Ponoči je deževalo, nevihte s strelami so napovedane tudi za danes, kar me malo skrbi, saj je pokrajina v Extremeduri gola brez dreves. S pohodnimi palicami in telefoni, bi se lahko uresničile Lucianove jutranje besede, da je danes dober dan za umret, saj bi bili za strele zelo privlačni.

Start je bil zaradi tega malo nelagoden ampak optimistično smo verjeli, da nam bo 20km uspelo naredit pred nevihto. Na poti sta nas dohitela Nadia in Jordan, še dva Francoza. Nadia spremlja Jordana na poti sprejemanja svoje preteklosti in boljše prihodnosti. Njegova življenska zgodba je zelo težka.

Ko je bil star le 4 leta so njega, dve leti starejšega brata in dve leti mlajšo sestro zapustili starši. Najprej so jih dali v rejniško družino, ko sta postala rejnika prestara, so vsi trije končali v sirotišnici. V puberteti je Jordan malo zašel in si nakopal težave z zakonom, dobil je izbiro ali gre v zapor ali opravi camino. Izbral je camino, Nadia mu je bila dodeljena kot spremljevalka. V Franciji na tak način dajo mladim priložnost, da popravijo svoje napake, predvsem pa, da se resnično soočijo sami s svojimi strahovi. Redki Camino sicer končajo, kljub temu pa se mi zdi to res enkratna priložnost.

Jordan je star 16 let in ima eno samo željo, igrati nogomet. S seboj na Caminu ima nogometno žogo, zaradi katere kasneje v mestu vsi pozabimo kako pomembne so naše noge. Ampak bilo je vredno za širok nasmeh na njegovem obrazu. Z Nadio imata dodeljen budget 35€ za oba na dan, za ta denar morata spat in jest, kar je na Caminu seveda popolnoma mogoče, če si zelo skromen in onadva si kuhata sama. Jordan se je med nami popolnoma sprostil, kar zelo veseli Nadio, saj ima sicer težave z zaupanjem v ljudi. Kako jih ne bi imel, če sta ga zapustila edina dva človeka, ki bi mu morala dati ljubezen. Sploh si ne predstavljam kaj ta otrok doživlja v sebi, vse kar je nam samoumevno, je njemu neznanka. Upam, da mu bo Camino dal vse kar si želi in ga iz žrtve spremenil v zmagovalca svoje usode. Ko odpreš življenju srce, ga življenje odpre tebi nazaj.

Danes je bil zelo močan dan, čeprav sem na začetku poti mislila, da bo dolgočasen. Celo pot sem iskala moje perje, znak, da je Igor z mano in vsak dan dobim točno enega. Danes ni bilo perja od nikjer, ko smo bili dobrih 500m od našega albergua, najprej na cesti zagledam povoženega ptička, par metrov naprej vidim majhno še živo vendar obnemoglo pisano kepico. Tokrat je očitno šel preko sebe in mi je naštimal živega ptiča, seveda gre ptič z mano v albergue, kjer ga oskrbim, nahranim in se ga namenim izpustit v njihovem notranjem vrtu, kjer mi je delovalo varno, saj je popolnoma zaščiten od vseh nevarnosti. No, vsaj tako sem mislila. Stavba v kateri smo bivali je bil včasih samostan, zgrajen v obliki kocke z ogromnim vrtom v sredini. V trenutku, ko sem odprla vrata na vrt me je po telesu spreletel čuden občutek, nekaj ni štimalo, zelo čudna energija. Naredim par korakov nakar zagledam v travi prvo mrtvo ptico, kar še ne bi bilo nič čudnega, se zgodi. Ko pa sem našla še vsaj 15 ptičjih trupel, je vse kazalo v to smer, da bo šel moj kraljiček z mano na pot, ni šans, da ga pustim na tem čudnem pokopališču ptic. In tako se je zgodila prva noč, ko se je v mojo posteljo prikradel en čuden tič.

Dan končno zaključimo s sangrijo, ki smo si jo mogli naredit sami, saj je očitno v vaseh ne bomo dočakali. Kot pravijo, tam kjer je želja, tam je pot!

e