Danes sem se naspala kot bog zapove, zbudim se že ob 5h zjutraj in meditiram v mislih. Vsi okrog mene še spijo. Več kot 4 ure navadno ne spim, sploh mi ni jasno kako lahko že 20 dni hodim s tako malo spanja, niti kave ne pijem. 


Prvih 10 km poteka spet po glavni cesti, štartamo vsi trije skupaj, hodimo vsak zase in medtem, ko prehitevamo en drugega za minutko poklepetamo. Imam najhitrejši tempo, me pa tudi največkrat tišči lulat, tako da sem kot ovčar enkrat spredaj, drugič zadaj. No, dobesedno sem kot pes, saj kakšen dan markiram svoje ozemlje na vsak km.

Iz Extremadure danes preidemo v drugo pokrajino Leon in Castilio. Skoraj neverjetno kako se pokrajina spremeni takoj po mejniku. V Castilji se počutim kot doma, nekaj kilometrov hodimo po gozdu, polnem korit v katera se izteka pitna voda za peregrine. Žejna nisem, mi je pa brez kape toplo, tako da se spontano odločim in v enega namočim celo glavo. Ne vem ali je v vodi hidrogen ali kaj, ko se mi posušijo lase sem kodrasta kot ovca. Po poti se z Marcom več ali manj srečujeva pri živalih, ki jima odstopava svoje priboljške. Čeprav se težko odpovem sladkarijam, sem se odločila, da jih raje dam njim kot naložim na svoje boke.

Danes me spet cel dan mika voda. Na poti je veliko podtalnih voda, ki delajo luže. Najprej se jim izogibam, v nekem trenutku se v meni prebudi otrok in zabredem direktno vanjo. Marc se za mano dere naj ne hodim po vodi. V naslednji luži začnem skakat dokler je ne izpraznim in se zaderem nazaj, da lahko počnem kar želim. V tretjo lužo zabrede še on in tako nekaj časa hodiva in se smejiva kot dva mala otroka. Kar naenkrat se pred nama pojavi nekaj kar meni izgleda kot malo večja luža. Nikdar nisem rekla, da sem dobra v presoji, sploh ne, ko sem razigrana. On se pametno umakne na stransko pot, jaz z zaletom stečem direkt vanjo. Zabredem do kolen, vmes mi spodrsne in skoraj naredim špago, po nekem čudežu se uspem ujet, ne upam si pogledat koliko žabic imam v čevljih, noge so mokre, čevlji kot oklepniki in tehtajo vsak 1 kg. Ta spodrsljaj me seveda ne ustavi, do Calzade so čisto vse luže moje.


Že ob vstopu v vas nas pričaka hospitalero z besedami, da pričakuje eno punco z belo perjenico in dva kavalirja, ki jo spremljata. Madona na tem caminu sem postala že zvezda zaradi perjanice, čeprav je zaradi vročine pripeta zgolj na rukzak. Ker mi je iz prve zelo simpatičen možakar mu rečem, da senorita con la pluma blanca no tiene dinero in zmeniva se, da mu plačam s perjem. Med masažo stopal nas pride poslikat in posnet, ker kaj takšnega še ni videl. Pove, da nas bo objavil na njihovi strani na facebooku.

Popoldan gresta fanta spat, jaz se vsedem na zidek, k meni pride črn psiček, ki me spominja na mojo muco Mimi in prisloni glavo ob mojo nogo, kasneje izvem, da mu je ime Miki. Vležem se poleg njega in ga čoham vsaj dve uri. Prav potrebo sem imela nekoga stiskat in čohat, očitno je Miki to začutil, saj je sicer ignoriral vse okrog sebe.


Kmalu se nam v albergeju pridruži še Manu, tako sem ga vesela, da ga tečem objet.
Carlos nas pride poklicat na večerjo ravno, ko si z iglo vstavljam nitko v žulj, da mi iz njega po njej izteče voda. Marc še spi, z Lucianom ga greva zbudit, medtem, ko ga jaz nežno požgečkam po podplatih, Luciano plane nanj in ga celega preljubčka. Luciano je pač tak, če te ima rad bo to pokazal na zelo očiten način in prav je tako.

Ubogi Marc, počasi se sicer že privaja na vso to pozornost, mislim da si bo ta camino zapomnil za vedno. Po večerji klepetamo zunaj in ugotovimo, da imamo vsi štirje nekaj skupnega. Manu ima brata Markota, jaz imam brata Markota, Luciano ima sina Markota in Marc, njega imamo vsi mi. Manu na svojih potovanjih ravno tako kot Marc in jaz nabira kamenčke in kristale. Iz torbice potegne svoj mošnjiček in nam vsakemu podari tistega, na katerega ga spominjamo. Meni podari roza kvarz. Pove mi, da ima roza kvarz zelo močno energijo, je kamen srca in kristal brezpogojne ljubezni. Prinaša mir, nežnost, celi rane in prinaša ozdravljenje. Želim si, da se ta camino nikdar ne bi končal.