Zbudim se prva, malo čez sedmo uro. Najprej pogledam kje je Marc, navadno je ob tej uri že na poti. Oba z Lucianom še trdno spita.
Včeraj smo nabavili tudi stvari za zajtrk, zato ga grem dol pripravit, da malo pocartam svoja fanta. Danes namesto marmelade in toasta, ki ga že tri tedne jemo vsak dan, naredim vmešana jajca za vse tri. Ko se zbudita in prideta dol je vse že nared, samo pojesti še moramo. Kar naenkrat slišimo Marca v kopalnici kako se zadere rad te imam. Soglasno zakričiva nazaj tudi midva imava tebe rada. Odvrne nama, da je to rekel sam sebi v ogledalo. Včeraj zvečer smo se med drugim pogovarjali tudi o ljubezni, predvsem tisti do sebe. Priznal nama je, da se nima rad.
Ko pride iz kopalnice izgleda nekaj let mlajši. To je njegov tretji camino po Španiji, očitno mu prva dva nista prinesla tega kar je iskal. Na tretjem je imel srečo v nesreči ali pa obratno, da je naletel na dve ropotali, ki ju je vsepovsod polno in sva šla preko njegove trme in vztrajala dovolj časa, da se nama je prepustil. Obstaja verjetnost, da tudi iz obupa, ker je videl, da nama ne more pobegnit. Že en teden hodi z nama, na pot gre sicer sam prvi zjutraj, ampak vse pogosteje naju kje počaka ali pa se dobimo v albergeju, ki ga rezerviramo dan prej vsi trije skupaj. Ura je 9 in mi smo še vedno vsi trije v albergeju. Težko je odditi iz tako lepega kraja, predvsem pa tako lepega albergeja.
Danes po poti se mi zdi, kot da lebdim. Danes me tudi prvič nekaj zmoti v čevlju. Včerajšnja pot je bila dolga in non stop sem iz čevljev odmetavala kamenčke, očitno ne dovolj pogosto, saj mi je en naredil žulj na peti. Devetnajsti dan camina dobim svoj prvi žulj, fanta mi ga sicer ne priznata kot žulj, ker ni velik niti za noht od mezinčka. Pot se vleče kot jara kača, razen arheološkega najdbišča v katerem se skrivajo rimske toplice ni ne vem kako zanimiva, vroče je in jaz spet brez kape, ker sem jo nekje izgubila. Skupaj z možgani izgubljam počasi tudi vse ostalo, po mojem bom v Santiago prišla naga in brez nahrbtnika.
Po poti večkrat pomisliva na Manuja in če ga bomo tudi danes kje srečali. Ko prispemo v albergue sledijo vsakodnevne rutine po katerih se odpravimo ven na večerjo. Točno pred našim albergejem stoji Manu, ki nam pove, da je danes pomislil na nas in da je upal, da se srečamo. Evo pa smo pri energijah. Skupaj se odpravimo pojest pomfri in kar pač sodi zraven.
Med potjo sem začutila, da sem še bolj svobodna. Ne povezujem sploh več doma s sabo, ne pogrešam ničesar in ko pomislim, da sem že skoraj na pol poti, me kar stisne, da bo treba it enkrat domov. Ukvarjam se le še s tem trenutkom v katerem sem, postala sem bolj prisotna, ko pomislim poslat sporočilo, mi je to kar mučno, pot in ljudje, ki me spremljajo na njej so postali moj dom.
Do danes imam narejenih 460 km. Blog pišem le še zato, ker bi sicer vse pomešala, zgodi se namreč precej stvari in že naslednji dan ne veš kam bi katero vmestil. Sploh se ne spomnim več kje smo bili pred par dnevi, mesta se brišejo, glava se počasi izklaplja. Čeprav tukaj nič ni počasi, razen morda najinega odpravljanja iz albergeja zjutraj. Camino me končno ima zase.
Klavdija Brkljaca
❤