Wow, danes se zame začenja predzadnji dan camina, samo še enkrat spim na poti. Ne morem verjet, dejansko ne morem verjet, da sem na koncu. Slaba novica za vse, ki ste stavili, da ne bom zmogla. Ne poznate še moje trmaste glave, le moje srce je bolj trmasto od nje. Kar si zabijem vanjo vedno izpeljem, prej ali slej, že od malega je tako. Igor mi je vedno govoril, da stavi name, ker vedno stavi na zmagovalnega konja.


Pozabila sem na vse, zdi se mi, kot da od vedno živim na tej poti. Zanimivo, da se spomnem na ljudi, jih imam rada ampak pogrešam pa ne čisto nikogar več. Uspelo se mi je osvobodit vsakršne navezanosti na karkoli in kogarkoli.Ko nisi vezan na nič, si svoboden in to je res lep občutek. Na poti sem izgubila toliko stvari, opazila sem celo, da mi je odpadla moja oznaka za krave, ki sem jo tako ponosno nosila pripeto na mojem nahrbtniku namesto školjke, ki jo imajo vsi ostali peregrini. Izgubila sem celo darilo, ki mi ga je dal Marc, izgubila sem verjetno tudi nekaj kilogramov, kar je edina dobra stvar, ki sem jo izgubila. Edina stvar, ki je nisem izgubila je slonček od Urše in obesek, ki so mi ga dale moje sodelavke za srečo predno sem šla na pot. Ampak jutri je nov dan in lahko se zgodi še marsikaj. Moje pupe in Ornela, na poti je bilo čutit, da ste mi obesek in slončka res dale iz srca, ker so mi prinesli veliko sreče, zato bodo odslej sopotniki na vseh mojih potovanjih.

Danes sva na poti naletela na čudovit albergue v katerem sva se ustavila na kavi. Kava je bila zares dobra, lastnica nama pove da je to zato, ker je italijanska. Zakaj, bi Španci imeli italjansko kavo, če niso Italjani? In tako ugotovim, da je Italjanka. Pove mi, da je leta 2007 prehodila ta camino. S fantom sta pred caminom v okolici Milana na podeželju ravno iskala hišo, dobila sta jo med potjo na caminu v Galiciji. Pred tremi leti sta odprla tudi alberge. Obema z Remyjem nama je bilo žal, da nisva vedela zanj, ker je ambient zares čudovit, vsekakor veliko boljši kot v albergu v Silledi, kjer je nekdo Remyju ukradel malico za na pot.

Danes je pot minila hitro, čeprav si nisem želela, da mine hitro. Vreme je bilo čudovito, sončno celo pot. Odločila sva se, da jo prehodiva do Oiutera, da nama jutri ostane le še 16 km do Santiaga, ki jih lahko narediva v miru, počasi. Današnji albergue je fantazija, v gozdu, daleč od vsega, prva vas je 6 km stran in s tem tudi prva trgovina, na kar nisva pomislila. Naredim inventuro vsega kar imam v nahrbtniku. Evo sem vedla, da mora nekje bit še pol kg pašte, kdo je zdaj glavni! Poleg pašte najdem še dve tuni in slane arašide, morda bom nekega dne našla še kaj kar sem mislila, da sem izgubila. Remy najde česen, pol čebule in bučkina semena. Odločiva se, da bova skuhala kar imava.

Med kuhanjem pride k nam gospod iz Italije, ki je edini prišel v alberge za nama. Deluje obupan, danes je prehodil skoraj 40 km in ugotovil, da nima nič za jest in niti možnosti, da bi kje kaj dobil, razen če prehodi še 6 km. Še predno je prišel k nama, sva v vrelo vodo stresla cel paket pašte, kot da bi vedela, da bo še nekdo lačen. Seveda ga povabiva z nama na kosilo, od hvaležnosti ne more niti govorit. Kasneje nama pove, da je bil od lakote prav v deliriju in ga je čisto sesulo, ko je v albergeju ugotovil, da ni nikjer okoli trgovine ali bara. V sobi pride še enkrat do mene in se mi zahvali, rečem mu, da se ni potrebno zahvaljevati, ker je samoumevno da bomo poskrbeli en za drugega. Pogleda me in reče, da ne vem koliko mu pomeni, da sva najino kosilo delila z njim in da je hvala le beseda s katero ne more niti probližno povzet hvaležnosti za to najino gesto.

Po kosilu greva na jaso sredi gozda in vadiva najino pesem, jutri imava koncert direktno pred katedralo, Remy je že čisto brez glasu, ker pesem pojeva v falsetu že par dni. Bee Gees are back!

Zvečer je čas zame, vsedem se na kavč in se posvetim svojim občutkom ter pregledu poti. Vsem, ki so delili svoj camino z mano napišem sporočilo v katerem jim povem, da ne glede na kaj sem jim zgodi in kakorkoli tragično se jim bo to zdelo v trenutku, naj vse jemljejo kot lekcijo življenja in iz nje potegnejo najboljše zase ter se jim na koncu zahvalim, ker so svoj camino delili z mano.

Posebna zahvala pa gre mojemu angelu varuhu, brez njega nikdar ne bi šla na to pot, brez tega kar se je zgodilo nikdar ne bi našla nazaj sebe, brez njega se tudi tukaj ne bi zgodilo marsikaj, kar se je. Na vsakem koraku sem čutila njegovo prisotnost in ga na začetku posledično želela videt, kar me je spravljalo v žalost. Zanimivo, ko sem pred dnevi imela z Marcom telefonski maraton, mi je povedal, da je medtem, ko je sedel na kamnu in me opazoval pri privezovanju njegove perjanice na drevo, Igorja prosil, da naj mi nekako pošlje sporočilo. Marcu do tistega trenutka nisem povedala, kaj se mi je zgodilo, da sem tako hitro pritekla za njim, ko me je pustil samo. Dobila sem sporočilo in od tistega trenutka živim z njim v srcu, brez bremena čustev ujetih v preteklosti.

Za konec večera si pogledam video z najinimi slikami, ki sem ga sestavila pred meseci za vse, ki so ga imeli radi, predvsem pa zase. Vsakič, ko sem ga pogledala so mi lile solze v potokih, srce pa mi je razpadlo na miljon koščkov. Tokrat ga gledam z nasmehom, hvaležnostjo, kot dragocen spomin na trenutek ljubezni, ki bo za večno ostala v času. Igor König bil si večji kot življenje, večji si tudi kot smrt. Hvala, ker sem se zaradi tebe rodila drugič. Jutri je moj zadnji dan, jutri hodim zate.