Camino je odkar ni več Luciana res drugačen, na pot grem prej in hodim hitreje. Z Marcom več ali manj hodiva en ob drugem ampak brez se pogovarjat. Napovedano je grdo vreme, zajtrk pojemo ob 7h, ob 7:30 sva že na poti.

Danes je pred nama dolga pot in še dolgočasna povrh vsega. Že dva dni je pot več ali manj ob glavni cesti, zato nimam niti kaj slikat. Po 18-ih kilometrih začne rahlo deževat, kasneje se ulije kot bog zapove. Na neki točki poti prideva na razpotje in nobena od poti označena. Logično, da če imam na izbiro dve in izbiram jaz, bom izbrala napačno, ne vem zakaj se nikdar ne izgubim ob lepem vremenu.

Zavedlo me je perje, na sredi ničesar sem dobila po nekaj dneh perje in to je zame znamenje, da sem na pravi poti. Ubogi Marc z mano, on je bil naši možgani, zdaj se še on počasi izgublja. Zabluziva konkretno iz poti, ki nama jo prekriža kojot. Indijanci so verjeli, da če ti kojot prekriža pot to pomeni, da se moraš osvobodit stresa in zidov in si dovoliti biti otročji ter spontan. Definitivno to ni znak zame, zame bi moral prit antikojot, da me malo spravi v red. To ja znak za Marca, še kitajski zid je bolj spontan kot on.Na zemljevidu poiščem vse možne poti kako prit do najine destinacije, detour je dolg cirka 4 km. Bog si vedi kolikokrat me je Marc preklel po francosko, čeprav izgleda vesel.

Končno prideva v najin albergue premočena kot psa. Ura je že skoraj 15h, po tušu si zmasirava stopala in greva v edino javno ustanovo v tej vasi – bar, ki je ob enem tudi trgovina. Cel deževen popoldan preždiva v baru ob dobri dužbi Pačarana, vina in oliv in se en drugemu smejiva kot dva debetka. Marc mi pove, da si nikdar ni upal gledat v oči ljudi, ni mi jasno kako je lahko kaj tašnega izjavil, saj ljudi fiksira non stop. Pove mi, da je ta strah izgubil ob meni. Mislim si, dragi moj Čiči, prav za vse pa nisem jaz zaslužna, malo večkrat se bo treba pogledat v ogledalo in se videt to kar si. Z Lucianom nama je bilo včasih prav nerodno, ker je tako strmel v oči.

Na nek način se mi zdi prav zadovoljen, da ni več Luciana, verjetno je bil s svojim razdajanjem res malo preveč zanj. V nekem trenutku mu začnejo po licih polzet solze, začelo se mu je dogajat v zadnjih dveh dneh, končno je dvignil preprogo in začel odmetavat kramo, ki se je nabirala pod njo. Vsaka beseda je odveč, zato ga le objamem, ti najini objemi so redki in se nikdar ne končajo. Druga stvar, ki sem jo opazila, je ta da je veliko bolj odprt odkar nimava več najinega prijatelja. Verjetno se je tako moglo zgodit, camino vedno poskrbi, da se zgodi to kar se mora. Dobila sva sicer nove sotrpine na poti, ampak nekako se ne čutim povezovat z njimi, ne še.

Še par dni imam Marca ob sebi in čutim, da ta čas morava preživet skupaj, to je enako kot da bi bila sama s sabo, en drugemu sva prišla na pot z namenom, da en drugemu zaceliva rane, pri meni je delovalo, njegove so globje. Če je bil do nedavnega camino ena velika zabava, je zdaj camino postal bolj oseben, tih, ponotranjen.

Ob 23h naju zbrcajo ven iz bara, po dežju tečeva v albergue, kjer zaspim kot bog zapove, prvič odkar sem na caminu sem spala res odlično. Morda tudi zato, ker sva imela sobo brez oken, ko sem zaprla luč je bila popolna tema, zjutraj ko sem se zbudila, sem se najprej ustrašila da sem oslepela!