Kljub pobožni želji, da bi štartala zgodaj nama ne uspe. Imava svojo sobo, tako da je zjutraj najprej na vrsti vokalna ekstravaganza. Življenje z geji je toliko bolj preprosto in zabavno. En pred drugim se obnašava precej vulgarno, zame je to domače okolje saj sem živela z gejem. Remy mi je vsak dan bolj simpatičen, zadnje dni mojega camina je prišel kot sladica po prvem krožniku in glavnemu obroku. Pot do Gudiñe 11 km mine hitro, tam se ustaviva na pijači, greva po nakupih in imava glasbene inserte na ulicah.

V rukzaku že 4 dni spet nosim kilogram pašte in kozarec s paradižnikovo omako, z mano je res nekaj narobe, zaradi fobije pred pomfrijem in prascem, raje hodim natovorjena kot osel. Kar tako, za vsak slučaj, če bi kateri albergue imel kuhinjo. Remy je danes zjutraj prišel do spoznanja, da mu zmanjšujem možnosti, da bi koga spoznal, ker najbrž vsi mislijo, da sva par. Predlagam, da ljudem rečeva, da sem njegova mama in če ne bodo verjeli, ga lahko tudi podojim v javnosti.

Skoraj cela pot poteka po glavni cesti, od Gudiñe naprej je cesta za se ubit, vsak ovinek nama vzame upanje, da se za njim skriva Campobeserras. Noge me ženejo naprej in udarim svoj hiter tempo hoje, Remyja čisto izgubim, za trenutek sem celo pomislila, da sem spet zgrešila pot, ker ga ne vidim več. Nato pred sabo zagledam neverjetno lepo zeleno jaso, ne vem kaj imam v življenju z lepimi zelenimi jasami ampak v meni sprožijo vedno eno in isto željo, tekat naga po njih. Kar ob cesti odvržem rukzak in se začnem slačit, na sebi obdržim edino stvar, ki bi je ne bi smela, nogavice in se zapodim tekat v travo. Kot nalašč ravno v tistem trenutku izza ovinka pride Remy in seveda foto dokumentira moje početje. Tako, zdaj imamo Slovenci slepega Martina, ki je prehodil 790 km dolg camino in Natašo, ki naga teka po Galiciji, z mokrimi nogavicami!

Danes preverim kako stojim s kilometri, aplikacija Polarstep, ki spremlja vsak moj korak na poti pravi, da sem do sedaj prehodila točno 880 km, do cilja jih imam še cca. 175. Čas je za tisto neizbežno, potrebno je kupiti letalsko karto, kar storim kar med hojo, 16.6.2018 letim iz Santiaga, lahko bi kakšen dan prej, ampak ne morem. Najraje ne bi nikdar, kar tišči me v prsih od stiske, ko potrdim let. Sploh si ne predstavljam vrnitve, tukaj na tej poti sem doma. Če začutiš camino tako kot sem ga jaz nikdar ne odnehaš hodit. To mi je povedala tudi Paula, ki je prvi camino opravila pred 8-mi leti. Stara je 62 let, prodala je vse kar ima in zdaj le še hodi iz camina na camino, Via de la Plata je le priprava na njen naslednji, ki se začne že čez dober teden.

Tudi Remy hodi že nekaj mesecev, najprej je hodil po Portugalski, nato je letel v Valencio in iz tam štartal proti Santiagu. Moj sopotnik je kraljica drame, ni mu všeč vreme, že par dni imamo dež. Včeraj je že iskal karto za avtobus, da bi šel raje v Sevillo na toplo. Ker hodi že par mesecev ga bolijo noge, ampak potem me preseneti in reče, da ne gre nikamor, ker zdaj je našel mene in mu je všeč hodit z mano. Res je danes postal zelo pozoren, vse deli z mano, iz pekarne mi je celo prinesel sladko pecivo, čeprav mi sicer nabija slabo vest za vsak cuker, ki ga pojem. No, bomo videli, v Santiagu se bom ukvarjala kdo bo prišel z mano do tja, zaenkrat so vsi po vrsti odpadli, izgleda, da sem tudi jaz ena trdovratna stenica.

V albergeju z Remyjem vesela ugotoviva, da imamo tudi kuhinjo, danes bo pašta. Medtem, ko kuham mi Remy prepeva in igra ukulele, vsake toliko se mu pridružim in pojem z njim. Ko pojeva pregledava vreme, napovedane so hude nevihte z nalivi. Jutrišnja etapa je dolga v celoti 34 km, glede na to, da bodo hudi nalivi se bova najbrž ustavila v prvi vasi po 14 km, kjer je prvi albergue. Nikamor se nama več ne mudi, Santiago je praktično pred nosom, nič nimam proti, če ostanem dlje na poti kot v mestu.