Štartamo kot ponavadi zadnji ampak naj se pohvalim, da takoj po 8h zjutraj. Danes imava cel dan sonce in veter, kar je prijetno, saj ni prevroče zato se tudi pozabim namazat s kremo.
20km hoje navkreber mine hitro, pokrajina je spet lepa in čas se izgubi v njej. Danes pot označujejo puščice rumene in vijola barve. Dokazano je, da sta rumena in vijola barva najbolj všeč norcem.
Zanimivo, da danes ne občutim več žalosti, ker Anne ni več z nami na poti. Zdi se mi kot, da je šla že davno čeprav smo se poslovili včeraj. Na caminu resnično izgubljaš občutek za čas, okolje se vsak dan zamenja in novih krajev ne povezuješ več z ljudmi iz preteklosti. Tudi ljudje so vsak dan novi, če prav se nas v 12-ih dnevih ni obrnilo niti za dve roki na tej poti. Ne vem več niti kateri dan v tednu je, vse kar vem je, da bom jutri vstala in hodila naprej, vmes se bom pa izgubila v lepoti poti.
V Alcuescar prispeva ob 14:30, vmes sva si vzela eno uro pavze za pomalicat. V tem času sem opazila, da je moja desna roka zelo lepe rdeče barve. Hitro sem se namazala z novo kremo, prejšno sem dala Anni, ker mi je povzročala težave s kožo, ona je meni dala svojo. Zdaj dišim kot pinacolada in ne vem ali bi se polizala, pojedla ali pa kar spila sama sebe.
V Alcuesarju prideva pred albergue, ki je v bistvu samostan. Valjda nama ga zaklenejo direkt pred nosom in povedo, da naj prideva ob 16:30, ko bo spet odprt. Ne preostane nama drugega, kot da greva en krog po mestu. Albergue stoji direktno zraven majhne psihiatrične bolnišnice. Sem vedela, da tiste vijola puščice niso zastonj.
Danes se nama z Lucianom že cel dan dogaja, da rečeva ali pomisliva iste stvari istočasno. In tako se obadva spomniva na Marca in ali je ostal ali odšel kot je predvidel z avtobusom naprej. Marc ponavadi štarta med prvimi zjutraj že ob 6h, tako da ga zjutraj nisva videla.
Pred nama zagledava park, kar je super ker lahko tam počakava, da se albergue odpre. V parku sam na zidku sedi Marc in gricka svojo najljubšo jed – čips. Marc je bolj samotar, do včeraj smo bili prepričani tudi, da je delno nem, saj je komaj kaj spregovoril z nami, ko smo se srečevali. Ne vem ali vesel, ko naju zagleda ali si želi zbežat ampak prav dosti možnosti nima, ker že hodiva proti njemu. Obema nama je pri srcu in odkar se nama je včeraj odprl in začel govorit kot raztrgan doktor, sva prišla do zaključka, da je zelo zanimiv človek. V parku spijemo vsi skupaj en “domač radler” (pivo s 7upom, baje to je kanadska kombinacija) in se zmenimo za skupinsko masažo podplat. Trenutno vodim, saj sem edina, ki še ni imela niti enega žulja. Kaj čem, imam pač dober tim angelčkov, ki me čuvajo. Mislim, da Marc ni več prepričan, če bo šel naprej z avtobusom. Upam, da ne gre.
Končno je ura za it v albergue, ki je donativo, kar pomeni, da plačaš kolikor želiš, vključuje pa tudi skromno samostansko večerjo. Seveda je prva stvar na programu tuš. Ko pridem izpod tuša se zagledam v ogledalu, poleg tega, da imam več mozoljev kot sem jih imela v celi puberteti skupaj, je moj nos tako rdeč, da imam dve možnosti, ali bodo mislili, da ga cukam ali pa me bodo povabili med rdeče noske kot častno gostjo. Upam le, da ne v sosednjo bolnišnico!
Diana
Top! Mi prav lepsas dneve 😁 In ta pretanjen smisel za humor 😂😊