Ob 7h štartava iz albergua, bog ne daj že na pot, najprej je treba pojest zajtrk in najini zajtrki se radi zavlečejo, ker se zraven zelo zabavava. Odkar sem se zbudila si pojem pesem “Like a virgin”, verjetno zato, ker se tako počutim. Remy vzame ukulele in začneva pet, no on poje, jaz se zraven kot ponavadi pačim. Vem, da imam isti glas kot mačke, ki se gonijo ampak rada pojem, zato se na to ne oziram preveč.

Če zdaj pomislim kateri del mojega življenja mi je bil najljubši, je bil to definitivno čas, ko sem živela s gej cimrom, ves čas najinega druženja potem in še sedaj. Mislim, da tudi najlubši del mojega camina postaja del, ki ga hodim z Remyjem. To sem jaz, tisti del mene, ki upam da ga bom obdržala tudi, ko bom že smrdela po cipresah, svoboda izražanja same sebe brez omejitev in smeh. Zelo rada se smejim, to počnem pogosto in iz srca, zadnje dni je z Remyjem na moj camino skupaj s poplavo dežja, prišla tudi poplava smeha. Prav vesela sem, da se ni odločil it v Sevillo. In čisto se je omehčal, danes mi je rekel, da se še nikdar ni počutil tako sproščen ob ženski, sploh pa ne ob popolni tujki in da mu je to zelo čudno. Vsi naju imajo za par, ker je med nama taka sintonija humorja.

Danes, ko smo prišli v albergue s skupinskimi tuši je kar naenkrat pogruntal, da sploh ni tako napačno, če vsi moški mislijo, da sva par. Se vsaj ne počutijo ogrožene, stuširat se je praktično šel z vsakim novim prišlekom, da preveri orodjarno. V alberge sva prispela prva, ker je šla večina najinih sopotnikov eno etapo naprej. V Galiciji je večina albergov za peregrine novih in zelo leo urejenih. Ko pridejo novi peregrini se zgodi se čudež, z novo skupino, ki nas je ujela prideta tudi dva Slovenca. Ko se pogovarjam z Martinom ugotavljam, da sploh ne znam več govorit slovensko. Onadva camino ne hodita, ampak tečeta. Na poti sta spoznala tudi 75- letnega Irca Davida, s katerim se družita. Na nogah ima tetovirano školjko, ki je simbol camina. Njegove noge so vse prej kot noge 75-letnika, niti 25-letniki nimajo tako lepih nog. Vendar na obeh kolenih opazim vzdolžne brazgotine, kasneje izvem, da ima v obeh kolenih proteze. Prehodi tudi 35-40 km na dan. Kjer je volja tam je pot, super zdaj vem, da sem lahko brez skrbi, če bo potrebno kdaj menjat rezervne dele.

Danes naju dohiti tudi Franster. Z Remyjem sva že kupila vse potrebno za večerjo, ki jo bova skuhala kar v albergeju. Franster je žalosten, ker sta se skregala z Ester, zato ga povabiva zraven. Opazuje naju pri kuhanju in se čudi, kako sva lahko tako zelo usklajena v vsem le po 4-ih dneh. Mama morda se ti bo pa uresničila želja in se domov vrnem s fantom, sicer gejem. Pred leti si mi tako ali tako predlagala, da bi bilo najboljše, če bi se poročila z gejem, ker so to najbolj skrbni moški. Po večerji se zleknem na kavč, prisedeta Franster in Remy, ki mu v naročje položim svoje tace. Presenetljivo me začne božat po stopalih, lepo in nežno in me gleda direktno v oči v katerih čutim rahlo zmedo.

Fanta qresta spat, jaz delam kot vsako noč nadure s pisanjem. Vmes mi piše še Marc, ki ima doma krizo privajanja nazaj na realno življenje. Kako zelo mu verjamem, jaz jo imam že tu. Napiše mi, da je naveličan skozi nekaj urejat vedno za druge in da se mu ne da več delat, rad bi le še hodil in potoval. Predno zaspi, Remy v plavih gatah priteče v dnevno sobo, mi pove, da je vesel, da sva se spoznala saj so takšne vezi smisel njegovih potovanj in brez dodatnih besed gre nazaj v sobo.

Tudi jaz sem vesela, da imam Remyja ob sebi za zadnji del camina, zdaj po 4-h dneh z njim lahko rečem, da si ga ne bi želela zaključit z nikomer drugim, z njim je vse tako preprosto, neobremenjujoče, predvsem pa zabavno. Prav škoda, ker je gej, ker ima vsekakor lastnosti, ki se jih pri moškem ne bi branila. Če me moški namreč zna na pameten način nasmejat, me je s tem že tako ali tako dobil. Camino je spet poskrbel, da sem šla naprej po poti in dobila lepo darilo. Na kako zanimiv način se tu vse zgodi. Naključij ni.