Vstanem že pred sedmo uro zjutraj, Luciano še spi, moje edino upanje za zajtrk je Marc, on vstaja zgodaj. Ujamem ga ravno, ko končuje z zajtrkovajem, ampak, ker je vljuden, posedi z mano dokler ne pride Luciano.

Zunaj se spet pripravlja na nevihto, ker nisem naročila dežja, fanta potolažim, da bo to zgolj nekaj kapljic. Marc gre naprej, midva z Lucianom nadaljujeva tradicijo, počasi, počasi. Prvih 11km hoje je po glavni cesti, zato ne vem točno v katero marčo sem prestavila, ampak prehodila sem jih v dveh urah. Na poti spet srečava nasmejanega peregrina iz “prejšnjega stoletja” z bambusov palico, ki ima na rukzaku obešene še lonce. Mater, ob pogled nanj teža mojega nahrbtnika kar izpuhti.

Ko pridem do prvega križišča na poti, že želim zavit za Plasencio, nakar mi notranji glas reče naj počakam na Luciana. Hvala bogu, vsaj sama sebe včasih poslušam, saj bi popolnoma zgrešila pot. Ko se mi pridruži pokličeva Marca, vstavil se je na malici točno v kraju, kjer sva midva, zato se mu pridruživa. Čez kakih 10 minut prisede tudi smejoči peregrino, Emanuel oziroma Manu. Star je 27 let in že 9 mesecev hodi okrog z rukzakom. V tem času se je ponovno rodil, kar se mu vidi na obrazu, saj še nikdar nisem srečala človeka, ki bi izžareval toliko lepe energije kot on, prav žari. Oči ima na široko odprte in v njih sonce.

Zunaj se začenja pripravljat na nevihto, zato se odpravimo, saj imamo pred sabo še 17km. Danes sem v svojem tempu, ki ga fanta ne dohajata, zato si nataknem slušalke in pičim naprej. V glavi imam le, da jima moram pustit nekje presečenje, zato med nabiranjem rumenega in belega cvetja spregledam rumeno puščico in grem po napačni poti. Ko ju logično ne vidim več za sabo, na tla z rumenim cvetjem oblikujem puščico in srček s tremi cveti v njem.

Malo naprej potleh zagledam kačo, medtem, ko se ukvarjam z njo, me ves zadihan ujame Luciano in se mi najprej zahvali za presenečenje, nakar mi pove, da ima tudi on presenečenje zame in sicer, da sem si za 2 km podaljšala pot, ker me nista uspela doklicat. Marc je šel po drugi poti, on je šel za mano. Ni se nama dalo vračat, zato sva na telefonu dobila alternativno pot. Ko sva prišla nanjo sem vedela, da nisem zgrešila poti ampak, da sem točno na tisti poti na kateri moram bit.

Prva ovira je bila čez nekaj km ograda s kravami, telički in tudi biki, spet corida na programu, ker zaupava življenju pogumno odpreva ograjo in greva na vse ali nič. Za razliko od prejšnjič, ko so se začeli razburjat je bilo tokrat vse mirno, čeprav se je nivo adrenalina v krvi pošteno dvignil. Kamorkoli sem pogledala živali in divjina, prav hvaležna sem bila, da me je zaneslo na to pot, čeprav sva izgubila Marca po poti. Čez čas se je najina pot združila z rumeno puščico, na sredi poti nama je Marc napisal Marco in številko 1218. Prav neverjetno kako istočasno sva brez si povedat, vsak iz svoje strani začela risat srček okrog njegovega imena. Ob pogledu na številko sva stuhtala, da je ubogi Marc najbrž dislektičen in je napisal namesto 2018, 1218.

Nadaljnih 7 km je bilo najlepših na caminu doslej. Počutila sem se kot Alice v čudežni deželi. Na poti sva spet naletela na konja, ki se je “zaljubil” vame saj mi je sledil in mi dajal ljubčke. To je romantična verzija, v resnici je hotel pojest rdečo Lucianovo vrtnico, ki sem jo imela zataknjeno v laseh skupaj z Marcovim peresom. Če gre tako naprej bom prišla v Santiago z gnezdom od štorklje v laseh.

Ko smo prišli v Olivo di Plasencia je sledilo prijetno presenečenje, cela vasica je umetniška, drevesa oblečena v čipke, čudovita energija. Pridemo pred albergue, še eno presenečenje, altroke Parador. Na razpolago dobimo celo hišo, zelo nadstandardno opremljeno, zato se odločimo, da si večerjo naredimo kar doma. Starejša gospa, ki ima načrez albergue ima očitno čez celo vas, saj ima tudi ključe od trgovine, ki jo odpre le za nas, da lahko nabavimo sestavine za večerjo. Marc mi pomaga pri pripravi zelenjave. Med večerjo ga vprašava kaj so pomenile tiste številke, ki nam jih napisal na pot, hladnomrtvo odgovori:”Ja ura ob kateri sem bil tam.” Oba planeva v smeh, dosti lepše je bilo verjet, da je Marc dislektičen, kot da sva midva neumna. Vsedemo se v dnevno sobo na kavč, že dva dni z Lucianom razmišljava, kako kaj več izbrskat iz enigmatičnega Marca. Spomnem se na igro resnica ali izziv, ki me jo je naučil Gael. Super, saj ne rabi vedet, da obstaja možnost izziva, naj bo le igra resnice.

Ura je polnoč in mi se še kar pogovarjamo. Luciano gre spat, midva nadaljujeva. Zdaj vem vse kaj rabim vedet, ampak bo ostalo pri meni. Vem tudi zakaj naju je camino pripeljal v njegovo življenje in vem zakaj je njega pripeljal v mojega, sploh na tak način kot ga je. Anna ta camino kliče magic camino in res je magičen. Morda na tej poti res ne srečaš veliko ljudi, srečaš pa ravno tiste, ki jih potrebuješ, da se premakneš naprej, zrasteš. Nazaj se ne sploh ne oziram več. Camino je prispodoba za življenje, hodiš naprej in ob tem odpada iz tebe vse česar ne rabiš več. Iz stadiona, kjer sem se vrtela v enem in istem krogu, sem končno prestopila na pot, kjer je cilj vedno pred mano, čeprav cilj ni pomemben. Zadnji teden se niti med hojo ne oziram več nazaj.