Feathers Of Life

Zjutraj se Francisco poslovi od naju, odločil se je namreč, da gre dve etapi danes, ker bi rad bil čimprej doma.

Doma je iz Coruñe kakšnih 60 km iz Santiaga. S Franciscom se izgubi že zadnja sled začetkov mojega camina, spoznala sem ga drugi dan camina, vmes sva se izgubila in potem v Zamori spet našla. Nisva imela ravno veliko skupnega ampak Franster je super fant, umetnostni zgodovinar, ki veliko potuje po svetu. Zvečer bi mu skoraj odstrigla eno dredo za spomin, ampak res ne bi rada domov prinesla stenic, zato sem se premislila.

Danes mi ni do klepetanja med potjo, zato namerno zaostanem za Remyjem. Zaposlena sem namreč s signalizacijo. Pred nekaj dnevi sem kupila voščenke in ker vem, da bosta Marc in Luciano prišla nazaj dokončat to pot, jima puščam presenečenja. Na poti ujamem gospo iz Irske, ki se nam je pridružila v Ourenseju, kamor je z avtobusom prišla iz camina primitiva. Ni želela hodit po francoski poti, ker je trenutno na njej po 600 peregrinov na dan. Ko to slišim mi prav odleže, da se nisem odločila za to pot in izbrala Sanabrese namesto nje.

Do Santiaga imam še 3 dni, lahko bi prišla na cilj prej. Tudi na splošno bi lahko camino končala vsaj 5-6 dni prej, ker imam očitno boljšo kondicijo kot sem si mislila ampak sem izbrala, da ostanem in etape hodim z ljudmi, ki sem jih srečala na poti ter tempo prilagodila njim. Ni mi žal, saj so ljudje, ki sem jih srečala naredili to izkušnjo magično, ne pot. Namerno nočem več združevat etap, čutim da sem raje na poti kot na cilju. Zopet je to prispodoba življenja, cilj pomeni konec, pot pomeni življenje. Kako živimo je pomembnejše od končnega cilja. Želela sem sicer še do Finistere, ampak sem se odločila, da raje ostanem z Remyjem, če je že on ostal z mano namesto, da bi odšel na toplo v Sevillo.

Finistera in Muxia prideta na vrsto drugič, drugo leto. Z Gaelom se slišiva enkrat na teden in izrazil je željo, da bi šel z mano na camino drugo leto. Portugalska pot je kratka le okrog 250 km in vsi pravijo, da tudi zelo lepa. Bova šla na tega, če bo drugo leto še želel it, sicer bom šla sama oziroma s katerim od mojih letošnjih sopotnikov. Gael je dejansko edina izjema, ki bi ga vzela sabo na camino, sicer pa sem še vedno mnenja, da je potrebno camino opravit sam. Če greš na tako pot s prijatelji si zaprt za vse ostale. Najbolj sem opazila to, ko sva ostala sama z Marcom, enostavno sva bila slepa za okolico. Še Remy mi je rekel, da je na dan, ko smo se prvič videli, želel prisest k nama pri večerji ampak sva mu delovala preveč rezervirana en za drugega.

Z Remyjem je drugače, Marca sem želela le zase, ker je bila drugačna, globja oblika vezi. Zdaj pri Remyju bodisi ljudje iščejo stik z nama ali pa naju ne marajo, ker sva preveč direktna. Druživa se s tistimi, ki jih začutiva. Danes po poti sem naprimer del poti prehodila z gospo iz Irske, Remy me je počakal na jasi z razgrnjeno deko in ukulelom in se že na daleč drl naj utihnem, ko je slišal moj glas. Vstavila sem se pri njem in vadila sva najino pesem za Santiago, on se je mora naučit igrat na ukulele, jaz se moram naučit besedilo, da ne bom brala iz zvezka.

Izbrala sva pesem More than a woman od Bee Gees, obema je všeč, oba misliva, da pesem poje o nama. Ko prideva v albergue si vzameva svojo sobo, dovolj nama je smrčanja, danes bova spala kot kralj in kraljica, kraljica je seveda on. Remy se odloči, da mi bo skuhal pravo pariško kosilo. Med kosilom sva se zmenila, da bova božič preživela skupaj, v Parizu. Dobro si mi to zrihtal camino.

Zbudim se z glavobolom, ker sva ponoči nabila gretje na maksimum. Medtem, ko se vi valjate v kopalkah po plaži in se kopate v morju, imam jaz v Galiciji maksimalno 15 stopinj v dežju vsak dan.

Odkar sem v Galiciji praktično vsak dan dežuje, počutim se kot na Škotskem. Na hojo v dežju sem se že privadila. Moti me le to, da se sredi poti ne morem vstavit in si naredit piknika. Všeč so mi bili naši pikniki v naravi sploh na začetku, ko smo hodili z Anno in Lucianom. Tudi, ko sva bila sama z Marcom je bilo lepo, čeprav to so bili resnejši dnevi. V bistvu edini resen del camina je bil z njim, vse ostalo je bil en cirkus. Še dobro, da nisem šla na francosko pot, bi nas bilo cel bataljon. Morda bom nekega dne opravila tudi francoski camino, vsi pravijo, da je lep, problem so le množice ljudi.

Med potjo mi piše Christian, že od sobote se nisem nikomur javila in so v skrbeh. Lepo bi bilo dokončat camino s celotno posadko, ampak potem verjetno od camina ne bi odnesla ničesar. Vreme je danes spet sivo, upala sem da bo do konca vsaj še kakšen sončen dan, z Remyjem sva namreč želela kampirat. Danes težko hodim, čeprav sem veliko spala, občutek imam, da se me nekaj loteva. Kar naj se me loti, zadnja dva dni bi prehodila tudi z vročino, če bi bilo treba.

Celo pot sem žalostna, ker so to zadnji dnevi. Hodim več ali manj po gozdu, pot mi v enem trenutku prekrižajo 4 male ovčke. Tako sem zatopljena v svoje misli, da spet spregledam puščico in zabredem par km v gozd, ki nima nobene veze s caminom. Seveda, da slučajno ne bi kaj skrajšala te poti. Tudi Anna mi pošlje videosporočilo, da je končno našla stanovanje Lyonu, kamor se seli prihodnji mesec in me povabi na obisk. Ko pomislim, kako daleč je Marc se mi vsi zdijo tako zelo blizu. Čudno da se nisem navezala na Zacha iz Australije, ki smo ga srečali na poti, on je bil edini iz še bolj daleč. Zach je en dan pred mano, to sem videla v popisu v včerajšnjem albergeu. Z Marcom sva ga izgubila dne, ko sva se ustavila v vili z bazenom, on je šel naprej. Ziher sem, da se bova srečala v Santiagu. Zanimivo na caminu srečaš vse sorte ljudi, iz vseh vetrov, starosti, barv in vseh vrst poklicev. Nikogar ne zanima kaj delaš, vse zanima le kdo si, med sabo smo vsi enaki. Ni važno ali imaš 20 let ali 75, vsi se med seboj tikamo.

Remy se odloči, da mi bo danes spet skuhal kosilo, praktično mi je prevzel vse vloge, ni kaj res je More than a woman. Na kosilu se nama pridruži David iz Irske, prosim ga, če se lahko slikam z njegovimi koleni, samo tako, da bom imela dokaz, da se camino lahko prehodi tudi z dvema umetnima kolenoma. Ima jih že 6 let, naredili so mu jih z devetimi tedni zamika, trdi da so boljša kot original.

Še dvakrat spim na poti, ne zdi se mi realno, da sem na koncu poti. Tako sem se bala, da je ne bom zmogla, zdaj bi lahko prehodila še 1000 km.

Wow, danes se zame začenja predzadnji dan camina, samo še enkrat spim na poti. Ne morem verjet, dejansko ne morem verjet, da sem na koncu. Slaba novica za vse, ki ste stavili, da ne bom zmogla. Ne poznate še moje trmaste glave, le moje srce je bolj trmasto od nje. Kar si zabijem vanjo vedno izpeljem, prej ali slej, že od malega je tako. Igor mi je vedno govoril, da stavi name, ker vedno stavi na zmagovalnega konja.

Pozabila sem na vse, zdi se mi, kot da od vedno živim na tej poti. Zanimivo, da se spomnem na ljudi, jih imam rada ampak pogrešam pa ne čisto nikogar več. Uspelo se mi je osvobodit vsakršne navezanosti na karkoli in kogarkoli.Ko nisi vezan na nič, si svoboden in to je res lep občutek. Na poti sem izgubila toliko stvari, opazila sem celo, da mi je odpadla moja oznaka za krave, ki sem jo tako ponosno nosila pripeto na mojem nahrbtniku namesto školjke, ki jo imajo vsi ostali peregrini. Izgubila sem celo darilo, ki mi ga je dal Marc, izgubila sem verjetno tudi nekaj kilogramov, kar je edina dobra stvar, ki sem jo izgubila. Edina stvar, ki je nisem izgubila je slonček od Urše in obesek, ki so mi ga dale moje sodelavke za srečo predno sem šla na pot. Ampak jutri je nov dan in lahko se zgodi še marsikaj. Moje pupe in Ornela, na poti je bilo čutit, da ste mi obesek in slončka res dale iz srca, ker so mi prinesli veliko sreče, zato bodo odslej sopotniki na vseh mojih potovanjih.

Danes sva na poti naletela na čudovit albergue v katerem sva se ustavila na kavi. Kava je bila zares dobra, lastnica nama pove da je to zato, ker je italijanska. Zakaj, bi Španci imeli italjansko kavo, če niso Italjani? In tako ugotovim, da je Italjanka. Pove mi, da je leta 2007 prehodila ta camino. S fantom sta pred caminom v okolici Milana na podeželju ravno iskala hišo, dobila sta jo med potjo na caminu v Galiciji. Pred tremi leti sta odprla tudi alberge. Obema z Remyjem nama je bilo žal, da nisva vedela zanj, ker je ambient zares čudovit, vsekakor veliko boljši kot v albergu v Silledi, kjer je nekdo Remyju ukradel malico za na pot.

Danes je pot minila hitro, čeprav si nisem želela, da mine hitro. Vreme je bilo čudovito, sončno celo pot. Odločila sva se, da jo prehodiva do Oiutera, da nama jutri ostane le še 16 km do Santiaga, ki jih lahko narediva v miru, počasi. Današnji albergue je fantazija, v gozdu, daleč od vsega, prva vas je 6 km stran in s tem tudi prva trgovina, na kar nisva pomislila. Naredim inventuro vsega kar imam v nahrbtniku. Evo sem vedla, da mora nekje bit še pol kg pašte, kdo je zdaj glavni! Poleg pašte najdem še dve tuni in slane arašide, morda bom nekega dne našla še kaj kar sem mislila, da sem izgubila. Remy najde česen, pol čebule in bučkina semena. Odločiva se, da bova skuhala kar imava.

Med kuhanjem pride k nam gospod iz Italije, ki je edini prišel v alberge za nama. Deluje obupan, danes je prehodil skoraj 40 km in ugotovil, da nima nič za jest in niti možnosti, da bi kje kaj dobil, razen če prehodi še 6 km. Še predno je prišel k nama, sva v vrelo vodo stresla cel paket pašte, kot da bi vedela, da bo še nekdo lačen. Seveda ga povabiva z nama na kosilo, od hvaležnosti ne more niti govorit. Kasneje nama pove, da je bil od lakote prav v deliriju in ga je čisto sesulo, ko je v albergeju ugotovil, da ni nikjer okoli trgovine ali bara. V sobi pride še enkrat do mene in se mi zahvali, rečem mu, da se ni potrebno zahvaljevati, ker je samoumevno da bomo poskrbeli en za drugega. Pogleda me in reče, da ne vem koliko mu pomeni, da sva najino kosilo delila z njim in da je hvala le beseda s katero ne more niti probližno povzet hvaležnosti za to najino gesto.

Po kosilu greva na jaso sredi gozda in vadiva najino pesem, jutri imava koncert direktno pred katedralo, Remy je že čisto brez glasu, ker pesem pojeva v falsetu že par dni. Bee Gees are back!

Zvečer je čas zame, vsedem se na kavč in se posvetim svojim občutkom ter pregledu poti. Vsem, ki so delili svoj camino z mano napišem sporočilo v katerem jim povem, da ne glede na kaj sem jim zgodi in kakorkoli tragično se jim bo to zdelo v trenutku, naj vse jemljejo kot lekcijo življenja in iz nje potegnejo najboljše zase ter se jim na koncu zahvalim, ker so svoj camino delili z mano.

Posebna zahvala pa gre mojemu angelu varuhu, brez njega nikdar ne bi šla na to pot, brez tega kar se je zgodilo nikdar ne bi našla nazaj sebe, brez njega se tudi tukaj ne bi zgodilo marsikaj, kar se je. Na vsakem koraku sem čutila njegovo prisotnost in ga na začetku posledično želela videt, kar me je spravljalo v žalost. Zanimivo, ko sem pred dnevi imela z Marcom telefonski maraton, mi je povedal, da je medtem, ko je sedel na kamnu in me opazoval pri privezovanju njegove perjanice na drevo, Igorja prosil, da naj mi nekako pošlje sporočilo. Marcu do tistega trenutka nisem povedala, kaj se mi je zgodilo, da sem tako hitro pritekla za njim, ko me je pustil samo. Dobila sem sporočilo in od tistega trenutka živim z njim v srcu, brez bremena čustev ujetih v preteklosti.

Za konec večera si pogledam video z najinimi slikami, ki sem ga sestavila pred meseci za vse, ki so ga imeli radi, predvsem pa zase. Vsakič, ko sem ga pogledala so mi lile solze v potokih, srce pa mi je razpadlo na miljon koščkov. Tokrat ga gledam z nasmehom, hvaležnostjo, kot dragocen spomin na trenutek ljubezni, ki bo za večno ostala v času. Igor König bil si večji kot življenje, večji si tudi kot smrt. Hvala, ker sem se zaradi tebe rodila drugič. Jutri je moj zadnji dan, jutri hodim zate.

Zadnjo noč mi ni uspelo spat skoraj nič, malo zaradi vseh emocij, večinoma pa zopet zaradi zelene zasilne luči, ki mi je celo noč bleščala direktno v glavo. Ponoči sem odkrila, da smo imeli v našem albergu tudi pralni in sušilni stroj in ker sem vedela, da bo moja kraljica Remy spal dolgo, sem vstala že ob 6ih zjutraj, da si operem in posušim cunje.

Alberge sva kot se spodobi zapustila zadnja. Prvi bar, kjer bi naj pojedla zajtrk se je nahajal 6 km naprej. Da med potjo nisva mislila, na kruleče želodce sva se pogovarjala, zdelo se mi je že, da bara ne bo od nikjer. Končno ga zagledava, ko vstopiva je v njem celotna ekipa od včeraj. Skupaj pojemo zajtrk, ki nama ga časti Domenico, gospod, ki sva ga včeraj povabila na kosilo z nama v albergu. Kasneje v bar vstopita Marleene iz Nizozemske in Dennis iz Irske, ki sva ju ravno tako prvič srečala včeraj, vendar nista spala v našem albergeu.

Pot nadaljujeva z njima ampak jaz čutim, da jo moram opravit sama s sabo, vsaj zadnji del poti. Del mene si želi bit z njimi v družbi in se smejat ampak zmaga tisti del, ki ve da moram dat ven še zadnje emocije. Neverjetno ampak celo pot imam kurjo polt, ob misli da sem po 41-ih dneh na cilju sem zelo čustvena, spet mi gre jok. 3 km pred ciljem Dennis, zavije v bar in mi sledimo. V baru naletimo spet na Domenica. Santiago se skriva za vogalom, vibracije energije so že tukaj čudovite. Nazdravimo na naš skorajšnji prihod in gremo naprej. Remy zaostane z Domenicom, Marleene gre naprej, ostanem sama z Dennisom. Začneva se pogovarjat in mi pove svojo zgodbo.

Dolga leta je bil na pomembni funkciji v multinacionalki, nakar je v dveh letih doživel dva srčna infarkta in se odločil, da se ni vredno sekirat in dal odpoved ter se začel ukvarjat s stvarmi, ki ga veselijo. Ravno, ko je vse kazalo, da se je življenje končno postavilo na prave tirnice, mu je nenadoma umrla žena. Umrla je za rakom ampak mu je do konca skrivala, da je bolna. Od tega je minilo dve leti ampak se čuti, da njene izgube še ni predelal. V prostem času hodi po caminih, sicer pa poučuje jogo za bogate američanke v Maroku. Njegovo življenje je nasprotje od tega kar je živel prej. Moram priznat, da je poklic učitelja joge zadnji, ki bi mu ga pripisala. Ne izgleda kot tipičen učitelj joge, vsekakor pa edini h kateremu bi šla na tečaj, že zaradi njegovega smisla za humor.

Zanimivo, da mi je camino zadnji dan postregel z nekom, ki je kot jaz doživel izgubo in zanimivo, da mi je Anna par dni prej napisala sporočilo, da ve da bom na tem caminu spoznala še nekoga. Med potjo mi je Dennis povedal, da so mu po drugem srčnem infarktu ustavili srce in mu ga znova zaštartali, minuto in pol je bil klinično mrtev. Opisal mi je občutek in kaj je medtem doživljal, tudi občutek popolnega miru in toplote po telesu. Zanimivo, da sem ta občutek doživela tudi jaz v prvih minutah, ko smo oživljali Igorja in takrat sem v sebi vedela, da ne bo več odprl oči. Nekdo, ki sem mu to povedala, mi je rekel, da sem imela srečo, da sva bila očitno tako povezana, da je z mano delil občutek prehoda v smrt. Zdaj vem, da je to res.

Kmalu prideva do nadhoda železniške proge na katerem so obešene rože, školjke in posvetila. Počutim se kot v New Yorku leta 2002, ko sem točno pol leta po 9/11 stala pri ground zerro. Na tem mestu je leta 2013 zaradi prekomerne hitrosti iztiril vlak, v nesreči je življenje izgubilo 79 ljudi, med njimi veliko peregrinov. Spet se sprašujem zakaj sem ravno z Dennisom v tem trenutku. Denis je ime Igorjevemu najboljšemu prijatelju. Dennis je na poti spoznal Marleene, s katero hodita skupaj nekaj dni po Sanabresu. Marlene je ime Gaelovi mami, definitivno naključij ni na tem caminu, ker je vse preveč popolno strnjeno v celotno sliko.

Na vrhu hriba se nama odpre pogled na Santiago, Dennis gre naprej, jaz postanem za trenutek na hribu, to je trenutek, ki ga želim doživeta sama. V meni se sproži toliko iskrenih čustev, da ne morem več zadrževat solz, to niso solze žalosti ampak solze sreče. Blog pišem za en dan nazaj in še vedno nimam besed s katerimi bi lahko opisala občutek, ki me je obšel, vsa pozitivna čustva strnjena v neizmerno hvaležnost, da sem lahko doživela in začutila ta trenutek. Vsem ljudem želim, da bi ga lahko občutili z mano.

Tik pred vstopom v mesto iz smeri Sanabrese najdem primerno mesto za nekaj kar začutim, da moram naredit, kajti z vsem kar se mi je zgodilo na poti, vem, da je le ena oseba, ki se ji moram zahvalit, da sem tukaj in da sem vse to doživela. Moje srce je znova celota in diham s polnimi pljuči, življenje me ima rado in pot mi je prinesla tako velika darila, da mi je prav nerodno, saj sem le prejemala darove brez pretiranih fizičnih bolečin, edina bolečina je bila čustvena, ki je zdaj več ni.

En večer prej sem na youtubu naletela na pesem Spiritual bird. Spomnila sem se na Marca, ki mi je rekel, da sem njegova spiritualna ptica, ki mu kaže pot, zato sem si jo pretvorila v mp3 in jo poslušala ob prihodu, zaradi česar nisem slišala Remyja, ki se je drl za mano naj ga počakam. Skoraj je pritekel za mano s svojim 20 kg težkim rukzakom, ko me dohiti mi reče, da bi se mi rad zahvalil, ker je bila ta pot zanj drugačna od dosedanjih, da sem mu pokazala kaj pomeni radodarnost, skrb za ostale, predvsem pa se mi zahvaljuje za potrpljenje, ki sem ga imela z njim, saj se zaveda, da zna bit precej naporen. Prizna mi, da je potrpljenje tudi največji izziv v njegovem življenju, saj ga absolutno nima in je to njegova lekcija, ki jo želi osvojit in verjetno sem na njegovo pot padla s tem razlogom. Pove mi tudi, da me ima rad.

Ostanem brez teksta, ne vem niti kaj bi mu rekla nazaj, hvala bogu se obnaša kot da ni nič rekel in skupaj greva čez mesto, direktno na trg pred katedralo. Energija v mestu je neverjetna, na vsakem koraku je čutit pozitivno energijo, nasmejani obrazi vsepovsod, povezanost v eno. Med potjo do katedrale se pogovarjava, da bilo v Santiagu lepo živet, spontano nama pride na misel, da se sem preseliva skupaj. Na trgu pred katedralo najprej pojeva empaniade, nato zapojeva najino pesem. Še pred tem sem se sezula in slikala zraven školjke na sredi trga, Marc me je prosil, če lahko to naredim zanj. Letos mu namreč ni uspelo prit do Santiaga, bo prišel pa drugo leto in na poti ga čaka veliko presenečenj.