Ob 7h zjutraj so nas hospitalerosi vrgli iz postelje. Prvič odkar sem na caminu, smo naleteli na ne preveč prijazne gostitelje. Sicer sta se trudila, ampak je bilo videt, da ju vse moti, niti za kislim nasmehom tega nista mogla skriti.

Že zvečer na terasi nas je ena punca nadrla, naj bomo tiho, Lucio je namreč skozi strešno okno nagajal Nadji. V tistem trenutku sem se ozrla okrog in videla same zagrenjene obraze. Dobila sem občutek, kot da gremo vsem na živce, ker smo veseli in nasmejani. In ob enem sem bila spet hvaležna, ker sem očitno imela okrog sebe edine vesele ljudi na tem caminu.

Via de la plata je posebna pot, ne izbere je veliko ljudi, ker najdaljša ob enem pa najbolj prvinska in še nepokvarjena. Poteka skozi manjše vasi in kraje, pokrajina jemlje dih na vsakem koraku, včasih kar pozabim na prehojene kilometre, sploh ne vem kdaj sem jih naredila že 200. Ob poti ni veliko albergov, etape so sestavljene tako, da se jih moraš držati, vmes namreč največkrat ni niti enega kraja.

Če bi želel prehodit 2 etapi naenkrat bi to pomenilo 40-50 km hoje na dan. To ni zame, na camino sem prišla uživat, ne tekmovat kdo ga prej zaključi in si uničevat sklepe. Noge so na caminu najbolj dragocena stvar, vse drugo lahko odpove, za noge je potrebno skrbeti kot za novorojenčka. Polovica opreme v mojem rukzaku so razne kreme in zaenkrat je šlo brez žuljev. Pustimo detalje, da ne bom kmalu trkala na les.

Danes zjutraj sem ob izhodu iz Zafre zagledala mavrični grafit, valjda je bilo treba prečkat prometno cesto in se slikat ob njem, všeč mi je bilo namreč njegovo sporočilo:”Ljubezen je pravica vseh ljudi!” Kdor me pozna, ve zakaj me je napis pritegnil.

Današjih 20 km je minilo hitro, čeprav je sonce pripekalo na polno. Vmes smo naredili dve krajši pavzi. Ko prispemo v Villafranco najprej nabašemo direktno na pogreb, ki se dogaja dobesedno pred našim albergom. Po številu ljudi sodeč je bil umrli ali zelo priljubljen ali pa zelo osovražen, vsi so namreč zelo nasmejani in izgleda bolj kot, da so se prišli prepričat, da je res umrl. To je že drugi pogreb na katerega smo “uleteli” v treh dneh.

Gostiteljica nam dodeli sobo s 4-mi posteljami in nam pove, da je eno že zasedla punca pred nami. Nekaj v glavi mi pravi, da bomo sobo ziher delili s punco, ki nas je včeraj nadrla in točno to se izkaže, ko čez 10 minut vstopi skozi vrata. Sama od sebe se nam začne opravičevat. V albergu srečamo tudi našega kanadčana Marka, še je živ,  njegove noge malo manj, saj so polne žuljev.
Med sprehodom po mestu Anna opazi trgovino z ročno izdelanimi spominki, ker smo kot osli natovorjeni z vrečkami iz trgovine, se odločimo, da jo obiščemo kasneje. Že dva dni nazaj sem rekla, da lačna v trgovino več ne grem. Res nisem mož beseda, ni mi jasno kako bomo jutri prehodili 28 km z vsem kar smo nakupili.

Čez dva dni naju Anna zapušča, saj se zanjo camino konča v Meridi, čez dva dni ima tudi rojstni dan, kar je moje sokolje oko uspelo opazit, ko je izročila osebno v albergeu. Z Lucianom se na hitro v najinem skrivnem jeziku – italjanščini, zmeniva, da jo bo on v albergeu zamotil, jaz pa se bom neopazno izmuznila ven po darilo zanjo, da jo 12.5. ob polnoči presenetiva. Točno vem kaj ji kupit, v eni izmed gostilnic si je zaželela skledico tipično ročno delo pokrajine Extremadura. Najdem popolno skledico, špansko z arabskim pridihom katera vem, da ji bo všeč, ker je kot bi jo kupovala zase, smo si pač neverjetno podobne, še fotografije delava iste. Opazim še lepo verižico s kristalnim jabolkom vijola barve, perfektno njena najljubša barva, barva norcev. Oboje gre z mano, najlepše od vsega pa je bilo, da sploh ni opazila, da me ni bilo. Malo manj lepo je to, da bom jutri poleg vse  hrane nosila v torbi še skledo!

Ko gremo na večerjo se Anna spomni na trgovino, ki je “žal” že zaprta. Vzdihne: “Ah, ziher so v njej imeli glinene posodice.” Presenečenje bo popolno, čeprav bo slovo težko.