Sevilla je mesto, ki ti ukrade srce v trenutku. Prvič sem jo obiskala z Igorjem pred dvemi leti, bila je ljubezen na prvi “začut”. Ko sem ugotovila, da se ena od poti Camina – Via de la plata, ki je sicer najdaljša, začne v Sevilli, je bila to zame edina logična izbira. Občutki pa precej mešani, saj sem se v mesto iz katerega sva pred dvemi leti domov v kombiju skoraj pripeljala konja, ker se mi je bužec smilil privezan sam sredi ničesar, vračala s precejšnjo bolečino v srcu. Španija bo zame za vedno tesno povezana z Igorjem, ker me je on prvi peljal sem. Ta camino je za naju oba, del njega je z mano vedno in del njega bom pustila tu za vedno, njegovo belo perjanico. Mesto bo izbral sam, verjamem da bo našel način kako mi to pokazat.
V sredo sem se fiksno odločila, da grem spat zgodaj. In sem tudi šla zgodaj, le da naslednji dan ob 6:30! Načrti res niso zame. V hostlu Black swan, kjer smo z Andrejo in Nataško bivale, so stvari hitro izgubljale stik z realnostjo. Kar naenkrat smo bili vsi familja, vsak s svojo zgodbo, neverjetna energija med nami, kot da smo skupaj že celo življenje.
Najbolj se me je dotaknil Jose. Fant, ki je iz Venezuele, po smrti najboljšega prijatelja skoraj dobesedno zbežal v Španijo z enosmerno karto, s seboj je imel mašinco za tatoo. Mašinco, ki jo je uporabljal več ali manj na pomarančah, bučah in vsem možnem sadju, na človeku še nikdar. Neverjeten talent za risanje, vendar prevelik perfekcionist, da bi tetoviral človeka, da ga ta potem ne bi sovražil celo življenje. Morda sem ga začutila kot umetnica, morda kot mladega fanta z izkušnjo izgube. Spontani preblisk kot miljon drugih, morda razumevanje njegovih umetniških konfliktov ali pa sem preprosto želela, da nekdo dobi priložnost, da vidi, da zmore. Namesto, da bi bila prestrašena jaz, je bil prestrašen Jose. Pomirila sem ga, da me ne briga kako bo izgledal, ker si pač želim njegov tatoo in takšen kot bo, bo zame perfekten. Res me ni brigalo. V sredo, malo pred polnočjo smo zgornji štuk hostla spremenili v tatoo studio, ob dveh zjutraj je bil moj tatoo končan. Načeloma so vsi moji tatooji na meni nevidnih mestih, da se jih ne naveličam.
Domov se vračam s tatoojem na roki, perjem seveda! Prekriva brazgotino, ki sem jo dobila v Španiji – Almeriji, ko sva z Igorjem rezala tepihe za barko. Uspešno sem nadomestila pomarančo in drugo sadje! 3x hura zame in en velik aplavz za Joseja.
Tatoo je perfekten, nikdar se ga ne bom naveličala, ker me bo za vedno spominjal na ene od najlepših dni v mojem življenju, Sevillo z mojima pupama Andrejo in Nataško. Predvsem pa se ga ne bom naveličala, ker sem grdo brazgotino, spremenila v nekaj novega in lepega.
Tako je v življenju, ne rabimo bit umetniki, da iz grdih stvari delamo lepe, le odločit se moramo!
Nataa
Mrazi me, ko tole berem! Kako noro je bilo biti del te zgodbe, ki se sestavlja kot puzzle! Kako je vse na ključ in nič naključje! <3