Celo noč mi je direkt v glavo svetila zelena luč od zasilnega izhoda, zato sem spet spala malo nič. Ob 7h, ko se ostali začnejo prebujat vstanem tudi jaz, da jih prej ne bi motila.

Čim pridem ven iz sobe mi hospitalero Carlos že teži, da se hoče slikat z mano s perjanico na glavi, ne pusti me niti v miru pojest zajtrka, sproti ko mi naliva kavo mi prigovarja, da slučajno ne bi pozabila. Zato tudi vstanem in se ga usmilim, ter zaradi tega pozabim spit edino kavo v treh tednih. Volk sit, koza cela in žejna. Jaz sem napravljena, Luciano ima svoje stvari še vsepovsod, Manu je tudi pripravljen, Marcu se nas ne da čakat, zato gre naprej. Tako ali tako je navajen, da ga ujamemo, en naš korak je za dva njegova.

Nekaj po 8h štartamo, noge me nosijo kar naprej, Marca ujamem po pol ure in ga prehitim. Ko za seboj ne vidim več nikogar se vsedem na romanski mile stone ter poslušam ptičje petje. Čez 15 minut vidim Marca, spustim ga naprej, nato v daljavi zagledam še oranžne Lucianove hlače, vsi smo prešteti, zato grem naprej. Tik pred prvo vasico spet prehitim Marca. Danes čutim, da bi lahko camino pretekla z rukzakom vred, tako sem lahka.

V vasici najdem sredi ulice mrtvega mladega kosa, najbrž je padel iz gnezda, poberem ga s tal, Marc me dohiti, skupaj se odločiva, da ga bova zakopala. Na grobek položiva rumeno rožico in bel kamen. Par hiš naprej je bar v katerem se ustaviva na pomarančnem soku in počakava ostale. Dokaj hitro naju dohitita, ker sva se zamudila s pogrebom. Spijemo sok, razdelimo si vse pribolške, ki jih imamo in odigramo eno igro namiznega nogometa. Danes se mi iz neznanega vzroka mudi, zato krenem spet naprej.

Dohiti me Manu, nekaj časa hodiva skupaj in klepetava. Vpraša me, če sem po horoskopu devica, ker vidi veliko sebe v meni in se čuti zelo povezan z mano od prvega trenutka, ko je zagledal pero na moji glavi. Povem, mu da sem ga dva dni nazaj izgubila, zasmeji se in mi reče:”Ampak jaz sem ga našel in ne vem zakaj sem pomislil, da je tvoje in ga pobral, le da sem ti ga potem pozabil dat.” Prvi dan, ko smo ga srečali mi je v oko na njem padlo dejstvo, da ima podobno pero, kot ga je meni podaril Marc. Jaz sem ga imela v laseh, on na rukzaku. Naslednji dan sem svojega izgubila in bilo mi je hudo, saj mi ga je dal Marc. Ampak na tem caminu sem izgubila že toliko stvari in ko sem opazila, da mi je odpadlo sem si rekla, če mi je namenjeno, bo našlo pot nazaj do mene, in res ga je. Od trenutka, ko mi je Marc podaril to pero na poti ne videvam več peres ampak le še srčke vsepovsod. Manuju začnem pripovedovat zgodbo o mojem tattoju in Joseju. Vstavi me takoj na začetku in reče, da mi mora nekaj pokazat predno nadaljujem. Dvigne majico, na rebrih ima vtetovirani dve ptici. Pove mi, da si je te dve ptice dal tetovirat en dan predno je šel na svoj prvi camino, tetoviral mu jih prijatelj, ki ni tetoviral še nikogar pred njim. Naključij res ni. Manu se vstavi za malico, jaz grem naprej.

Ta blog pišem kar sproti med hojo, dokončala ga bom zvečer, če se še kaj zgodi. Kljub temu, da pišem in hodim za mano od nikoder ni mojih treh fantov, to lahko pomeni le dve stvari, ali sem zelo hitra ali pa sem se spet izgubila. Sploh me ne skrbi, ker vem da sem na pravi poti zame tudi, če sem se izgubila. Celo pot imam mravljince po rokah, nikdar v življenju se še nisem počutila boljše kot se vsak dan znova na tej poti. Ne potrebujem nič, ker sem srečna in hvaležna za vse kar imam.

Kilometer pred današnjim domov se ustavim in počakam fante, da gremo vsi skupaj v albergue. Današnji albergue je spet en presežek, sicer naj bi bil cerkven ampak v vrtu imajo postavljen že napol preperel indijanski šotor, celoten kompleks me spominja bolj na Safari bar v kamenjaku, kot na cerkev, noro.  Najprej se stuširam, nato operem cunje in se grem vsest pred “moj” šotor. Kmalu se mi pridruži Marc, ker Luciana ni od nikjer podplate zmasirava le en drugemu. Že dva dni me matra ali mu nekaj povedat ali ne, začutim, da je pravi trenutek in moram to dat iz sebe zaradi sebe in njega. Na caminu je vse darilo, tudi občutki, ki jih delimo en z drugim. Z vsemi ostalimi imam nekako bolj lahkoten odnos, midva z Marcom bolj kot ne strmiva en v drugega in vsakih par dni udariva eno res hudo debato, vmes pa sva več ali manj v prijetni tišini en z drugim.

Predno sem šla na pot mi je nekdo napovedal, da bom na poti na zelo poseben način spoznala svojo dušo dvojčico in da bo to ženska ali moški, s katero ne bo nujno romantična naveza, bo pa to oseba s pomočjo katere se mi bo zacelilo srce. Najprej sem mislila, da jo te Anna, ker smo si zelo podobne. Ampak, ko je bila Anna še z nami in smo se imeli res dobro, predvsem pa zabavno, sem imela pri vsem tem v srcu vedno grenak priokus, saj sem si to želela delit z Igorjem. Dostikrat sem se med potjo, ko sem bila sama, zaradi tega tudi zjokala. Odkar je z nami redno Marc te žalosti in želje ne čutim več, kot da se mi je dobesedno zacelilo srce.

Ne vem zakaj je tako in kako je prišlo do tega, romantične naveze med nama vsekakor ni, imava pa zelo močno dušno povezavo, zaradi katere se ga včasih kar malo bojim in se do njega obnašam drugače kot do drugih. Če Luciana in vse ostale kompanjerote objamem brez težav večkrat na dan, njega enostavno ne morem, pa ne zato, ker ne bi želela. Kot otrok, ki si želi še en piškot in si ga ne upa vzet. In jaz nisem nikdar bila otrok, ki si ni upal vzet še enega piškota, bi rekla, da sem bila prej otrok, ki jih je pojedel celo škatlo naenkrat. Nočem, da se zaradi tega počuti izključen, zato mu povem vse. Zahvali se mi za zaupanje, želi mi nekaj povedat ampak besede se mu zataknejo v grlu, on res ni govorec. Rečem mu, da mi ne rabi povedat nič z besedami, ker razumem vse brez besed.

Jutri bom pretekla etapo od 27km, počutim še se 100kg lažja, ker sem to dala iz sebe.