V kraju Fuente smo prenočili v starem samostanu, ki ga zdaj uporabljajo kot albergue. Vodi ga simpatična Elena, ki tukaj tudi živi s hčerko.

Ker je albergue na koncu mesta, smo se dan prej odločili, da si bomo zajtrk pripravili sami. Z Lucianom sva šla zvečer v trgovino po stvari. Italijan in vedno lačna Slovenka skupaj v trgovini je seveda napaka, saj sva nakupila vsaj 2x preveč stvari, zato smo na zajtrk povabili tudi Nadio in Jordana.

Ob 8:30 štart. Današnja pot pred nami je dolga vendar ravna, zato smo jo vzeli zlahka. Na začetku smo hodili vsi skupaj, Jordan je kmalu krenil naprej saj smo bili zanj prepočasni. Z Nadio imata dogovor, da ji mora vedno ostat na očeh, očitno je v svojih mislih odtaval naprej, mi pa smo zatopljeni v debato skrenili iz poti in si jo tako podaljšali za nekaj km. Nadio je seveda skrbelo, ker je odgovorna zanj, zato je prestavila v tretjo brzino in šla naprej. Mi trije nadaljujemo pot vsak v svojem ritmu in vsak v svojih mislih.

Včeraj so se mi dogajale čudne stvari, najprej se mi je na telefonu, ki je na potiho, že ob 3.50 začela igrat glasba, ki je na telefonu sploh nimam. Telefon sem imela v žepu mojih “posrank” torej se absolutno ni mogel prižgat zato, ker bi se česa dotaknil. Nikakor nisem mogla ustavit glasbe in noben program na telefonu ni bil odprt. Potem me je ob 5h zjutraj zbudila budilka, ki sem jo izklopila z dnem 26.4. in je od tedaj sploh ne tikam. Nismo med najbolj zgodnjimi peregrini, vstajamo po občutku. Najbrž zato po poti nikdar ne srečamo nikogar. Najhujše pa so bile sanje, saj nikdar ne vem ali bit vesela ali žalostna, ko sanjam Igorja. Po poti mi je ustrezal mir, zato sem večino poti spet hodila sama.

Predno sem šla na pot se mi je zdelo, da sem z izgubo razčistila, tu vidim, da ni tako saj me vsak dan med hojo zlomi. Ne morem si pomagati, da ne bi vsega kar doživljam želela deliti z njim.

Po 26 + cca 3 km prispem v Zafro s čisto glavo. Zafra je prvo “večje” mesto po Sevilli, do sedaj so bili naši postanki v majhnih vasicah, Zafra ima veličastnih 16.000 prebivalcev. Iz terase albergua nam s širokim nasmehom na ustih maha Jordan. Z Nadio sta se po poti našla, kar je super, Jordan je namreč v preteklosti že večkrat pobegnil iz sirotišnice. Po tušu sva si z Anno najprej ena drugi zmasirale podplate, nato smo se odpravili raziskat mesto.

Danes je naš zadnji dan z Nadio in Jordanom, ker imata onadva na vsakih 10 dni hoje 1 dan počitka. Že med potjo smo se zmenili, da ju povabimo na večerjo, česar si sicer sama ne moreta privoščiti – compartir es vivir pravijo Španci. Camino je vse to in še več, nič več ni tvoje, vse kar imaš deliš s popolnimi neznanci in obratno.

Ko se poslovimo Jordanu zaželim spremembo v srcu in mu povem, da eno je družina v kateri se rodiš, drugo pa je družina, ki si jo izbereš sam in če ni imel sreče s prvo še ne pomeni, da ni mogoče, da si ustvari popolno drugo. Pogleda me s svojimi velikimi očmi in nasmehom ter reče: “Vse je mogoče!”