Zadnjo noč mi ni uspelo spat skoraj nič, malo zaradi vseh emocij, večinoma pa zopet zaradi zelene zasilne luči, ki mi je celo noč bleščala direktno v glavo. Ponoči sem odkrila, da smo imeli v našem albergu tudi pralni in sušilni stroj in ker sem vedela, da bo moja kraljica Remy spal dolgo, sem vstala že ob 6ih zjutraj, da si operem in posušim cunje.

Alberge sva kot se spodobi zapustila zadnja. Prvi bar, kjer bi naj pojedla zajtrk se je nahajal 6 km naprej. Da med potjo nisva mislila, na kruleče želodce sva se pogovarjala, zdelo se mi je že, da bara ne bo od nikjer. Končno ga zagledava, ko vstopiva je v njem celotna ekipa od včeraj. Skupaj pojemo zajtrk, ki nama ga časti Domenico, gospod, ki sva ga včeraj povabila na kosilo z nama v albergu. Kasneje v bar vstopita Marleene iz Nizozemske in Dennis iz Irske, ki sva ju ravno tako prvič srečala včeraj, vendar nista spala v našem albergeu.

Pot nadaljujeva z njima ampak jaz čutim, da jo moram opravit sama s sabo, vsaj zadnji del poti. Del mene si želi bit z njimi v družbi in se smejat ampak zmaga tisti del, ki ve da moram dat ven še zadnje emocije. Neverjetno ampak celo pot imam kurjo polt, ob misli da sem po 41-ih dneh na cilju sem zelo čustvena, spet mi gre jok. 3 km pred ciljem Dennis, zavije v bar in mi sledimo. V baru naletimo spet na Domenica. Santiago se skriva za vogalom, vibracije energije so že tukaj čudovite. Nazdravimo na naš skorajšnji prihod in gremo naprej. Remy zaostane z Domenicom, Marleene gre naprej, ostanem sama z Dennisom. Začneva se pogovarjat in mi pove svojo zgodbo.

Dolga leta je bil na pomembni funkciji v multinacionalki, nakar je v dveh letih doživel dva srčna infarkta in se odločil, da se ni vredno sekirat in dal odpoved ter se začel ukvarjat s stvarmi, ki ga veselijo. Ravno, ko je vse kazalo, da se je življenje končno postavilo na prave tirnice, mu je nenadoma umrla žena. Umrla je za rakom ampak mu je do konca skrivala, da je bolna. Od tega je minilo dve leti ampak se čuti, da njene izgube še ni predelal. V prostem času hodi po caminih, sicer pa poučuje jogo za bogate američanke v Maroku. Njegovo življenje je nasprotje od tega kar je živel prej. Moram priznat, da je poklic učitelja joge zadnji, ki bi mu ga pripisala. Ne izgleda kot tipičen učitelj joge, vsekakor pa edini h kateremu bi šla na tečaj, že zaradi njegovega smisla za humor.

Zanimivo, da mi je camino zadnji dan postregel z nekom, ki je kot jaz doživel izgubo in zanimivo, da mi je Anna par dni prej napisala sporočilo, da ve da bom na tem caminu spoznala še nekoga. Med potjo mi je Dennis povedal, da so mu po drugem srčnem infarktu ustavili srce in mu ga znova zaštartali, minuto in pol je bil klinično mrtev. Opisal mi je občutek in kaj je medtem doživljal, tudi občutek popolnega miru in toplote po telesu. Zanimivo, da sem ta občutek doživela tudi jaz v prvih minutah, ko smo oživljali Igorja in takrat sem v sebi vedela, da ne bo več odprl oči. Nekdo, ki sem mu to povedala, mi je rekel, da sem imela srečo, da sva bila očitno tako povezana, da je z mano delil občutek prehoda v smrt. Zdaj vem, da je to res.

Kmalu prideva do nadhoda železniške proge na katerem so obešene rože, školjke in posvetila. Počutim se kot v New Yorku leta 2002, ko sem točno pol leta po 9/11 stala pri ground zerro. Na tem mestu je leta 2013 zaradi prekomerne hitrosti iztiril vlak, v nesreči je življenje izgubilo 79 ljudi, med njimi veliko peregrinov. Spet se sprašujem zakaj sem ravno z Dennisom v tem trenutku. Denis je ime Igorjevemu najboljšemu prijatelju. Dennis je na poti spoznal Marleene, s katero hodita skupaj nekaj dni po Sanabresu. Marlene je ime Gaelovi mami, definitivno naključij ni na tem caminu, ker je vse preveč popolno strnjeno v celotno sliko.

Na vrhu hriba se nama odpre pogled na Santiago, Dennis gre naprej, jaz postanem za trenutek na hribu, to je trenutek, ki ga želim doživeta sama. V meni se sproži toliko iskrenih čustev, da ne morem več zadrževat solz, to niso solze žalosti ampak solze sreče. Blog pišem za en dan nazaj in še vedno nimam besed s katerimi bi lahko opisala občutek, ki me je obšel, vsa pozitivna čustva strnjena v neizmerno hvaležnost, da sem lahko doživela in začutila ta trenutek. Vsem ljudem želim, da bi ga lahko občutili z mano.

Tik pred vstopom v mesto iz smeri Sanabrese najdem primerno mesto za nekaj kar začutim, da moram naredit, kajti z vsem kar se mi je zgodilo na poti, vem, da je le ena oseba, ki se ji moram zahvalit, da sem tukaj in da sem vse to doživela. Moje srce je znova celota in diham s polnimi pljuči, življenje me ima rado in pot mi je prinesla tako velika darila, da mi je prav nerodno, saj sem le prejemala darove brez pretiranih fizičnih bolečin, edina bolečina je bila čustvena, ki je zdaj več ni.

En večer prej sem na youtubu naletela na pesem Spiritual bird. Spomnila sem se na Marca, ki mi je rekel, da sem njegova spiritualna ptica, ki mu kaže pot, zato sem si jo pretvorila v mp3 in jo poslušala ob prihodu, zaradi česar nisem slišala Remyja, ki se je drl za mano naj ga počakam. Skoraj je pritekel za mano s svojim 20 kg težkim rukzakom, ko me dohiti mi reče, da bi se mi rad zahvalil, ker je bila ta pot zanj drugačna od dosedanjih, da sem mu pokazala kaj pomeni radodarnost, skrb za ostale, predvsem pa se mi zahvaljuje za potrpljenje, ki sem ga imela z njim, saj se zaveda, da zna bit precej naporen. Prizna mi, da je potrpljenje tudi največji izziv v njegovem življenju, saj ga absolutno nima in je to njegova lekcija, ki jo želi osvojit in verjetno sem na njegovo pot padla s tem razlogom. Pove mi tudi, da me ima rad.

Ostanem brez teksta, ne vem niti kaj bi mu rekla nazaj, hvala bogu se obnaša kot da ni nič rekel in skupaj greva čez mesto, direktno na trg pred katedralo. Energija v mestu je neverjetna, na vsakem koraku je čutit pozitivno energijo, nasmejani obrazi vsepovsod, povezanost v eno. Med potjo do katedrale se pogovarjava, da bilo v Santiagu lepo živet, spontano nama pride na misel, da se sem preseliva skupaj. Na trgu pred katedralo najprej pojeva empaniade, nato zapojeva najino pesem. Še pred tem sem se sezula in slikala zraven školjke na sredi trga, Marc me je prosil, če lahko to naredim zanj. Letos mu namreč ni uspelo prit do Santiaga, bo prišel pa drugo leto in na poti ga čaka veliko presenečenj.