Zbudimo se ob 7h, Anna ima prevoz do Seville ob 8:40. Seveda jo pospremiva do avtobusne postaje. Pogrešam jo je že na poti tja, ko smo še skupaj, čeprav sem pri sebi poskusila razščistit, da ne bom žalostna, ker odhaja ampak raje vesela, ker sem jo spoznala.

Verjetno je ena izmed najpomebnejših lekcij camina ta, da se naučiš pustit preteklost za sabo in živiš v sedanjosti. To je nekaj kar meni ne uspeva vedno najboljše, saj so moji spomini precej živi. Anna naju oba objame in se nama zahvali, ker je bil ta camino v najini družbi zanjo res magičen. Vedno se je namreč iz caminov vračala žalostna, tokrat gre prvič domov vesela in hvaležna. V srcu vem, da se bomo še srečale. Zame je bila Anna na tem caminu zelo pomembna, ne znam točno z besedami opisat, vendar se mi je zdelo kot da sem srečala svojo norčavo 12 let starejšo sestro dvojčico. Upam, da me v življenju nič ne zresni in bom v njenih letih kot ona.

Anno je v Sevillo peljal fant po imenu Jesus. Ko je vstopil v bar na avtobusni, kjer smo ga čakali, sem mislila, da je v lokal vstopil Enrique Iglesias, 100% kopija. Če bi bila danes doma, bi morala bit na njegovem koncertu – ne po svoji izbiri. Do sedaj se mi je na caminu zgodilo že toliko naključij, da ne vem več, če so to le naključja. Od trenutka, ko Anna oddide proti Sevilli se zame začenja nov camino.

Celo pot sem malo žalostna in kar čakam iz kje mi bo ponagajala. Ko pridemo v albergue in zagledam Marca sem že boljše volje. Vedno sem vesela, ko ga zagledam. Ima neko posebno mistično energijo, tudi sicer je tak simpatičen gospod. V očeh se mu vidi, da je dobrosrčen, istočasno pa je zelo introvertiran in ne govori veliko. Vsakič, ko se srečamo v krajih niti ne vemo kdaj mu uspe naredit kakšno malenkost za koga od nas. Danes sva se zaklepetala cel popoldan, kasneje je šel z nama na večerjo, ves čas je govoril on. Na žalost bo jutri iz končnega kraja šel na avtobus in nekaj mest naprej, sicer mu bo zmanjkalo časa. Kar stisne me, ko pomislim, da se ne bomo več srečali, čeprav se nismo veliko družili z njim, mi je prirastel k srcu, morda zaradi načina kako smo se spoznali in se je vse srečno razpletlo. Izgleda, da se bom morala tega priraščanja k srcu počasi odvadit.

Današnji albergue je pa druga štorja, lep in čist v vasi z 240 prebivalci od katerih jih je večina v edinem baru v vasi. Kdor je bil na otoku Susku bo iz prve vedel na kaj me spominja ta kraj. Arhitekt, ki je zasnoval to kopalnico je ziher domačin. Rusi s Sochijem so passe. Dejstvo, da se lahko vsedem na školjko, opravim kar imam pač za opravit in se istočasno še stuširam kar sede, sej ne moreš bit več žalosten, ko vidiš ta prizor.