Današnja etapa je nedeljska. 14km je proti včerajšnjim 29-tim praktično sprehodek. Zjutraj smo že vsi trije dobre volje, res smo se ujeli z Lucianom in Anno.
Z njima se počutim super, oba zelo norčava in polna življenja. Prav hvaležna sem vesolju, da mi ju je poslalo na pot, občutek imam kot da se poznamo že od vedno. Sploh Anna se mi zdi starejša verzija mene, nemirnega duha, rada potuje in odkriva nove stvari, naredi kar ji šine v glavo brez, da bi prej razmislila.
Pot je polna živali, nekaj za mojo dušo. Kostantno čutim hvaležnost, da sem tukaj in da imam ob sebi dva tako fantastična sopotnika. Nihče od njiju ne govori dobro angleško. Z Lucianom se sicer lahko sporazumevam po italjansko, z Anno si prevajamo stvari, ki jih ne zna povedat z rokami in nogami. Za vsako besedo, ki jo osvojimo na novo, jo povemo v vseh treh jezikih. Do Meride bom za prvo silo znala tudi francosko.
Sploh ne vem kdaj smo prišli v El Real. Na izbiro imamo 4 alberguje, eden je ob poti na začetku vasi. Vrata so odprta, noter nikogar. Najprej vstopi Anna in pride ven nasmejana, da njej je tu ok. Lucio navija, da bi šli v drugega, ker ima več komoditet. Skoraj že gremo naprej, ko še mene povleče noter. Na mizi listek z napisom naj si postrežemo in izberemo sobo sami, ob 19:00 bo prišel nekdo le pobrat 8€, kolikor stane nočitev. Všeč mi je, hiša ima zares lepo energijo, Luciano nima šans proti meni in Anni, ostanemo tukaj. Z Anno se zaljubiva v isto sobo in vsi trije se naselimo v njej.
Po tušu in pranju cunj se odpravimo na sangrijo in nekaj pojest. Vzdolž ulice se sliši glasna muzika, pridemo za ovinek in na dvorišču pred hišo imajo domačini vseh starosti žurko. Predno se zavemo dobimo v roke vsak svoj krožnik s paeljo in kozarec vina tinta, čez 5 minut že plešemo in pojemo z njimi. Že odkar sem prišla v Španijo se mi dogajajo spontane lepe stvari in vse me zelo gane. Dobrota ljudi, druženje, veselje, deljenje stvari, tu se počutim tako doma.
Na žurki je tudi župan vasi, ki pristopi k meni in me vpraša, če se lahko slika z mano. V naslednjem trenutku se vaški starešine že dogovarjajo, da bi bila primerna nevesta za Juana. Juan je katalonec približno mojih let, ki ima hiše vsepovsod po Španiji in poleti živi v tej vasi. Je samski, svoboden, brez otrok in očitno premožen. Mama, če to bereš ne se veselit preveč, sej veš, da mi takšni niso všeč. Tudi Luciano pade v oči starejšji plesalki flamenka s katero pojeta in plešeta. Domačini nam povedo, da je že trikrat udova, zbežimo iz žurke predno izgubimo še Luciana.
Podamo se na grad nad vasjo, kjer uprizorimo vsak svojo predstavo, jaz jima zapojem Zdravljico – po moje seveda. Še en perfekten dan je za nami, komaj čakam kaj bo prinesel jutri.
Serena
Važno da se ti dogaja. Naj bo vsak dan tako!