Današnja noč, saj ne vem kako jo sploh opisat. Skratka, če se je včerajšnji dan začel s sranjem, se je s pridihom slednjega tudi nadaljeval v drugi dan.

Že, ko se je v naš albergue na kolesih pripeljala skupina štirih, ne preveč fit Italjanov, sem ocenila, da bodo dober nočni orkester. V mislih sem imela predvsem zgornja pihala, niti sanjalo se mi ni, da imajo dvotirni trombon. Pred spanjem sem poslušala glasbo na mp3 predvajalniku, ko sem snela slušalke pa presenečenje, soška fronta vse okrog mene, rafal za rafalom. Bog pomagaj, kaj so tej ljudje jedli?! So vozili s sedeži obrnjenimi navzgor, da se jim je šele med spanjem sprostila sapa. Bom sploh preživela noč ali mi bo zmanjkalo kisika? Nekaj časa sem se še uspela zadrževat, nato ni bilo druge izbire kot, da planem v smeh, sicer bi se od vsega hudega polulala v posteljo in zmočila še Luciana, ki spi na pogradu pod mano. Ajme pa je krenil moj glasen smeh sredi noči, nisem si mogla pomagat. Tako na glas sem začela hrkat, da bi mi še najbolj veličastne iberiske svinje zavidale moj prašičji vokalni razpon. No, pa imam nov vzdevek – patanegra.

Spala sem morda eno uro, kljub temu se zbudim polna energije. Ob 6h zjutraj, ko so se vsi začeli zbujat sem najprej planila iz pograda direktno ven in se začela na ves glas smejat, da se je izpelo vse kar je od noči še ostalo v meni. Cel dan je minil v smehu, celih 24km sem se non stop smejala. Na sredi poti se ustaviva v Caceresu, večjem mestu na poti. Luciano rabi nove nogavice, jaz pa nove kreme. Ker me tišči lulat se ustaviva še na pomarančnem soku v baru zraven katerega je prodajalna zelenjave. Lucianu rečem, da bi skočila po sadje in če vzamem tudi njemu nektarino, na kar mi prikima. Vrnem se s kilom pašte in zelenjavo za mineštro, ki sem se jo danes odločila kuhat, seveda se vrnem brez sadja! Ko je Luciano zagledal kaj sem prinesla, je bil izraz na njegovem obrazu neprecenljiv. V glavi sem pač imela, da moram danes kuhat za vse in me je skrbelo, da v mestu kamor smo namenjeni ne bo trgovine. Niti pomislila nisem, da moramo po največji vročini prehodit še 14 km z nekaj dodatnimi kilogrami v že talo nabitih rukzakih. Ampak Luciano je najbolj pozitivna oseba kar sem jih v življenju spoznala, oba sva planila v smeh in se do konca poti smejala na ta račun.


Danes sva doživela še eno presenečenje, v Caceresu naju pokliče Marc, da naj ga počakava, da gre z nama. Oštja še en, ki nam je rekel, da on hodi camino izključno solo in zdaj kar naenkrat sprememba namena. Vsi trije prikorakamo v mesto, na poti srečamo še sestradano psičko, ki ji odstopim svojo kosilo. Božca sama dlaka in kosti in tako žalosten pogled, da ji dam za jest vse kar imam v rukzaku. Razen pašte in zelenjave seveda!

Na poti do albergeja gremo mimo ogromne samostrežne trgovine, poskušam ju zamotiti, da je ne bi opazila. Logično da jo opazita, niti v Meridi ni bilo tako ogromne trgovine, kot je kraju s 4000 prebivalci. Vsi trije planemo v smeh. Danes na poti nisem dobila peresa in sem kar malo žalostna, ko se registriramo Marc odpre svoj rukzak in iz njega potegne veliko črno pero, ki ga je našel po poti in mi ga da. Na takšen ali drugačen način pero vsak dan najde pot do mene. Navadno jih pustim tam kjer so, dovolj mi je, da ga vidim. To črno pero gre z mano v Santiago.

V albergeju nas že čakajo Filip in Cristian ter francozinja Maria. Vsi že pripravljeni za skupinsko masažo stopal s katero smo postali prava atrakcija, saj nas tisti, ki nas prvič vidijo snemajo in fotografirajo. Po masaži pa akcija, skupna priprava večerje, palačink in sangrije. Fanta gresta v petek domov, Marc mi tudi pove, da se v nedeljo poslavlja, saj je nekaj prišlo vmes in mora it domov. Camino ti da in potem vzame. Težko mi je predvsem zaradi Marca, bolj kot se odpira, bolj se kažejo velike razsežnosti tega malega moža iz Canade. Po večerji klepetava še nekaj ur, njegov obraz je zdaj prav drugačen kot je bil prve dni, prav žari. Ne morem si pomagat, da mu ne povem kako sem vesela, da sem ga spoznala in da mi je pomemben, čeprav mu greva midva z Lucianom najbrž na živce, ker sva tako ekspanzivna. Mogoče si take stvari premalokrat povemo med ljudmi s katerimi smo si blizu, tukaj so neznanci postali moji najboljši prijatelji in enostavno čutim, da mu moram to povedati. Pokima z glavo in mi pove, da mu ne greva na živce, obratno saj se še nikdar ni z nikomer pogovarjal kot se je z nama.

Prizna, da je bolj zaprte narave in doma nima take družbe, ki bi razumela stvari o katerih smo se pogovarjali zadnje tri dni in da se v naši družbi počuti svoboden in odprt. Pogleda me direktno v oči in mi reče: “Rad bil takšen kot si ti ampak vem, da mi nikdar ne bo uspelo.” Res nisem tega pričakovala od njega in me kar vrže na rit, saj ne vem zakaj bi kdo želel bit takšen kot sem jaz, se mi zdi da je veliko bolj primerne izbire okrog. Sem vajena, da se ljudje z mano zabavajo, nikdar v življenju mi pa še nihče ni rekel, da bi rad bil takšen kot jaz. Predvsem pa se mi zdi, da bi vsak moral bit to kar je in to v sebi objet. Marc je perfekten in očitno tudi slep, v vsem svojem občudovanju mojega načina bitja, sploh ni opazil, da že dva dni z Lucianom hodiva za njim, namensko točno kamor gre on, le zato, da sva v njegovi družbi. Jep, včasih tako slepo občudujemo druge, da pri tem sploh ne opazimo samih sebe. Hvaležna sem za to najino debato danes, pa ne zato, ker bi mi laskalo, da si nekdo želi bit kot jaz, ker mi to sploh ni pomembno. Hvaležna sem zato, ker sem pred 12 dnevi spoznala človeka v lupini, ki se je otepal naše pomoči, še ko jo je zares potreboval in danes sem imela pred sabo odprto jedro, ki se sploh ne zaveda koliko mi je dal in ravno v tem je njegov čar.

Marc se odpravi spat. Filip in Cristian izrazita željo, da bi bili jutri še skupaj, onadva se bosta ustavila v novem albergeju ob jezeru malo pred jutrišnjo končno destinacijo, ker gresta v petek v Madrid z vlakom. Jaz bi šla naprej čeprav je dolga. Pogledam Marca, na tej točki mu moram malo odpret oči in mu rečem, da z Lucianom greva kamor gre on.

Ko pridem v sobo vidim, da Luciana še ni na pogradu, skozi okno ga vidim zunaj na klopci kako piše svoj dnevnik. Nisem še zaspana, čeprav nisem spala praktično nič in tudi ne rabim veliko spat tukaj, ker je enostavno toliko lepe energije, da je za vse dovolj, zato se odpravim k njemu. Ne omenjam ga v svojih zapisih toliko kot si zasluži, ampak on je tukaj moj dom. Nekdo ki vem, da bo poskrbel zame vedno. Moj najboljši prijatelj tukaj, učitelj in najbolj zabaven možen sopotnik na tej zame tako pomembni poti. Tudi njemu moram povedat koliko mi pomeni, saj so največkrat ravno tisti, ki za nas naredijo največ spregledani. Še urco posediva na klopci v kvalitetnem klepetu in greva gor.

Marc spi na pogradu kar oblečen, on ki ima vse popredalčkano tipi topi, ena noga mu štrli iz jogija, nanjo mu pripopava srček in ob tem s smehom spet zbudiva vse okrog sebe, razen njega. Saj je prav tako, naj še naprej ne ve, kako zelo ga imava rada:)