Od 35-ih dni sem točno en dan prehodila sama, 10 v dvoje in 24 dni v troje. Predno sem šla na pot sem jo želela v celoti prehodit sama in se soočit sama s sabo, sama mi ni uspelo bit niti en cel dan.
Sveta trojica je nazaj, saj se nama je pridružil Franster. Skregal se je z Ester in poskuša na vsak način zbežat od nje, ne vem če ne bo bežal kmalu tudi od Remyja. Izgleda, da bom zadnje dni camina prehodila v dežju, s tem se se že nekako sprijaznila. V bistvu, ko sprejmeš problem ga s tem tudi premagaš, zato se ne trudim več ostat suha ampak se raje že takoj zjutraj pošteno namočim po vseh lužah in se preostanek poti tako ne sekiram več, da bom mokra.
Danes smo se po 11-ih km ustavili pri Luisu, ki ima v Albergueri albergue in bar poln školjk. Vsak peregrino, ki vstopi mu da školjko za se podpisat nanjo in jo kasneje pritrdi nekam v lokal. Zunaj lije dež, zato se naš postanek zavleče na par ur. Kmalu za nami pridejo naši predvčerajšnji in včerajšnji sostanovalci, dva starejša para, en iz Nizozemske, drugi iz Švice. Že dva dni naju z Remijem zasledujejo po lokalih, slikajo in snemajo. Povabijo nas za njihovo mizo nakar izvemo, da sta Nizozemca poročena že 38 let in prihajata peš direktno iz Amsterdama, kamor se tudi vračata peš iz Santiaga. Josef in Silvia pa sta se spoznala drugi dan camina Levante, ki štarta iz Valencie. Josefu je pred letom in pol umrla žena s katero si je delil več kot polovico življenja in od takrat več ali manj hodi po caminih. Tokrat mu je camino prinesel novo sopotnico, oba žarita in bosta po Santiagu nadaljevala hojo še po Portugalski. Vesela se za takšne zgodbe, ne zato, ker bi se z njo poenotila ampak, ker življenje gre naprej in vse preveč ljudi ostaja ujetih v preteklosti, tudi sama sem bila ena izmed njih.
Ker se dež noče ustavit, mi smo se pa precej zasedeli, se odločimo, da bomo prehodili le še 9 km, namesto 22 in jih potem jutri poskušali dobit noter. Do 14.6. moramo prit do Santiaga, takrat imava z Remyjem rezerviran hotel, seveda skupaj. Nadaljna pot se mi bo definitivno zapisala v anale camina kot ena najzabavnejših etap. Celo pot smo peli in plesali, Remy je imel stand up komedijske inserte, toliko sem se presmejala, da sploh nimam več glasu. Remy je legenda, najraje bi ga zapakirala in odnesla sabo domov. Po poklicu je profesor, tekoče govori ne vem niti koliko jezikov, ker vsakič iz rokava potegne novega. Danes ga naučim tudi nekaj slovenskih besed, ni za pričakovat od mene, da je katera pametna ampak glede na njegovo usmerjenost, mu bodo ziher dobro služile. Že od malega ima 100% posluh za glasbo, pri tem je res neverjeten, saj sliši pesem in jo že zna igrat. Pol leta dela v šoli, drugo polovico leta potuje po svetu. Delujeva že kot stara zakonca, neprestano se pričkava, za zabavo seveda.
Med današnjo potjo sem posnela za skoraj uro kratkih video posnetkov. Ne vem iz kje mu letijo besede v usta, priznam da ga vsak dan bolj obožujem. Prav imela bi takšnega fanta ampak logično, da mi mora življenje vedno malo ponagajat, drugače to sploh ne bi bilo moje življenje. Danes sem med potjo ravno študirala, da imam končno nek vzrok zaradi katerega nikomur ne bom več odgovarjala kje se vidim čez pet let. Karkoli sem v življenju skrbno načrtovala je propadlo, česar se lotim brezskrbno vedno speljem do konca, kot naprimer ta camino. Brez priprav, brez težav in kakšna dogodivščina! Od samega začetka mi je dajal, ko mi je vzel je vedno vrnil nekaj še boljšega. Kar kocine mi gredo po konci, ko pomislim kaj vse sem doživela tukaj. Zdaj vem, da imam v življenju res srečo. V baru s školjkami, kjer smo se zadržali popoldan mi je padla v oči misel obešena na svetniku: “Če boš dal tisto kar imaš, boš vedno dobil tisto kar potrebuješ!”
Klavdija
Karmen naju je obe zadela u bull’s eye 🤗