Sovražim smrčanje, sploh takšno, ki preseže decibele koncerta v Stožicah. Spet nisem spala nič. Ob 7h že vsi pripravljeni za it, vstanem tudi jaz in pogledam skozi okno, če Remy še spi.
Valjda še spi in poleg njegovega šotora opazim tudi moja oblačila, ki sem jih zvečer pozabila pobrat iz vrvice za suśenje perila. Celo noč je padal dež, hvala bogu nisem prala hlač, sicer bi na pot morala spodaj brez ali pa mokra. Vse je čisto premočeno, torej imam modrc, ene suhe gate na sebi in zgornji del pidžame v kateri grem na pot. Ampak predno se odpravim kamorkoli moram zbudit Remy-ja, pomislim na najbolj odurno pesem, ki obstaja na tržčišču, se naučim del besedila in mu jo grem zapet pred šotor kot budnico z upanjem, da mu jo posadim v glavo, kot je on meni včeraj Baby hit me one more time!
Čisto potiho se prebijem do šotora in začnem pet, Remi mi takoj da spremljavo z integriranim inštrumentom, svojo ritjo. Jao, če bi imela vžigalnik pri sebi in bi ga prižgala, bi ga skupaj s šotorom odneslo v zrak kot balon na helij. Ostala sva sama v albergeju, vsi so že šli na pot, to pomeni, da je notranjost postala plesišče in koncertna hala že navsezgodaj, super začetek dneva, taki so mi všeč, spontani. Ni kaj na tej poti sem srečala že vse oblike sebe v svojih sopotnikih, Remy je tisti sarkastični ekstremni del mene, zaradi katerega se čudim, da še nikogar nisem tako užalila, da bi me ubil.
Na pot greva v miru šele ob 10h, saj imava pred sabo le 28 km danes. Ja, kar je bilo na začetku veliko, je sedaj postalo le. Napovedan je dež, zato nekje na začetku poti razprostreva najine stvari, da se posušijo na soncu kar sredi ceste in prirediva mini koncert. Remy and Nataša featuring Boy George, valjda kaj pa drugega. Po par minutah z najinim petjem prikličeva dež, zato po hitrem postopku spakirava stvari in greva naprej. Z vsakim korakom ob Remyju spoznavam, da so vse možnosti za ponotranjen in duhoven camino splavale po vodi, ves čas govori le o seksu in vseh svojih ljubimcih, ki jih je za trimestno število. Verjamem, ker je zelo karizmatičen in inteligenten, čeprav lepotec ni. Jep, zadnji del poti bom prehodila s pariško cipo, kot ga ljubkovalno začnem klicat. Med nama ni nevarnosti, da bi kdo koga užalil z grdimi besedami, ker sva oba level up v sarkazmu in cinizmu.
Prvič zgrešiva pot že zjutraj in se znajdeva na nadvozu avtoceste kar zelo razveseli Remyja, saj je to zanj perfektna opazovalna točka iz katere se lahko vidi kateri kamionist drži v roki volan, kateri kaj drugega. Na tisto drugo nabaševa že pri drugem kamionu. Vrneva se na pot, ulije se dež kot iz škafa, palerine in nič drugega ne pomagajo. Vstaviva se v naslednjem mestu in pojeva kosilo z upanjem, da se bo dež malo ustavil. Upanje umre zadnje in tudi najino je umrlo, zato nadaljujeva pot v dežju. Malo naprej se Remy spomni, da pot camina poteka izven glavne ceste, čeprav so puščice na cesti. Sem že povedala ne, da se vedno izgubim v dežju, tudi tokrat ni drugače. Za spremembo umiram od smeha, Remy kolne kot stara kurba, jaz hodim za njim in umiram od smeha ter ga snemam. Od smeha se mi uspe tudi polulat v hlače, super edino čisto spodnje perilo je šlo po gobe, mokrota me niti ne moti, ker sem tako ali tako mokra kot pes.
V najinem naslednjem domu so trije albergi, upam da ima kateri od njih pralni in sušilni stroj, sicer bom jutri po hribih res skakala naga. Ko prideva v alberge, ki ga je izbral Remy vidim vse znane obraze od včeri in še dodatne, kolikor hitro upam spakiram v drugi albergue čez cesto, ki ima k sreči tudi vso aparaturo za pranje. Na večerjo greva ob 19h v 500m oddaljen bar. Na sebi imam posranke brez gat, zdaj so moje cunje vse v pranju, počutim se, kot da sem naga. Remy me potolaži, da tako tudi izgledam, saj mi moja rit, ki po njegovi strokovni oceni obsega velikost Grenlandije, lepo prosto poskakuje sem in tja. Ampak me potolaži, da naj se ne sekiram, ker Arabcem so všeč točno takšne kot je moja, ob enem me opozori, da Arabci imajo majhne in so obrezani. Hvala za to informacijo Remy, mislim da brez nje moja izkušnja camina, ne bi bila tako globoka kot je z njo.
Ko pridem v albergue vidim, da me je klical Marc. Ker že vsi spijo mu pišem, očitno še nisva spucala vsega, saj si dopisujeva do 1h zjutraj, vpraša me za naslov in priimek, rad bi mi namreč poslal darilo za rojstni dan. Moj Marc, pogrešam ga na vsakem koraku, čeprav me pariška cipa dobro zabava. Le z Marcom je bil moj camino tista globoka izkušnja. Ko se potem ločiš na nekatere pozabiš hitro, na vse sem pozabila že naslednji dan, kot da jih nikdar ni bilo, njega ne morem pozabit.
Pravi, da se domov vrača drugi človek, osvobojen vseh strahov, brez zidov, odprt za ljubezen, da pride in gre ampak, da večji del srca pušča meni, le košček ga nese domov. Tako ne bo šlo, jutri mu moram povedat, da naj svoje srce kar obdrži, sicer od zgoraj naštetega ne bo nič. Jaz imam svoje, ne rabim še njegovega. Sem pa vesela zanj, ker mu ga je tretji camino končno odprl, saj ima veliko za dat in tudi za sprejet, končno.
TANJA
Vsak dan sproti te spremljam, berem, dozivljam
In vsake toliko imam obcutek da sem bila tam…
Nataska uzivaj 😘
Ker si na svojem terenu