Spet nisem spala do 3h zjutraj, tokrat zato ker sem padla v pisanje. Včeraj je bil res močan dan. Všeč mi je, ko se ljudje združijo, to mi je bilo vedno všeč.

Zjutraj se kot ponavadi z Lucianom zadnja odpraviva iz albergeja. Vasica me očitno ni želela izpustit, saj sem najprej pozabila slušalke in sva se vrnila, nato sem izgubila sončna očala, ki sva jih tudi neuspešno iskala po vasi. Vse ima svoj zakaj. Zaradi najine zamude sva bila na koncu vasi nagrajena, saj je ravno prišel lastnik plavookega žrebca, ki sva ga že prej občudovala in naju povabil k njemu v ogrado. Capricio je ime konjičku, ki ga je sam vzredil.

Že zjutraj je naš Napoleon odločil, da se ustavimo pri jezeru, kar je bila super odločitev iz dveh razlogov. Prvič, ker je bilo pasje vroče, drugič zato, ker sem bila zmatrana, tretjič še fante smo razveselili. Ko smo zagledali kraj kjer je bil alberge pa tudi sebe. Hoja je bila danes težka, malo zaradi vročine, delno pa tudi zaradi refleksij, saj je bil dan prej precej nabit s čustvi. Rukzak se mi je zdel težji kot ponavadi, sonce smo imeli ves čas pred nami in jaz brez očal. Nekje na pol poti sva našla pašnik in se ustavila na pavzi kar med ovcami. Medtem nama je že pisal Marc z navodili za pot.

Marc in sporočila, to je zgodba zase, napiše ga delno v francoščini, delno v španščini in še malo angleščine zraven. Z Lucianom že tako ne zastopiva več nič, ker se počasi spreminjava v zlati ribici, dešifrirat njegovo sporočilo je bilo za najine omejene možgane enostavno preveč. Nekaj pred 14-to uro kreneva naprej. Pot se vleče v neskončnost, vidiva most, ki nama ga je poslal Marc in ga morava prečkat ampak rumene puščice so obrnjene v obratno smer.

Odločiva se za nekaj kar je spominjalo na “krajšnico” in je bilo označeno kot privatna posest. Čez dober kilometer naletiva na travnik poln lepih rjavih krav. Luciano se jim približa, da bi jih poslikal, nakar opazim, da imajo nekatere od teh krav malo čudne vime. Ni lepšega kot stat pred potjo, ki se vzpenja z rdečim rukzakom na ramenih med hordov bikov pomešanih s kravami, takrat so namreč agresivni. Neverjetno je tudi spoznanje kako hitro lahko tečem po 5ih urah hoje pri 28°C in 11kg na ramenih, Usain Bolt nima za burek. Preživela sva najino prvo corido v živo in na vrhu hriba uzrla jezero.

V tistem trenutku sta Filip in Cristian postala moja najljubša peregrina, ker sta naju usmerila sem. Pot do jezera je bila še dolga in je potekala po cesti ampak v trenutku, ko sva prispela v albergue sva pozabila na vse muke. Raj na samem, daleč od vsega, okolje kot iz pravljice, čim sva se registrirala in so naju fantje slišali prit sta pritekla z vodnimi pištolami. Po 6-urni hoji pri 28°C je bilo to kot, da se mi je prikazala Marija v naročju sedečega Bude, ki pije čaj z Alahom.

Po tušu seveda masaža in danes, ker je bil za vse, razen za naju z Lucianom zadnji dan, smo jo nadgradili še z masažo ramen. Lepo sem jih vzgojila te fante ni kaj, prav nič mi ne manjka tukaj, za vse, ki se to sprašujete. Naredili smo si čudovit večer, Filip je imel ves čas napade smeha, še dodatno ga je polepšala nevihta s strelami nad jezerom. Že ves čas si želim dež, prav želim si, da bi dežne kaplje izprale iz mene vse staro kar je privrelo na dan. Postavim se ven z razprtimi rokami, žal je dežja zgolj za vzorec.

V dnevni sobi vidim Marca, kako se ukvarja s telefonom, najverjetneje študira kako napisat sporočilo, ki ga ne bo nihče razumel. Danes je njegov zadnji dan z nami. V žepu imam srček iz kamna, ki sem ga našla po poti na isti dan kot smo spoznali njega. Čutim, da mu ga moram dat, zato stopim do njega in ga položim predenj z besedami, da nisem našla po poti stvari, ki jih on najde zame vedno v pravem trenutku, mu pa podarjam srček in mu želim, da bi imel vedno odprto srce, predvsem pa naj ostane vedno takšen kot je. Pogledal me je vidno ganjen s tistim svojim prodornim pogledom, kot da te vidi v dušo in mi povedal, da ima tudi on zame nekaj ampak bom dobila jutri ob slovesu. Potem vstane in me objame, noben od naju noče izpustit objema, ker je naš Kučan proti Marcu velikan, me po nekaj minutah skoraj useka v križu.


Zvečer se z Lucianom na ta račun pošteno nasmejiva, hvala bogu imava celo sobo le zase in nikogar ne motiva pri spanju. Hospitalero je očitno mislil, da sva par, saj nisva dobila le svoje sobe za razliko od vseh ostalih ampak je Luciano pokasiral tudi vse račune. S fanti sva zmenjena, da greva z njimi zutraj z njimi do Cañarevala, kamor gredo na vlak in avtobus. Jutri se za naju spet začenja nov camino!