Dia N°10 / 12.5.2018 / Torremejia – Merida / 17km

Komaj sem čakala, da se zbudim in da presenetimo Anno. Od vedno mi je bilo všeč presenečati ljudi in naše presenečenje je uspelo v nulo. Sicer sveč za na “merendino”, ki je bil edini dober substitut za torto, ki sem jo dobila v edini trgovini v kraju, ni bilo. Prisežem, da sem si tako želela svečo za na torto, da bi ji kupila tudi nagrobno, če bi jih seveda imeli.

Zjutraj smo jo zbudili s petjem, ostali so nas gledali kot da smo iz drugega planeta, dejansko ji niti voščili niso. Skupaj smo pozajtrkovali in se takoj po začetku hoje izgubili vsak v svojem ritmu. Pot do Meride je bila kratka, le 17km. Dejansko je današnja in jutrišnja etapa ena redkih, če ne edina, ki jo lahko brez težav združiš in prideš le na 31km, ampak želeli smo si ogledati Merido, ki je bila v zgodovini eno izmed najpomembnejših španskih mest, predvsem pa smo želeli preživet še zadnji dan kot norčava trojica.

Pot je bila dokaj dolgočasna, večino časa sem hodila vzporedno s cesto. Nekje na 2/3 poti sem ugotovila, da se mi je iztaknila cevka za vodo, zato odložim rukzak in jo popravim. Valjda z mojo srečo sem rukzak odložila direkt na mravljišče, kar je očitno zelo razjezilo mravlje saj so me celo pot grizle. Ne vem kako se jih je v par minutah uspelo toliko strpat v moj rukzak. Kar jih ni, na ne najbolj nežen način, odpadlo iz mene medtem, ko so me grizle, sem jih nehote preselila v Merido. Super danes bom po dolgem času spet spala v družbi živali. Upam, da mravlje ponoči spijo.

Prispeli smo zgodaj, se stuširali in šli naokrog. Za 15 € po glavi smo kupili vstopnico za vse znamenitosti Meride. Med ogledovanjem smo zagledali cerkev in ker je Luciano med nami edini krščanski vernik in so bila stranska vrata odprta, jo je bilo treba it pogledat. Za spremembo smo tokrat uleteli direktno na poroko in ker so Španci zelo gostoljuben narod smo ji delno tudi prisostvovali. Ne le to, ženin me je celo povabil k njemu v avto. Statistika ni slaba, 10 dni sem na poti in doživela sem 2 pogreba, 1 poroko in 1 vaško fešto kjer so nas želeli poročiti. Kaj me še vse čaka na tej moji poti.

Dan zaključimo v lokalu Shangrija, vanj smo seveda vstopili zaradi imena. Na koncu se je izkazalo, da je Shangrija vegetarjanska restavracija, bilo je kot da sem nam je prikazala sveta Marija, končno nekaj kar ni svinja in pomfri na menuju. S tako enoličnim in kaloričnim menujem lahko jaz hodim tudi 5000km in se bom domov vrnila oziroma prikotalila obilnejša kot pred odhodom. V Shangiji se nam pridruži tudi Marc, ki je vegetarjanec.

Kulinarika pač ni njihova močna točka in Krištofu Kolumbu počasi že zamerim, da je iz Amerike prinesel krompir. Zakaj ni enostavno zadel poti v Indijo in bi ostali na rižu. Ups, ne potem mi Slovenci ne bi imeli prve dame, po drugi strani bi pa na svetu bilo več indijancev.