Feathers Of Life

Zjutraj se z Remyjem zbudiva za zajtrk ob 8h. Seminario minor svoja vrata zapira že ob polnoči in pol, kar je pomenilo, da sva bila večer prej v mestu le do polnoči.

Imela sva se super, preplesala sva ob živi glasbi in se medtem kregala koga gledajo moški, njega ali mene. Ob prihodu v albergue se nama seveda še ni spalo, zato sem v predverje prinesla 2 kg češenj, ki sem jih kupila popoldan, pojedla sva vse in dolgočasja izumila tekmovanje v pljuvanju koščic nazaj v zaboj. Seveda je zmagala Slovenija.

Po bogatem zajtrku se odpraviva v katedralo, prižgat moram par svečk. Eno za Igorja, eno za Uršo, eno za mojo družino in eno za vse prijatelje, ki sem jih spoznala na poti in tiste, ki me čakajo doma. Ko vstopiva v katedralo začutim v sebi popoln mir. To mi zadnje dni tudi govorijo ljudje, ki jih srečujem po poti, da izžarevam neverjeten mir. Dobro, ker se tako tudi počutim. Ta kraj je res poseben, v njem se stekajo energije veselih ljudi iz celega sveta. Najprej z Remyjem pred spovednico diskretno zapojeva del pesmi Baby hit me one more time, nato se vsedeva. Remy se je odločil, da gre k spovedi, jaz obsedim na klopi, sploh ne morem vstat, tako sedim več kot eno uro v popolni sintoniji sama s sabo, srečna in hvaležna.

V prvem blogu sem napisala, da je sreča vedno na strani pogumnih ljudi, ki sledijo svojim sanjam, zdaj lahko to potrdim s svojo izkušnjo. Vsi, ki ste brali moj blog ste bili del nje, saj nisem nič skrivala, niti slovničnih napak. Ampak to ni to, če vas je camino kadarkoli v življenju poklical, ne preslišite klica, nahrbtnik na rame in pot pod noge ter sledite srcu in pustite glavo v nahrbtniku, nikdar vam ne bo žal!

Odločimo se, da gremo na toplo čokolado s churrosi, Marleene pokliče še Dennisa, ki se nam pridruži takoj. Dennis je čudovit človek, zabaven, čustven, v njem prepoznam bolečino, ki je bila zadnje leto in par mesecev tudi del mojega vsakdana. Ne vem točno kdo je sprožil situacijo ampak odločimo se, da se gremo vsiljevat na fotografije popolnih tujcev. Remy se odpravi v albergue, mi trije napademo Santiago. Najboljša odločitev ever, celo Marleene, ki se sicer zelo rada smeji ampak ni tako spontana kot midva, se na koncu sprosti. Slikali smo se praktično z vsemi na trgu, nekatere smo tudi poljubčkali in prebožali. Sploh Dennis je bil v tem vrhunski, čim je videl žensko ležat na trgu ae je vlegel zraven nje in jo začel božat po trebuhu. V bistvu smo bili zelo predrzni ampak nihče ni reagiral z jezo, vsi z nasmehom in z veseljem, tak je bil tudi naš namen. Ko obdelamo vse, se odločimo, da je čas za sangrijo, po poti do trga smo videli en luškan lokalček, kamor se namenimo.

Naročimo pizzo in začnemo z litrom sangrije, ki mu sledita še dva, torej liter po osebi. Debata za mizo je debata camino in naši občutki. Dennis je želel hodit solo celo pot, ker ima v srcu svojo ženo in še predeluje izgubo. 60 km pred koncu je sprejel Marleene. Ko sem ju prvič videla sta si bila tako podobna, da sem mislila, da sta oče in hči. Ampak raje nisem vprašala, ker vem kako je bilo, ko so to spraševali mene in Igorja. Povedala sem mu svoje doživljanje poti in kako sem želela vse občutke delit z edino osebo s katero jih nisem mogla. V tistem trenutku ni mogel več zadrževat solz, povedal mi je, da je zanj isto, da njegovo srce še vedno pripada njegovi ženi, želi si jo pustit v miru ampak ne zmore. Tudi zanj bo prišel čas, škoda bi bilo, da tako lepa oseba ne bi dobila druge priložnosti za ljubezen.

Nikdar do camina se nisem zavedala kako intimno in lepo je delit solze z ostalimi. Vidiš ljudi jokat in si srečen zanje, ker veš, da je to način s katerim gredo skozi svojo bolečino. Dennis nam pokaže svoj tattoo, ki si ga je naredil po prvem caminu. Ko so s prijatelji spili par piv so vsi trije odšli v tattoo studio, on se je tetoviral prvi in edini, saj sta ostala dva stisnila rep med noge. Bravo Dennis sploh se ne zavedaš kaj si s to zgodbo sprožil v meni, logično, da če sem pot začela s tattoojem, jo moram tako tudi zaključit. Vsi trije poiščemo prvi tattoo studio, vsak si izbere svoj tattoo. Poudarit moram dejstvo, da Marleene nima še nobenega tattooja in je zanjo to prvič. Dennis izbere cikel lun, Marleene kuliso Santiaga, jaz logično ptico. Brez ptice ni perja, ptica predstavlja svobodo.

 

Ptica zame predstavlja tudi mojo povezavo z Marcom. Njen rumen kljun je rumena puščica, ki mi kaže pravo pot, modro oko na hrbtu je eno od njegovih, ki sem jih na poti tako rada gledala. Zdaj vem, zakaj se je pesem Spiritual bird iz nikjer znašla med mojo listo, zato ker nič ni naključje. Vsi srečni z lizikami v obliki srca v ustih zapustimo tattoo studio.

Vsi smo imeli svoje načrte za danes, vsem so propadli, zato da so naredili prostor za nove, boljše in večne. Ta odločitev je nas tri povezala v vedno v trenutek v času. Hvala camino za Dennisa in Marleene, čeprav je bilo kratko je bilo pravo in tisto, kar sem potrebovala za zaključek! Dennis ima letalo ob 22h, odločimo se, da bomo skupaj skuhali večerjo, zato gre v hotel po svoj nahrbtnik in skupaj gremo v Seminario Menor, kjer nas sestradan čaka Remy. Po večerji se poslovimo od Dennisa, najtežje je za Marleene, popolnoma jo razumem kako se počuti. Dokler sonce ne zaide sedimo pred albergejem, nato se odpravimo v mesto, na zadnji obhod.

Na vhodu na trg pred katedralo naletimo na italjanskega opernega pevca, ki ravno poje Nessun dorma. Super za konec perfektne dogodivščine še zastonj operni koncert, pika na i. Njegov glas mi povzroča kurjo polt, Remy mi hitro uniči idilo s komentarjem, da so to le vibracije iz genitalij. Kot pepelke moramo ob polnoči spet zbežat v albergue, zmenimo se za zajtrk zjutraj ob 8h, vsi trije skupaj.

Ponoči ne morem spat, zato Remyju posnamem video s tem, kar mu bom seveda povedala, ampak želim, da ima tudi posnetek, ki si ga lahko pogleda vedno znova. Kako sem zgrešila pri prvi oceni, zdel se mi je sebičen in brezbrižen. Nikdar v življenju še nihče ni bil tako skrben do mene, razen staršev. Čeprav imava oba rada moške, še noben moški v mojem življenju ni bil tako zvesto in predano le moj, kot je on. Zjutraj mu povem, da je res, da ga poznam šele dva tedna ampak zame je najboljši prijatelj, ki ga imam v življenju. S svojo iskrenostjo, modrostjo, humorjem, norčavostjo in skrbjo, mi je tako zelo polepšal pot. Prvič čutim da sem nekomu na prvem mestu, ne v fizičnem smislu seveda, tam ne pridem v finale. Remy pohvale prenese s humorjem, mislim, da mu je težko sprejet, da ga ima nekdo rad, tudi on je tiste vrste, ki se razdaja, le malo bolj selektivno kot jaz, ker se boji ljudi. Pet minut po tistem, ko se posloviva dobim njegov sms:”Oh, God…I miss you already!”

Marleene me pospremi na avtobus do letališča, zadnjo sem jo spoznala in zadnja ostaja z mano. Do postaje hodive in se drživa za roke, ima solzne oči, tudi ko grem na avtobus še kar stoji na mestu in čaka dokler avtobus ne izgine v ulico. Wow, kjeri konec mojega camina. Zaključek pišem na letališču, čez 45 minut grem na letalo, tudi če letalo pade dol, vem, da sem svoje življenje živela 100%. Ostajam v občutku odsotnosti strahu, na caminu se nisem spremenila, le spoznala sem sama sebe skozi druge in na poti pustila vse srčne bolečine.

Hvala, hvala, hvala!