Zjutraj se zbudimo že zgodaj, saj gostitelji želijo da samostan zapustimo do 7:30. Kruta ura zame in Luciana, ki sva vedno zadnja. Vstanem ob 6:00, naredim strečing in si grem umit zobe.

Na poti iz kopalnice skorajda teče mimo mene ena od dveh Francozinj, ki smo ju ujeli predvčerajšnjim. Skozi zobe me na hitro pozdravi buonjur in zbeži v kopalnico. O moj bog, v naslednji sekundi slišim, kar je še najbolj podobno bombardiranju v II. svetovni vojni, upam da je prišla vsaj do školjke! Jutro se začne fenomenalno, drek prinaša srečo pravijo, res jo saj se mi smeji celo pot.

Danes je pot zelo lepa, poteka po stari rimski cesti, narava me zopet osupne. Na začetku mi pot 2 metra pred nosom, čisto nizko preleti štorklja. Kako lepo darilo, da se mi je tako približala. To je zame znak, da bom na poti srečala spet kakšnega mladiča. In že nekaj km naprej na tleh najdem obnemoglo, čisto majhno žabico, ker vidim v daljavi romanski most predvidevam, da je tam tudi voda, na roki gre z mano. Morda je princ, morda le žaba, iz preventive je raje ne poljubim, da mi ne skoči v nos ali še hujše kar v usta. Predno odskoči iz moje roke v vodo se zamišljeno zazre v daljavo. Mene daljava sploh ne zanima več, fokus je le še na poti in vsem kar se dogaja v meni in okrog mene, kilometri tako minevajo z neverjetno hitrostjo.

Kako se vse hitro spreminja na tem caminu, toliko občutkov, toliko hvaležnosti, toliko dogodkov, toliko spoznanj. Vem, da sem točno tam, kjer moram bit v tem trenutku. V življenju si redko vzamemo čas zase, pa bi si ga morali pogosteje. Sama sem šla na camino z odprtim srcem, morda ranjenim ampak odprtim in ta odprtost mi tukaj prinaša veliko darov, morda za marsikoga nepomembnih malenkosti, ampak naša življenja bogatijo ravno malenkosti. Pozorna sem na vsak detajl. Nisem sicer še uspela popolnoma odklopit glave ampak sem sigurna, da tudi to pride, vse ob svojem času.

Trinajsti dan sem že na poti, srečna številka. Nekaj čez 310 km poti pod nogami, vsak dan nekaj novega. Kar se v vsakdanjem življenju zgodi v par mesecih, se tu odvija s svetlobno hitrostjo. Ljudje se odpirajo, izgleda da na poti sproti odmečemo vse kar nas omejuje, naše pleme se širi. Filip in Cristian, dva nemška fanta, ki sta naju še tri dni nazaj gledala s posmehom, se zdaj hočeta družit z nami. Včeraj se nam je pridružil še Carlos, ki zna le špansko. Naša masaža podplat je danes že množična in kar naenkrat ni več smešna. Vse v življenju dosežeš z ljubeznijo. Že prej sem verjela v to, zdaj pa se je to le potrdilo.

Še dodatno me danes razveseli mail od trgovine na katero sem naletela v Meridi, ampak je bila žal zaprta, ker je bil vikend. Ročno izdelana verižica, ki sem jo videla v izložbi mi enostavno ne gre iz glave. Hvala bogu je imela trgovinica eksotično ime Karimú, ki sem si ga zapomnila, tako da sem jo včeraj zvečer poiskala na netu. Prijazna lastnica mi sicer odpiše kar v španščini, ampak zmeniva se vse, ob prihodu domov me bo pričakala ročno izdelana verižica plus darilce.

Jutri nas čaka še ena dolga etapa s postankom v mestu, ki je na pol poti. Za jutri smo se odločili, da bomo kuhali kar v albergeu, vsi skupaj. Veselim se že jutrišnjega večera, ko bo indijanka kuhala za kavbojce.