Na vsake par dni se pošteno naspim, danes je bil eden od teh dni. Zjutraj vsi skupaj pojemo zajtrk. Filip in Cristian sta vidno žalostna, ker gresta domov.

Marc nas sredi zajtrka spet šokira, da on gre naprej z nami. Nikdar ne vem ali se heca ali misli resno, človek je dan prej kupil letalsko karto. Definitivno odločitve niso njegova močna točka. Prvotno karto ima kupljeno za 6.6., počasi si že upam stavit, da bo šel z nama do Santiaga ali pa ga en dan preprosto ne bova več videla. V glavi sem se že pripravila, da bo šel, kljub temu me vedno uspe šokirat, na caminu pač vse občutiš bolj intenzivno, tudi navezanost na ljudi. Spoznali smo ga, ko mu je zaradi napora skoraj odpovedalo srce, še par njegovih trikov in bo odpovedalo meni.

S težkim srcem se odpravimo iz našega raja, človek bi kar ostal v tej energiji in med ptičjim petjem. Po poti na glavno cesto plešemo po vzoru oddaje Love train iz 80′. Pot do Cañaverala mine hitro. Hodimo vsi skupaj, že od jutra sem nagajive volje. Najprej Cristianu na vrh rukzaka pripopam kamen, ki ga kasneje, ko se skloni dobi v direkt v glavo. Celo pot nabiram rože in jih zatikam Marcu v gojzerje, ki jih ima privezane zadaj na rukzaku, hodi namreč v šlapah, ker je poln žuljev.

Filipa že od začetka, ko se še nismo družili ampak zgolj srečevali in nismo poznali njegovega imena, kličemo Van Gogh. Vedno nosi slamnat klobuk in ima rdečkasto brado, zato mu iz trave in koščka lesa izdelam čopič, ki mu ga ravno tako zataknem za rukzak.

Na pol poti naletimo na čredo bikov, tokrat so samo biki, ograje ni. Ko nas zagledajo se začnejo vljudno umikat iz poti, jaz pa že hitim Cristianu odvezovat zastavo iz rukzaka, da preverim, če bi bila dober matador.

V mesto prispemo hitro in gremo na pijačo in malico, ker imata fanta vlak šele ob 15h. Filip je ves žalosten, ker gresta domov ravno zdaj, ko smo se zares ujeli. Tudi meni je žal ampak v glavi sem po Anni razščistila kako to gre na caminu. Vem, da bom oba še videla in po mojem prav kmalu. Cristian me je povabil v Berlin, Filip pa tako ali tako načrtuje obisk Slovenije.

Pred nami imamo še 10 km poti in začne bliskat. Včeraj sem si zaželela dež in danes se mi je želja uresničila. Oba moja fanta se pripravita na dež in se zavijeta kot salami v vakumu, jaz pokrijem rukzak in pustim palerino v njem. Oba me čudno gledata, si pač zares želim hodit v dežju. Veliko stvari je privrelo na dan iz mene med hojo, čutim jih kot rano na telesu in želim jih izprat iz sebe. Brez vode ni življenja.

Dež se spremeni v sodro, zato se zatečemo pod kapelico na poti in se odločimo, da bomo tam malo počakali. Marc nastavi glasbo, vsi trije se vsedemo na moj mat, oba primem za roko in tako v tišini sedimo kako uro. Eden najbolj globokih trenutkov tega camina, prav čutim energijo kako se pretaka iz enega v drugega. Po eni uri in pol nam je jasno, da se dež ne bo ustavil, zato gremo na pot. Čeprav sem mokra kot cucek sem nabolj srečen človek na svetu.

Ne vem kaj me še čaka na tem caminu, ne vem ali bo kaj v meni spremenil, vidim pa kako se zaradi drobnih malenkosti spreminjajo drugi. Čeprav odhajajo en za drugim, naše pleme raste. Misel ni moja ampak drži kot pribita: “Ljudje bodo vedno pozabili kaj si rekel in kaj si naredil zanje, nikdar pa ne bodo pozabili kako so se počutili ob tebi.”