Na caminu danes definitivno za nedoločen čas zaključujem eno zgodbo, in sicer zgodbo s Patxaranom. Lani v Madridu mi ga je predstavil prijatelj Nacho, ta bo glih zate Nataša ziher ti bo všeč, in mi je naročil kozarec. Patxaran je neke vrste španski jegermajster iz raznih zelišč, zelo okusen.

Včeraj sva z Marcom pomešala preveč vsega in danes se počutim kot, da hodim v oklepu od viteza, vsaka noga ima 30 kg, Zamora je vedno dlje namesto vedno bljižje. Včerajšnjih 30+ km sem prehodila lažje kot današnjih 18 km. Z Marcom se vmes vstaviva, da pojeva zajtrk v baru na pol poti, tam so tudi vsi ostali. Verjetno sva zdaj midva za vse tista čudaka, kot so bili ostali za nas na začetku, ker nisva glih družabna. Delujejo prav prijetna družba ampak ni mi do druženja z nikomer drugim tudi zato, ker vsi na katere se navežem oddidejo. Ko bo odšel Marc si želim preostali del camina prehodit sama, kar je bil moj namen že od začetka, na camino sem prišla zase in zdi se mi, kot da sem tu za vse ostale. Toliko kot mi je hudo, ker se bom čez 5 dni poslovila tudi od Marca, toliko na en način komaj čakam, da ostanem sama v svojem tempu in svojih mislih.

Ker je včeraj padal dež, kot da ni dovolj hudo, da sem mačkasta, je še pot blatna. Problem rešim prav na hitro, prej kot se sočim z njim, prej me ne bo več brigalo. Torej si sezujem copate in nogavice ter lep del poti prehodim bosa, končno lahko skačem po lužah brez se sekirat, da si spet zmočim copate. Vedno sem imela rada blato, parkrat me vmes prime, da bi se v njem kar povaljala, kot se za patanegro spodobi.

Končno prideva v Zamoro, ker sva imela v planu nočni camino ob polni luni, sva šla spat v hostel. Plani so propadli zaradi oblačnosti ampak svaka čast Marcu, da je bil takoj za. Še dobro, da gre domov, ker če bi ostal z mano do konca, bi najverjetneje v Santiago prišel nag s perjanico na glavi. Po kosilu Marc zaspi, nočem ga motit, zato mu pustim sporočilo naj me pokliče, ko se zbudi in grem odkrivat mesto.

Odkrijem točno en ovinek, ko za mizo zagledam Fransterja. Cel čas se že sprašujem kje je končal. Ko se zagledava me priteče objet, kot staro prijateljico, čeprav sva se vsega skupaj družila 1 uro v parku. Pove mi, da praznuje rojstni dan in me povabi na pijačo. Z njim in še eno peregrino posedim kar nekaj časa, Ester ne zna angleško ampak med sabo se razumemo brez težav. Franster je super zabaven in brutalno iskren Bask. Baski so v Španiji poglavje zase.

Ura je že osem zvečer pokliče me Marc, skupaj greva nabavit zajtrk za jutri in nekaj malenkosti za po poti ter jih odneseva v hotel. Vpraša me, kaj si želim počet, želim si tekmovat, zato grem po papir in predlagam tekmovanje z letali iz papirja. Seveda moje ostane dlje v zraku s čimer si priborim kavo. Marc se je odločil, da gre dva dni na Sanabres, sicer je mislil it do Astoroge. Preštejeva etape, da vidiva iz kje si mora dobit prevoz. Grozno mi je ob misli, da ga več ne bo, verjetno tudi zato, ker vem da ga za razliko od ostalih, ki so vsi iz Europe, najverjetneje ne bom več nikdar videla.

Pri Sanabresu sem želela načeloma združevat etape, ker mi to zdaj kondicija dopušča brez težav ampak se odločim, da dokler je Marc z mano, teh dveh dni ne bom združila in mu tudi povem, da bom ostala z njim dokler ne gre. Potem mi vklopi, da si morda želi bit sam, ker ravno on je bil tisti, ki je dolgo vztrajal v vsem sam, zato ga raje vprašam, če sploh želi, da hodim z njim ali hoče bit sam. Skima z glavo, me pogleda in odločno kot iz topa odgovori:”Ne, ne, ne nočem biti sam ampak veš, da bom v tem mestu končal svoj camino!” Seveda vem, k sebi močno stisnem vglavnik. Marc ve, da je vzglavnik on, zato me ganjeno pogleda. Še 5 dni imam ob sebi svojo dušo dvojčico, potem se zame začenja nov camino.