco. Veliko stvari, ki jih pove ima smisel, v veliko stvareh mi je odprl nov pogled. Svet bi bil lepši kraj, če bi na njem obstajalo več ljudi kot je Remy, če bi le ne bežali pred ostalimi morskimi psi in se skrivali v samoti. Hodiva počasi, na neki točki mi reče, saj se nama nikamor ne mudi, vreme je lepo in midva sva skupaj, albergue ne bo nikamor pobegnil.

Danes sem med potjo veliko razmišljala o odločitvah. Ko deliš svoje življenje in izkušnje po poti s popolnimi neznanci slišiš marsikaj. Mislim, da imam res srečo v življenju, čeprav mi ni bilo prišparano in sem doživela marsikaj, me veseli, da me nič ni odvrnilo od tega, da si ne bi želela živet polnega življenja. Moje reakcije na dogodke, tudi tragične, so bile spontano vedno dobre zame. In če se vrnem nazaj k odločitvam skozi ljudi s katerimi delim pot, vidim da večja kot je bila odločitev, ki je niso sprejeli, večje je bilo kasneje obžalovanje.

Lekcija dneva: vse odločitve, ki jih ne sprejmemo, postanejo naša obžalovanja. Ko se torej pojavi odločitev, ki v resnici sploh ni odločitev, saj drugo opcijo sproža le ego in razumski del nas, ne razmišljajte preveč in ji korajžno sledite. No, razen če razmišljate o samomoru ali poboju, takrat se vedno odločite za življenje. Življenje je lepo, življenje kot ga vidimo navzven je refleksija tega kar je znotraj nas. To kar hranimo v sebi, to bo rastlo v nas, hranite dobre stvari.

Zjutraj se Francisco poslovi od naju, odločil se je namreč, da gre dve etapi danes, ker bi rad bil čimprej doma.

Doma je iz Coruñe kakšnih 60 km iz Santiaga. S Franciscom se izgubi že zadnja sled začetkov mojega camina, spoznala sem ga drugi dan camina, vmes sva se izgubila in potem v Zamori spet našla. Nisva imela ravno veliko skupnega ampak Franster je super fant, umetnostni zgodovinar, ki veliko potuje po svetu. Zvečer bi mu skoraj odstrigla eno dredo za spomin, ampak res ne bi rada domov prinesla stenic, zato sem se premislila.

Danes mi ni do klepetanja med potjo, zato namerno zaostanem za Remyjem. Zaposlena sem namreč s signalizacijo. Pred nekaj dnevi sem kupila voščenke in ker vem, da bosta Marc in Luciano prišla nazaj dokončat to pot, jima puščam presenečenja. Na poti ujamem gospo iz Irske, ki se nam je pridružila v Ourenseju, kamor je z avtobusom prišla iz camina primitiva. Ni želela hodit po francoski poti, ker je trenutno na njej po 600 peregrinov na dan. Ko to slišim mi prav odleže, da se nisem odločila za to pot in izbrala Sanabrese namesto nje.

Do Santiaga imam še 3 dni, lahko bi prišla na cilj prej. Tudi na splošno bi lahko camino končala vsaj 5-6 dni prej, ker imam očitno boljšo kondicijo kot sem si mislila ampak sem izbrala, da ostanem in etape hodim z ljudmi, ki sem jih srečala na poti ter tempo prilagodila njim. Ni mi žal, saj so ljudje, ki sem jih srečala naredili to izkušnjo magično, ne pot. Namerno nočem več združevat etap, čutim da sem raje na poti kot na cilju. Zopet je to prispodoba življenja, cilj pomeni konec, pot pomeni življenje. Kako živimo je pomembnejše od končnega cilja. Želela sem sicer še do Finistere, ampak sem se odločila, da raje ostanem z Remyjem, če je že on ostal z mano namesto, da bi odšel na toplo v Sevillo.

Finistera in Muxia prideta na vrsto drugič, drugo leto. Z Gaelom se slišiva enkrat na teden in izrazil je željo, da bi šel z mano na camino drugo leto. Portugalska pot je kratka le okrog 250 km in vsi pravijo, da tudi zelo lepa. Bova šla na tega, če bo drugo leto še želel it, sicer bom šla sama oziroma s katerim od mojih letošnjih sopotnikov. Gael je dejansko edina izjema, ki bi ga vzela sabo na camino, sicer pa sem še vedno mnenja, da je potrebno camino opravit sam. Če greš na tako pot s prijatelji si zaprt za vse ostale. Najbolj sem opazila to, ko sva ostala sama z Marcom, enostavno sva bila slepa za okolico. Še Remy mi je rekel, da je na dan, ko smo se prvič videli, želel prisest k nama pri večerji ampak sva mu delovala preveč rezervirana en za drugega.

Z Remyjem je drugače, Marca sem želela le zase, ker je bila drugačna, globja oblika vezi. Zdaj pri Remyju bodisi ljudje iščejo stik z nama ali pa naju ne marajo, ker sva preveč direktna. Druživa se s tistimi, ki jih začutiva. Danes po poti sem naprimer del poti prehodila z gospo iz Irske, Remy me je počakal na jasi z razgrnjeno deko in ukulelom in se že na daleč drl naj utihnem, ko je slišal moj glas. Vstavila sem se pri njem in vadila sva najino pesem za Santiago, on se je mora naučit igrat na ukulele, jaz se moram naučit besedilo, da ne bom brala iz zvezka.

Izbrala sva pesem More than a woman od Bee Gees, obema je všeč, oba misliva, da pesem poje o nama. Ko prideva v albergue si vzameva svojo sobo, dovolj nama je smrčanja, danes bova spala kot kralj in kraljica, kraljica je seveda on. Remy se odloči, da mi bo skuhal pravo pariško kosilo. Med kosilom sva se zmenila, da bova božič preživela skupaj, v Parizu. Dobro si mi to zrihtal camino.

Zbudim se z glavobolom, ker sva ponoči nabila gretje na maksimum. Medtem, ko se vi valjate v kopalkah po plaži in se kopate v morju, imam jaz v Galiciji maksimalno 15 stopinj v dežju vsak dan.

Odkar sem v Galiciji praktično vsak dan dežuje, počutim se kot na Škotskem. Na hojo v dežju sem se že privadila. Moti me le to, da se sredi poti ne morem vstavit in si naredit piknika. Všeč so mi bili naši pikniki v naravi sploh na začetku, ko smo hodili z Anno in Lucianom. Tudi, ko sva bila sama z Marcom je bilo lepo, čeprav to so bili resnejši dnevi. V bistvu edini resen del camina je bil z njim, vse ostalo je bil en cirkus. Še dobro, da nisem šla na francosko pot, bi nas bilo cel bataljon. Morda bom nekega dne opravila tudi francoski camino, vsi pravijo, da je lep, problem so le množice ljudi.

Med potjo mi piše Christian, že od sobote se nisem nikomur javila in so v skrbeh. Lepo bi bilo dokončat camino s celotno posadko, ampak potem verjetno od camina ne bi odnesla ničesar. Vreme je danes spet sivo, upala sem da bo do konca vsaj še kakšen sončen dan, z Remyjem sva namreč želela kampirat. Danes težko hodim, čeprav sem veliko spala, občutek imam, da se me nekaj loteva. Kar naj se me loti, zadnja dva dni bi prehodila tudi z vročino, če bi bilo treba.

Celo pot sem žalostna, ker so to zadnji dnevi. Hodim več ali manj po gozdu, pot mi v enem trenutku prekrižajo 4 male ovčke. Tako sem zatopljena v svoje misli, da spet spregledam puščico in zabredem par km v gozd, ki nima nobene veze s caminom. Seveda, da slučajno ne bi kaj skrajšala te poti. Tudi Anna mi pošlje videosporočilo, da je končno našla stanovanje Lyonu, kamor se seli prihodnji mesec in me povabi na obisk. Ko pomislim, kako daleč je Marc se mi vsi zdijo tako zelo blizu. Čudno da se nisem navezala na Zacha iz Australije, ki smo ga srečali na poti, on je bil edini iz še bolj daleč. Zach je en dan pred mano, to sem videla v popisu v včerajšnjem albergeu. Z Marcom sva ga izgubila dne, ko sva se ustavila v vili z bazenom, on je šel naprej. Ziher sem, da se bova srečala v Santiagu. Zanimivo na caminu srečaš vse sorte ljudi, iz vseh vetrov, starosti, barv in vseh vrst poklicev. Nikogar ne zanima kaj delaš, vse zanima le kdo si, med sabo smo vsi enaki. Ni važno ali imaš 20 let ali 75, vsi se med seboj tikamo.

Remy se odloči, da mi bo danes spet skuhal kosilo, praktično mi je prevzel vse vloge, ni kaj res je More than a woman. Na kosilu se nama pridruži David iz Irske, prosim ga, če se lahko slikam z njegovimi koleni, samo tako, da bom imela dokaz, da se camino lahko prehodi tudi z dvema umetnima kolenoma. Ima jih že 6 let, naredili so mu jih z devetimi tedni zamika, trdi da so boljša kot original.

Še dvakrat spim na poti, ne zdi se mi realno, da sem na koncu poti. Tako sem se bala, da je ne bom zmogla, zdaj bi lahko prehodila še 1000 km.

Wow, danes se zame začenja predzadnji dan camina, samo še enkrat spim na poti. Ne morem verjet, dejansko ne morem verjet, da sem na koncu. Slaba novica za vse, ki ste stavili, da ne bom zmogla. Ne poznate še moje trmaste glave, le moje srce je bolj trmasto od nje. Kar si zabijem vanjo vedno izpeljem, prej ali slej, že od malega je tako. Igor mi je vedno govoril, da stavi name, ker vedno stavi na zmagovalnega konja.

Pozabila sem na vse, zdi se mi, kot da od vedno živim na tej poti. Zanimivo, da se spomnem na ljudi, jih imam rada ampak pogrešam pa ne čisto nikogar več. Uspelo se mi je osvobodit vsakršne navezanosti na karkoli in kogarkoli.Ko nisi vezan na nič, si svoboden in to je res lep občutek. Na poti sem izgubila toliko stvari, opazila sem celo, da mi je odpadla moja oznaka za krave, ki sem jo tako ponosno nosila pripeto na mojem nahrbtniku namesto školjke, ki jo imajo vsi ostali peregrini. Izgubila sem celo darilo, ki mi ga je dal Marc, izgubila sem verjetno tudi nekaj kilogramov, kar je edina dobra stvar, ki sem jo izgubila. Edina stvar, ki je nisem izgubila je slonček od Urše in obesek, ki so mi ga dale moje sodelavke za srečo predno sem šla na pot. Ampak jutri je nov dan in lahko se zgodi še marsikaj. Moje pupe in Ornela, na poti je bilo čutit, da ste mi obesek in slončka res dale iz srca, ker so mi prinesli veliko sreče, zato bodo odslej sopotniki na vseh mojih potovanjih.

Danes sva na poti naletela na čudovit albergue v katerem sva se ustavila na kavi. Kava je bila zares dobra, lastnica nama pove da je to zato, ker je italijanska. Zakaj, bi Španci imeli italjansko kavo, če niso Italjani? In tako ugotovim, da je Italjanka. Pove mi, da je leta 2007 prehodila ta camino. S fantom sta pred caminom v okolici Milana na podeželju ravno iskala hišo, dobila sta jo med potjo na caminu v Galiciji. Pred tremi leti sta odprla tudi alberge. Obema z Remyjem nama je bilo žal, da nisva vedela zanj, ker je ambient zares čudovit, vsekakor veliko boljši kot v albergu v Silledi, kjer je nekdo Remyju ukradel malico za na pot.

Danes je pot minila hitro, čeprav si nisem želela, da mine hitro. Vreme je bilo čudovito, sončno celo pot. Odločila sva se, da jo prehodiva do Oiutera, da nama jutri ostane le še 16 km do Santiaga, ki jih lahko narediva v miru, počasi. Današnji albergue je fantazija, v gozdu, daleč od vsega, prva vas je 6 km stran in s tem tudi prva trgovina, na kar nisva pomislila. Naredim inventuro vsega kar imam v nahrbtniku. Evo sem vedla, da mora nekje bit še pol kg pašte, kdo je zdaj glavni! Poleg pašte najdem še dve tuni in slane arašide, morda bom nekega dne našla še kaj kar sem mislila, da sem izgubila. Remy najde česen, pol čebule in bučkina semena. Odločiva se, da bova skuhala kar imava.

Med kuhanjem pride k nam gospod iz Italije, ki je edini prišel v alberge za nama. Deluje obupan, danes je prehodil skoraj 40 km in ugotovil, da nima nič za jest in niti možnosti, da bi kje kaj dobil, razen če prehodi še 6 km. Še predno je prišel k nama, sva v vrelo vodo stresla cel paket pašte, kot da bi vedela, da bo še nekdo lačen. Seveda ga povabiva z nama na kosilo, od hvaležnosti ne more niti govorit. Kasneje nama pove, da je bil od lakote prav v deliriju in ga je čisto sesulo, ko je v albergeju ugotovil, da ni nikjer okoli trgovine ali bara. V sobi pride še enkrat do mene in se mi zahvali, rečem mu, da se ni potrebno zahvaljevati, ker je samoumevno da bomo poskrbeli en za drugega. Pogleda me in reče, da ne vem koliko mu pomeni, da sva najino kosilo delila z njim in da je hvala le beseda s katero ne more niti probližno povzet hvaležnosti za to najino gesto.

Po kosilu greva na jaso sredi gozda in vadiva najino pesem, jutri imava koncert direktno pred katedralo, Remy je že čisto brez glasu, ker pesem pojeva v falsetu že par dni. Bee Gees are back!

Zvečer je čas zame, vsedem se na kavč in se posvetim svojim občutkom ter pregledu poti. Vsem, ki so delili svoj camino z mano napišem sporočilo v katerem jim povem, da ne glede na kaj sem jim zgodi in kakorkoli tragično se jim bo to zdelo v trenutku, naj vse jemljejo kot lekcijo življenja in iz nje potegnejo najboljše zase ter se jim na koncu zahvalim, ker so svoj camino delili z mano.

Posebna zahvala pa gre mojemu angelu varuhu, brez njega nikdar ne bi šla na to pot, brez tega kar se je zgodilo nikdar ne bi našla nazaj sebe, brez njega se tudi tukaj ne bi zgodilo marsikaj, kar se je. Na vsakem koraku sem čutila njegovo prisotnost in ga na začetku posledično želela videt, kar me je spravljalo v žalost. Zanimivo, ko sem pred dnevi imela z Marcom telefonski maraton, mi je povedal, da je medtem, ko je sedel na kamnu in me opazoval pri privezovanju njegove perjanice na drevo, Igorja prosil, da naj mi nekako pošlje sporočilo. Marcu do tistega trenutka nisem povedala, kaj se mi je zgodilo, da sem tako hitro pritekla za njim, ko me je pustil samo. Dobila sem sporočilo in od tistega trenutka živim z njim v srcu, brez bremena čustev ujetih v preteklosti.

Za konec večera si pogledam video z najinimi slikami, ki sem ga sestavila pred meseci za vse, ki so ga imeli radi, predvsem pa zase. Vsakič, ko sem ga pogledala so mi lile solze v potokih, srce pa mi je razpadlo na miljon koščkov. Tokrat ga gledam z nasmehom, hvaležnostjo, kot dragocen spomin na trenutek ljubezni, ki bo za večno ostala v času. Igor König bil si večji kot življenje, večji si tudi kot smrt. Hvala, ker sem se zaradi tebe rodila drugič. Jutri je moj zadnji dan, jutri hodim zate.

Zadnjo noč mi ni uspelo spat skoraj nič, malo zaradi vseh emocij, večinoma pa zopet zaradi zelene zasilne luči, ki mi je celo noč bleščala direktno v glavo. Ponoči sem odkrila, da smo imeli v našem albergu tudi pralni in sušilni stroj in ker sem vedela, da bo moja kraljica Remy spal dolgo, sem vstala že ob 6ih zjutraj, da si operem in posušim cunje.

Alberge sva kot se spodobi zapustila zadnja. Prvi bar, kjer bi naj pojedla zajtrk se je nahajal 6 km naprej. Da med potjo nisva mislila, na kruleče želodce sva se pogovarjala, zdelo se mi je že, da bara ne bo od nikjer. Končno ga zagledava, ko vstopiva je v njem celotna ekipa od včeraj. Skupaj pojemo zajtrk, ki nama ga časti Domenico, gospod, ki sva ga včeraj povabila na kosilo z nama v albergu. Kasneje v bar vstopita Marleene iz Nizozemske in Dennis iz Irske, ki sva ju ravno tako prvič srečala včeraj, vendar nista spala v našem albergeu.

Pot nadaljujeva z njima ampak jaz čutim, da jo moram opravit sama s sabo, vsaj zadnji del poti. Del mene si želi bit z njimi v družbi in se smejat ampak zmaga tisti del, ki ve da moram dat ven še zadnje emocije. Neverjetno ampak celo pot imam kurjo polt, ob misli da sem po 41-ih dneh na cilju sem zelo čustvena, spet mi gre jok. 3 km pred ciljem Dennis, zavije v bar in mi sledimo. V baru naletimo spet na Domenica. Santiago se skriva za vogalom, vibracije energije so že tukaj čudovite. Nazdravimo na naš skorajšnji prihod in gremo naprej. Remy zaostane z Domenicom, Marleene gre naprej, ostanem sama z Dennisom. Začneva se pogovarjat in mi pove svojo zgodbo.

Dolga leta je bil na pomembni funkciji v multinacionalki, nakar je v dveh letih doživel dva srčna infarkta in se odločil, da se ni vredno sekirat in dal odpoved ter se začel ukvarjat s stvarmi, ki ga veselijo. Ravno, ko je vse kazalo, da se je življenje končno postavilo na prave tirnice, mu je nenadoma umrla žena. Umrla je za rakom ampak mu je do konca skrivala, da je bolna. Od tega je minilo dve leti ampak se čuti, da njene izgube še ni predelal. V prostem času hodi po caminih, sicer pa poučuje jogo za bogate američanke v Maroku. Njegovo življenje je nasprotje od tega kar je živel prej. Moram priznat, da je poklic učitelja joge zadnji, ki bi mu ga pripisala. Ne izgleda kot tipičen učitelj joge, vsekakor pa edini h kateremu bi šla na tečaj, že zaradi njegovega smisla za humor.

Zanimivo, da mi je camino zadnji dan postregel z nekom, ki je kot jaz doživel izgubo in zanimivo, da mi je Anna par dni prej napisala sporočilo, da ve da bom na tem caminu spoznala še nekoga. Med potjo mi je Dennis povedal, da so mu po drugem srčnem infarktu ustavili srce in mu ga znova zaštartali, minuto in pol je bil klinično mrtev. Opisal mi je občutek in kaj je medtem doživljal, tudi občutek popolnega miru in toplote po telesu. Zanimivo, da sem ta občutek doživela tudi jaz v prvih minutah, ko smo oživljali Igorja in takrat sem v sebi vedela, da ne bo več odprl oči. Nekdo, ki sem mu to povedala, mi je rekel, da sem imela srečo, da sva bila očitno tako povezana, da je z mano delil občutek prehoda v smrt. Zdaj vem, da je to res.

Kmalu prideva do nadhoda železniške proge na katerem so obešene rože, školjke in posvetila. Počutim se kot v New Yorku leta 2002, ko sem točno pol leta po 9/11 stala pri ground zerro. Na tem mestu je leta 2013 zaradi prekomerne hitrosti iztiril vlak, v nesreči je življenje izgubilo 79 ljudi, med njimi veliko peregrinov. Spet se sprašujem zakaj sem ravno z Dennisom v tem trenutku. Denis je ime Igorjevemu najboljšemu prijatelju. Dennis je na poti spoznal Marleene, s katero hodita skupaj nekaj dni po Sanabresu. Marlene je ime Gaelovi mami, definitivno naključij ni na tem caminu, ker je vse preveč popolno strnjeno v celotno sliko.

Na vrhu hriba se nama odpre pogled na Santiago, Dennis gre naprej, jaz postanem za trenutek na hribu, to je trenutek, ki ga želim doživeta sama. V meni se sproži toliko iskrenih čustev, da ne morem več zadrževat solz, to niso solze žalosti ampak solze sreče. Blog pišem za en dan nazaj in še vedno nimam besed s katerimi bi lahko opisala občutek, ki me je obšel, vsa pozitivna čustva strnjena v neizmerno hvaležnost, da sem lahko doživela in začutila ta trenutek. Vsem ljudem želim, da bi ga lahko občutili z mano.

Tik pred vstopom v mesto iz smeri Sanabrese najdem primerno mesto za nekaj kar začutim, da moram naredit, kajti z vsem kar se mi je zgodilo na poti, vem, da je le ena oseba, ki se ji moram zahvalit, da sem tukaj in da sem vse to doživela. Moje srce je znova celota in diham s polnimi pljuči, življenje me ima rado in pot mi je prinesla tako velika darila, da mi je prav nerodno, saj sem le prejemala darove brez pretiranih fizičnih bolečin, edina bolečina je bila čustvena, ki je zdaj več ni.

En večer prej sem na youtubu naletela na pesem Spiritual bird. Spomnila sem se na Marca, ki mi je rekel, da sem njegova spiritualna ptica, ki mu kaže pot, zato sem si jo pretvorila v mp3 in jo poslušala ob prihodu, zaradi česar nisem slišala Remyja, ki se je drl za mano naj ga počakam. Skoraj je pritekel za mano s svojim 20 kg težkim rukzakom, ko me dohiti mi reče, da bi se mi rad zahvalil, ker je bila ta pot zanj drugačna od dosedanjih, da sem mu pokazala kaj pomeni radodarnost, skrb za ostale, predvsem pa se mi zahvaljuje za potrpljenje, ki sem ga imela z njim, saj se zaveda, da zna bit precej naporen. Prizna mi, da je potrpljenje tudi največji izziv v njegovem življenju, saj ga absolutno nima in je to njegova lekcija, ki jo želi osvojit in verjetno sem na njegovo pot padla s tem razlogom. Pove mi tudi, da me ima rad.

Ostanem brez teksta, ne vem niti kaj bi mu rekla nazaj, hvala bogu se obnaša kot da ni nič rekel in skupaj greva čez mesto, direktno na trg pred katedralo. Energija v mestu je neverjetna, na vsakem koraku je čutit pozitivno energijo, nasmejani obrazi vsepovsod, povezanost v eno. Med potjo do katedrale se pogovarjava, da bilo v Santiagu lepo živet, spontano nama pride na misel, da se sem preseliva skupaj. Na trgu pred katedralo najprej pojeva empaniade, nato zapojeva najino pesem. Še pred tem sem se sezula in slikala zraven školjke na sredi trga, Marc me je prosil, če lahko to naredim zanj. Letos mu namreč ni uspelo prit do Santiaga, bo prišel pa drugo leto in na poti ga čaka veliko presenečenj.