Zjutraj nas preseneti plavo nebo, Francisco želi čimprej na pot, midva greva še na zajtrk. Odkar je Remy včeraj šlogal Fransterju iz vina, imam občutek, da želi zbežat od njega stran.
Danes mi paše hodit ob Remy-ju, zato hodiva skupaj in se pogovarjava, na veliko presenečenje obeh celo resne stvari. Remy mi pove svojo življensko zgodbo. V šolo je šel dve leti predčasno, ker je bil malo bolj brihten od povprečja. Že v otroštvu se je čutil drugačen od ostalih, zelo ga je zanimala glasba in bal se je vsega, še vedno se boji veliko stvari. Kar dolgo let je živel v popolni izolaciji od ljudi, ko mi je to povedal me je presenetil, saj mi deluje zelo odprt. Lani se je odločil, da se začne spet družit z ljudmi. Hvala bogu za to njegovo odločitev, sicer ga ne bi nikdar spoznala.
Danes sva se resnično povezala v celoto, jaz se ob njem počutim varno, on ob meni tudi. Prvi dan, ko sva šla skupaj na zajtrk, mi je pri plačilu pojasnil, da on vedno plača le svoje, meni je tako super, saj prej ali slej izgubiš štetje in se vedno počutiš dolžen, čisti računi, dobri prijatelji. Danes sva se malo pred pol poti vstavila v baru na kavi in pomarančnem soku, ko je natakar prinesel račun je vse poravnal on in mi v njegovem klasično pariškem stilu rekel:”Samo, da veš da to kar sem naredil zdaj ne naredim niti za najboljšega prijatelja!” Še naprej klepetava o vsem možnem, ko prideva na lepo razgledno točko me ponovno preseneti in mi reče, da bi zelo rad šel še na kakšen camino v moji družbi, kajti pozna zares lepe poti po celem svetu, ki bi jih rad delil z mano. Po vsem kar mi je povedal o sebi, vem da je to kar je pravkar naredil zelo velika stvar zanj, saj navadno striktno hodi sam, že zaradi fobije, ki jo ima pred ljudmi. Z veseljem bi šla z njim tudi na konec sveta, kajti v življenju se še nikdar nisem toliko zabavala kot se z njim. Enostavno sva tako kompatibilna, da mi je prvič v življenju žal, da nisem moški. Stvari kar brez filtra letijo iz najinih ust, dovolj je da se pogledava in že improvizirava v nulo. Užalila sva že čisto vse peregrine, ki z nama delijo alberge ampak nekako nama ne zamerijo in naju imajo celo radi.
Najine resne današnje debate se ustavijo, ko dobim preko whatsapp-a video sporočilo od Marca, ki mi iz hribovja nad krajem kjer živi posname pogled na Montreal. Z vsemi mojimi fanti in punco sem v rednih vsakodnevnih stikih, camino navsezadnje končujem za vse s katerimi sem delila pot in so jo žal končali prej. Marcu dava kontra z videom in od tukaj naprej je spet le še smeh, video materiala od najinih spontanih domislic imam že več kot Pedro Almodovar filmov. Tako hoja tudi hitreje mine.
Urs nama je včeraj povedal, da so v Ourenseju naravne zunanje brezplačne terme, zato na poti hitiva, da izkoristiva še to darilo narave. Po prijavi v albergue se s turističnim vlakcem odpeljeva v terme, ki so kot zadetek na loteriji in tudi edini lep del tega mesta. Energija v tem kraju je res težka, prav čutim kako me vleče dol, tudi Remy jo občuti tako, lani je iz kraja dobesedno zbežal. Po termah, si greva kupit iste majčke, nakar me Remy pelje v slaščičarno. Moje edino upanje, da se odpovem cukru, že ko me obkrožajo le ljudje, ki ne jedo cukra, je splavalo po vodi, namesto da bi se jaz popravila, se pokvari on. Jaz lačna v slaščičarni, kako me lahko tako nima rad, kupila sem vse kar je izgledalo dobro, kar pomeni, da sem kupila vse. Iz slaščičarne sem odšla še s kosom torte za domov. Ker se ulije dež se vsedeva v sosednji bar in spijeva vsak eno sangrijo.
Medtem, ko Remy flirta z natakarjem mi Marc napiše, da si želi še kdaj it z mano na kakšen camino. Wow, izgleda, da bomo hodili kot eno manjše pleme okrog, ker Anna mi je isto napisala pred tednom dni. Res upam, da bom še kdaj srečala vse te ljudi, kajti trenutki, ki sem jih delila tukaj z njimi so postali moji najlepši življenski spomini.
Lani decembra sem imela kupljeno letalsko karto za Berlin in potem nisem šla, ker se je moja Andreja ponesrečila, sama si pa nisem želela it, ker v Berlinu ne poznam nikogar. Crisu in Phillipu sem objubila, da pridem letos decembra na obisk, pa sta rekla naj pridem prej, dve noči nazaj sem imela spontan preblisk in karta je kupljena, september bo dober mesec za Berlin. Prijateljske vezi niso samoumevne, če želiš ohranjat prijateljstva moraš ljudem namenit svoj čas. Moji prijatelji so še vedno ljudje iz otroštva plus novi ljudje, ki mi prekrižajo pot. Vsi moji ljudje so zame zelo dragoceni, vedno pravim, da so največ kar imam. Na camino sem res želela sama, tudi opraviti sem ga želela sama. Ni šlo ravno po načrtih ali pač, le da ne po mojih. Moje življenje so ljudje, ki me obkrožajo, vedno so bili in camino je lepa prispodoba mojega življenja.
Verjetno se v blogih veliko ponavljam, najbrž je v njih tudi en kup slovničnih napak. Dejstvo je takšno, da vsak dan pišem o svojih občutkih takšnih kot so. Blog v prvi vrsti pišem zase, ampak sem se odločila, da ga bom delila tudi s prijatelji. V življenju svojih stvari ne zadržujem zase, vedno jih delim, saj imaš le kar lahko daš poleg tega je to tudi imeniten način, da ne nihče ne nadleguje z sms-i in klici. Na poti se dogaja res veliko stvari, emocije so močnejše kot doma, saj tukaj nimaš nobenih zunanjih vplivov in nisi z ničemer obremenjen. Vse kar se zgodi je čisto in iskreno, tudi moje pisanje zato se najbrž velikokrat ponovim. Ne vem, ker se za nazaj še nisem brala. Kar se slovničnih napak tiče pa je dejstvo takšno, da je edini čas, ki ga imam le zase po 22h, ko gre večina ljudi spat. Takrat pišem, po celem dnevu hoje, včasih tudi po dveh kozarcih vina tinta, ki nam peregrinom pripada pri večerji. Pisat moram, ker stvari morajo iz mene, koliko v temi s telefonom v roki vidim, to je pa druga stvar.
Katjuša
Hvala za vse tvoje zgodbe.