Zbudim se z glavobolom, ker sva ponoči nabila gretje na maksimum. Medtem, ko se vi valjate v kopalkah po plaži in se kopate v morju, imam jaz v Galiciji maksimalno 15 stopinj v dežju vsak dan.

Odkar sem v Galiciji praktično vsak dan dežuje, počutim se kot na Škotskem. Na hojo v dežju sem se že privadila. Moti me le to, da se sredi poti ne morem vstavit in si naredit piknika. Všeč so mi bili naši pikniki v naravi sploh na začetku, ko smo hodili z Anno in Lucianom. Tudi, ko sva bila sama z Marcom je bilo lepo, čeprav to so bili resnejši dnevi. V bistvu edini resen del camina je bil z njim, vse ostalo je bil en cirkus. Še dobro, da nisem šla na francosko pot, bi nas bilo cel bataljon. Morda bom nekega dne opravila tudi francoski camino, vsi pravijo, da je lep, problem so le množice ljudi.

Med potjo mi piše Christian, že od sobote se nisem nikomur javila in so v skrbeh. Lepo bi bilo dokončat camino s celotno posadko, ampak potem verjetno od camina ne bi odnesla ničesar. Vreme je danes spet sivo, upala sem da bo do konca vsaj še kakšen sončen dan, z Remyjem sva namreč želela kampirat. Danes težko hodim, čeprav sem veliko spala, občutek imam, da se me nekaj loteva. Kar naj se me loti, zadnja dva dni bi prehodila tudi z vročino, če bi bilo treba.

Celo pot sem žalostna, ker so to zadnji dnevi. Hodim več ali manj po gozdu, pot mi v enem trenutku prekrižajo 4 male ovčke. Tako sem zatopljena v svoje misli, da spet spregledam puščico in zabredem par km v gozd, ki nima nobene veze s caminom. Seveda, da slučajno ne bi kaj skrajšala te poti. Tudi Anna mi pošlje videosporočilo, da je končno našla stanovanje Lyonu, kamor se seli prihodnji mesec in me povabi na obisk. Ko pomislim, kako daleč je Marc se mi vsi zdijo tako zelo blizu. Čudno da se nisem navezala na Zacha iz Australije, ki smo ga srečali na poti, on je bil edini iz še bolj daleč. Zach je en dan pred mano, to sem videla v popisu v včerajšnjem albergeu. Z Marcom sva ga izgubila dne, ko sva se ustavila v vili z bazenom, on je šel naprej. Ziher sem, da se bova srečala v Santiagu. Zanimivo na caminu srečaš vse sorte ljudi, iz vseh vetrov, starosti, barv in vseh vrst poklicev. Nikogar ne zanima kaj delaš, vse zanima le kdo si, med sabo smo vsi enaki. Ni važno ali imaš 20 let ali 75, vsi se med seboj tikamo.

Remy se odloči, da mi bo danes spet skuhal kosilo, praktično mi je prevzel vse vloge, ni kaj res je More than a woman. Na kosilu se nama pridruži David iz Irske, prosim ga, če se lahko slikam z njegovimi koleni, samo tako, da bom imela dokaz, da se camino lahko prehodi tudi z dvema umetnima kolenoma. Ima jih že 6 let, naredili so mu jih z devetimi tedni zamika, trdi da so boljša kot original.

Še dvakrat spim na poti, ne zdi se mi realno, da sem na koncu poti. Tako sem se bala, da je ne bom zmogla, zdaj bi lahko prehodila še 1000 km.