Dia N°3 / 5.5.2018 / Castilblanco – Almaden de la plata / 29km

Pred menoj je prva izmed daljših etap. Že včeraj sva z Lucianom v trgovini nabavila prigrizke, na celih 29km namreč ni niti ene trgovine. Prvih 15 km poteka po glavni cesti, ki naj bi bila dokaj prometna, zadnjih 14km skozi naravni park.

Po dobrem kilometru iz Castilblanca se nama medtem, ko občudujeva tako imenovane iberijske prašiče “pata-negre” kako počnejo svojo drugo najljubše opravilo takoj za hranjenjem – paritev, zopet pridruži Anna. Izgleda, da ji je bil dan solo camina dovolj, saj deluje nadvse srečna, da naju vidi. Kilometri po glavni cesti minejo nepričakovano hitro, hvala bogu je sobota in ni veliko prometa. Hodimo v četici, včasih tudi par 100m narazen, vsak v svojih mislih.

Ko končno prispemo do parka, se odločimo da bomo naredili eno daljšo pavzo. Lokacija pod razglednim stolpom se nam ponudi kar sama. Ura je 13:00 in sonce pripeka kot pri norcih. Kmalu se nam pridružita še Alfonso – Allamillo loco de Sevilla in Francisco oz. Franster, fant z rastami iz včerajšnjega albergua. Vsi skupaj si naredimo piknik v naravi. To je pač duh camina, deliti pomeni živeti.

Franster je doma iz Galicije, kamor se vrača peš, ker je porabil ves denar. Njegov rukzak ima 20 kg, ni mi jasno kako lahko prenaša takšno težo, ker že mojih 11kg je hudo breme. Ko bi si ostrigel lase bi bil vsaj on 5 kg lažji. Alfonso se nikdar ne ustavi govorit, čeprav ga noben ne razume. Snema svoj video blog in govori, non stop. Franster nam na samem zelo nazorno pokaže in pove, da mu Alfonso sledi iz kraja in kraj in sumi, da mu je všeč. Oba se odločita, da bosta ostala čez noč kar v parku in če bi vedela kaj nas čaka, bi z njima ostala tudi jaz. Malo pred 15h se odločimo, da je treba naprej, saj imamo pred sabo še 13 km do današnjega cilja.

Park zopet ponudi čudovite razglede, na začetku hodimo vsak zase, zadnjih 5km pa nas čaka šok, pot se začne vzpenjat. Združimo energijo in pot nadaljujemo en ob drugem. Nekje sredi parka srečamo še enega pelegrina, ki sedi pod drevesom in ne izgleda prav dobro, komaj zbere moč, da nas pozdravi. Dobre 3 km naprej se ustavimo za kratko pavzo, ker ne gre več in pogled na razgledno točko kamor moramo prit nas spravi v obup. Strmina po 27km hoje po vročini, z 11kg rukzakom na hrbtu dobi povsem nov pomen.

Medtem, ko sedimo kar sredi poti nas dohiti gospod od prej, Mark iz Kanade. Mark se je precenil, štartal je Giulliene danes ob 3:50 zjutraj, kar pomeni, da je prehodil že skoraj 50 km. Videti ni prav nič dobro in pred nami je 1 km zelo strmega vzpona. Optimistični Luciano nas spravi na noge, da bomo skupaj zmogli. Pogledam Marka in ni mi všeč kar vidim, barva njegove polti je zelena, po 50ih km bi moral bit kot rdeč kot paradajz. Napademo hrib, Mark nas seveda ne dohaja, zato se Anna vrne k njemu, z Lucianom greva proti vrhu kjer počakamo Anno. Po 10ih minutah se nam pridruži in pove, da se je Mark zgrudil in da ji je povedal, da ima težave s srcem.

Flash back v moji glavi, kar naenkrat se vrnem v 19.3.2017, pa saj to ni res, ne more se kljub naporu tako perfekten, smeha poln dan, zaključit na tak način. Luciano in Anna stečeta do Marka, jaz nimam moči podoživljat lanskega leta, zato čuvam rukzake. Sredi ničesar, kako naj mu sploh pomagamo?! Nekaj me je očitno uslišalo saj se gor vrnejo vsi trije, sicer Mark še slabše barve kot prej ampak vsaj živ. Damo mu direktni magnezij in Aspirin ter se počasi skupaj spustimo v dolino v albergue, lačni, utrujeni ampak veseli, da smo vsi štirje na svojih nogah.

Lekcija današnjega dne: “Z glavo skozi zid ne dosežeš prav veliko, z duhom sodelovanja in medsebojne pomoči, pa vse.”