Zjutraj rahlo dežuje, za spremembo. Spat sem šla relativno zgodaj, že pred 1 uro. Navadno se zvečer zamotim v klepetu z Marcom, včeraj je dobil obiske in sem imela večer le zase. Luciano je danes odšel kot gorski vodič v Dolomite, tako, da se do konca moje poti tudi z njim ne bova več slišala, se pa vidiva takoj 18.6.2018, komaj čakam.

Z Remyjem pojeva zajtrk, ki sva ga kupila dan prej kar v albergu in se odpraviva v pralnico oprat in posušit cunje. Ideja za pralnico je bila moja in zjutraj prehodiva celotno mesto, da bi dobila eno, ki je odprta že ob 8h zjutraj. Remy mi konstantno očita, če se zavedam kako me ima rad, da to počne z mano. Že včeraj sva oba občutila težko energijo mesta Ourense, danes zjutraj so ulice polne pijanih ljudi. Kaj takšnega še nisem doživela, nekako kot pred Gaviolijem po končanem partyju, le da so razpršeni po celem mestu.

Ob 10-ih se nama končno uspe spravit ven iz mesta, razen naravnih term, vsakemu polagam na srce, da ga lahko mirno preskoči. Nikamor se nama ne mudi, ker je današnja etapa dolga le 23km, ampak prvih 10 km nas razveseljuje zelo strm vzpon. Zadnje dni so me začeli bolet podplati, ne med hojo, ko se ustavim hodit pa ni ravno prijetno. Več ali manj hodim v tekaških copatih, ker je blaženje boljše, v gojzerjih ne morem več hodit, ker se čuti, da so odbili svoje zadnje minute. Polarsteps mi kaže, da imam do sedaj prehojenih 996 km, do Santiaga imam še 81 km.

Ni kaj se pozna, da nimam več vsakodnevnih masaž stopal. Ko je odšla moja stara ekipa, se nekako nisem več čutila, da bi nadaljevala s tradicijo. Po poti ne hodim več sama, ne čutim niti več želje, da bi hodila sama, mislim da sem spucala vse kar sem imela za spucat. Z Remyjem klepetava ali pa pojeva, njegova širina je neverjetna. Z njim se lahko praktično pogovarjam o vsem, plus njegov element zabave, ji je vir mojih solz, le da tokrat to solze smeha. Vedno so mi bili všeč inteligentni ljudje, čeprav mi je na začetku deloval zelo sebičen, sem zadnje dni, ko se je odprl ugotovila, da je bil to le strah in zid, zelo dobro razvito ima tudi emocionalno inteligenco. Veliko stvari, ki jih pove ima smisel, v veliko stvareh mi je odprl nov pogled. Svet bi bil lepši kraj, če bi na njem obstajalo več ljudi kot je Remy, če bi le ne bežali pred ostalimi morskimi psi in se skrivali v samoti. Hodiva počasi, na neki točki mi reče, saj se nama nikamor ne mudi, vreme je lepo in midva sva skupaj, albergue ne bo nikamor pobegnil.

Danes sem med potjo veliko razmišljala o odločitvah. Ko deliš svoje življenje in izkušnje po poti s popolnimi neznanci slišiš marsikaj. Mislim, da imam res srečo v življenju, čeprav mi ni bilo prišparano in sem doživela marsikaj, me veseli, da me nič ni odvrnilo od tega, da si ne bi želela živet polnega življenja. Moje reakcije na dogodke, tudi tragične, so bile spontano vedno dobre zame. In če se vrnem nazaj k odločitvam skozi ljudi s katerimi delim pot, vidim da večja kot je bila odločitev, ki je niso sprejeli, večje je bilo kasneje obžalovanje.

Lekcija dneva: vse odločitve, ki jih ne sprejmemo, postanejo naša obžalovanja. Ko se torej pojavi odločitev, ki v resnici sploh ni odločitev, saj drugo opcijo sproža le ego in razumski del nas, ne razmišljajte preveč in ji korajžno sledite. No, razen če razmišljate o samomoru ali poboju, takrat se vedno odločite za življenje. Življenje je lepo, življenje kot ga vidimo navzven je refleksija tega kar je znotraj nas. To kar hranimo v sebi, to bo rastlo v nas, hranite dobre stvari.