Včeraj zvečer je bilo mirno, cel albergue smo imeli zase, vsak je spal v svoji sobi s 4-mi posteljami. Od že tako skopega nabora peregrinov na tej poti, smo praktično ostali sami trije, večina ostale zasedbe je odšla domov. Nekateri so se ustavljali, drugi so prehitevali. Skratka očitno je tri res moja številka. Čeprav priznam, da mi manjka ropot, zadnja dva dni pogrešam celo smrčanje.

Marc je štartal kako uro in pol pred nama. Zvečer sem mu na mizi pustila čips – njegovo najljubšo hrano, kremo za podplate in obliže. Vsak dan dobi nove žulje. Seveda ni uporabil ničesar. Predno oddide mi reče, da bo pustil čips meni, ne vem kaj točno sem mu še napol v spanju odvrnila, očitno je zaleglo, ker ga je vzel.

Na pot sem danes dejansko šla lažja, brez misli, s popolnoma prazno glavo. Dež včeraj je več kot očitno deloval. Za žabe sicer v minus. Prvi del poti sva hodila v rosi, ker so bili ob poti ribniki je bilo vsepovsod polno žabic. Hodila sem kot, da imam obsesivno kompulsivno motnjo, da jih ne pohodim, medtem ko jih je Luciano pred mano spreminjal v palačinke. V nekem trenutku sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala dol, sicer do Galistea ne pridem niti v enem tednu. Po včerajšnji mizeriji od albergeja smo si danes privoščili spanje v Paradorju. Na vsakih nekaj dni se gremo naspat v hotel, ker v albergih za peregrine se ne naspiš najboljše.

Med masažo stopal so Marcove tace spet cvetele od novih žuljev. Vprašala sem ga zakaj si jih ni namazal s kremo, ki sem mu jo pustila na mizi. Odvrnil mi je, da on raje daje, kot vzame nekaj od nekoga in je zelo trmast. Ma nemoj, nihče od nas tega ni opazil. Verjetno je njegova lekcija ta, da je nabasal ravno na naju dva, ki z vsemi deliva vse. Vprašala sem ga, če ga ko nekomu nekaj da osrečuje, za trenutek pomisli in odgovori, da zelo. Sploh se ni zavedel, da je glihkar dobil šah mat s tem odgovorom, ker mu vržem direkt pod nos, zakaj potem ne osreči tudi drugih ljudi in sprejme, ko mu želijo nekaj dat. Počasi dojema lekcije tudi on, je pa trd oreh.

Galiesteo je vas z veličastnim obzidjem, za katerim se pa ne skriva nič pretirano veličastnega. Še tisto, kar je bilo tam skrito bi bilo boljše, da ne bi bilo, ko zagledam tobogan se namreč v meni prebudi otrok in ga moram sprobat. Jep, naravnost ne gre več, samo še postrani. Mislim, da bom šla peš kar  do Slovenije!

Po kratkem ogledu se odpravimo jest, spet pomfri seveda ampak tokrat je bil narezan na kockice, zato je deloval čisto nekaj drugega. Na poti v hotel mi Luciano ves navdušen utrže “dišečo” vrtnico. Ne vem kaj je on vohal, ker vrtnica definitivno dišala ni. Marc ga pogleda in mi reče, da je vrtnica kot ženska, lahko je najlepša na svetu, če nima vonja je vse zastonj.

Predno gremo spat nesem Marcu kremo za podplate, brez besed jo vzame. Zelo dobro napredujemo, saj ga razumem, ker imam tudi sama probleme sprejemanjem. Pred sabo imam odlično ogledalo, ah camino.