Feathers Of Life

Danes končno preidemo na Sanabrese, pot je tako lepa, da niti ne opazim, da se ves čas vzpenjamo. Ko pridemo na vrh hriba malo iz poti zagledam lepo razgledno točko na kateri si želim odpočit oči.

Vstaviva se za kratko pavzo in se pogovarjava po najino, z očmi. Ko je ura za it začutim, da je to mesto pravo za Igorjevo perjanico. Zavežem jo na drevo na najlepši točki in jo poljubim v slovo, po licih mi začnejo polzet solze, saj ta bela perjanica predstavlja začetek najine veze.

Marc me je diskretno pustil samo in se vsedel nekaj metrov nazaj na kamen, ko se poslovim grem do njega in prisedem. Še vedno mi po licih polzijo solze, zato me z eno roko objame, z drugo prime za roko. Tako sediva kar nekaj časa v tišini, nato Marc vstane in mi reče, da gre naprej, da me pusti malo samo z Igorjem. Posedim nekaj minut nakar mi v glavo prileti misel, da moje mesto ni med mrtvimi ampak med živimi ljudmi. Mislim, da sem Igorju v času življenja dala največ kar sem zmogla, po smrti mu ne morem dat več ničesar, lahko pa v času življenja dam sebi.

Vstanem, na rame si nadanem rukzak in začnem tečt za Marcom s širokim nasmehom, svobodna. Po Igorjevi smrti sem vse primerjala z njim, po velikosti, po videzu, po pameti, po norčavosti. V vseh ljudeh sem vedno iskala njega, mislila sem, da bo le človek podoben njemu lahko zapolnil praznino, ki je nastala. Urška mi je, ko sem bila pri njej napovedala, da mi Igor sporoča, da bom napoti spoznala svojo dušo dvojčico in da bo na poti z mano prisoten s svojim humorjem. V trenutku se mi je posvetilo, kje trik Igorjevega sarkastičnega humorja.

Marc je vse kar Igor ni bil; majhen, tih, zaprt vase in vendar je pritegnil mojo pozornost. Ne pravim, da je zdaj Marc moj sanjski moški, je pa upanje zame, da vendarle bo kdo še pritegnil mojo pozornost. Zdaj vem, da ne smem več iskat Igorja v nikomer. Spomnim se na njegove besede v čestitki, ki mi jo je dal za 38-ti rojstni dan:”Zaslužiš si veliko več, kot ti lahko dam.” Takrat se mi je zdelo žalostno, da to napišeš svoji punci za rojstni dan, zdaj vem da je pisal za naprej, tako kot je počel mnogo stvari za naprej.

V vseh mislih, ki mi švigajo v glavi se sploh ne zavem, da sem stekla že mimo Marca, jebat ga res je majhen. Ne glede na to grem naprej in spet pišem blog med potjo. Ko dam vse iz sebe ga počakam in skupaj pod drevesom pojeva malico. Preostali del poti mine hitro, vmes nas dodobra izpere dež, to je dober znak zame, saj je voda spet oprala kar je prišlo iz mene.

Ko prideva v albergue po tuširanju opazim, da se zadnji del mojih las že veže v drede, o moj bog postajam Franster. Marc mi potrpežljivo razčeše lase, nato greva na večerjo. Pri večerji mi pove, da odhaja jutri, ker iz drugje nima avtobusa nazaj v Zamoro, ker je vikend. Moral bi ostat še en dan tukaj, točno ve, da bi ostala z njim, zato se je po mojem odločil, da raje gre kar jutri, ker me ni želel zadrževat na moji poti.

Nimam kaj naredit, bolj kot vse drugo bi si želela, da ostane ampak tudi jaz ga ne želim zadrževat. Eventuelno enkrat bi se morala raziti, mogoče boljše sedaj predno se še bolj naveževa en na drugega saj sva popolnoma asocialna za vse druge odkar sva ostala sama. Začuda občutim olajšanje, čeprav vem, da mi bo jutri zelo težko. Ko prideva v sobo, gre Marc v posteljo in mi nakaže naj pridem k njemu. Vležem se zraven njega, gledava en drugega v oči iz katerih nama obema polzijo solze. Spomnim se, da ima na nogi lepotno znamenje v obliki srčka, njegove noge so pač nekaj kar sem po skoraj mesecu dni masaž dobro spoznala. Še močneje se mi ulijejo solze saj po celi poti non stop videvam srčke. Kaj takšnega se mi v življenju še ni zgodilo, da bi naletela na koga s katerim imam tako močno povezavo, kot jo imam z Marcom. Izgleda da je imela Urška prav.

Ko Marc zaspi vstanem in grem prepisat na list papirja zapis, ki sem ga napisala zanj en večer prej. Zraven v kuverto priložim eno od dveh kitk z rumenim peresom, ki sem jo kar odrezala. Vem, da so mu bile všeč. Dala bi mu kar celo glavo in še vse kar spada zraven, neizmerno sem mu hvaležna, ker se je ob njem zacelilo moje srce.

Moje pisanje se je včeraj zavleklo pozno v noč, okrog 3h sem šla spat. Marc je že par ur smrčal, ampak predno je zaspal mi je rekel, da bi rad, da zaspim ob njem, zato sem to tudi naredila. Še dobro, da je kompakten in se da komot spat ob njem, ampak ob 6h zjutraj mu je zvonila budilka, tako da od spanja nisem imela ravno veliko.

Oba sva se zbudila in se objela, tako kot mi ga je bilo težko na začetku objet, so zadnjih par dni objemi postali samoumevni. Moral mi je obljubit le eno stvar, da bo v življenju srečen. Ko sem mu to rekla je začel jokat kot dež in jaz z njim. Porabila nisva le vseh robčkov, ampak še servete od večerje. Ko se vrnem domov moram posadit vsaj eno drevo, zaradi papirja, ki sem ga v zadnjih dneh porabila. Še dobro, da mi je na začetku neprestano govoril, da sem vedno nasmejana, zdaj je spoznal tudi moje solze. Povedala sem mu, da moj nasmeh ni posledica sreče ampak hvaležnosti za vse, kar mi je prineslo življenje. Ni pa nasmeh vedno tisti, ki krasi moj obraz, nikdar ne skrivam tega kar sem in niti kako se počutim. To je ob enem moj velik privilegij, da si vedno dovolim bit to kar sem in to kar čutim. Ljudje bi morali to večkrat koristit, za maske na obrazu imamo vsako leto pust, ne vem česa se vsi tako bojijo. Ja, obstaja možnost, da nas bo kdo izkoristil, da nas bo kdo prizadel, celo zasmehoval, če si dovolimo bit to kar smo. Obstaja pa tudi možnost, da nas bo življenje nagradilo in k nam pritegnilo lepe stvari, ko si dovolimo porušiti zidove, ki jih celo življenje gradimo, da bi skrili to kar smo.

Osebno sicer ne vem kako to izgleda, ker sem že od rojstva to kar sem. Včasih kar malo preveč eksplicitno, ker vedno naredim to kar mi pade na pamet, kamor sodi tudi kopanje v fontanah, ribnikih, perje v laseh, tekanje naga okrog, valjanje po blatu itd. Ampak to sem jaz in zato sem več ali manj nasmejana, ker v življenju nimam obžalovanj, da nečesa nisem naredila, ker več ali manj naredim vse kar mi pade na pamet. Marc mi je včeraj rekel, da je ljubosumen name, ljubosumen v smislu, ker sem tako svobodna.

Nikdar se nisem pretirano poglabljala vase in na vpliv, ki ga imam na ostale, ker se mi je vedno zdelo, da imajo ostali vpliv name, vesela sem, ko vidim ljudi srečne, to osreči tudi mene in to je to. Tukaj skozi komentarje drugih spoznavam tudi sebe. Saj sem že napisala, da je na caminu vse darilo, največje pa je to, da en drugemu povemo kako čutimo in kako en drugega vidimo in kakšen vpliv imamo en na drugega. Mama, čeprav verjetno nisem hči, ki si jo želela zaradi vsega kar si z mano dajala skoz, tukaj so te pohvalili, da si svoje delo opravila odlično, skupaj z vsemi, ki so prispevali k mojemu odraščanju.

Camino te spremeni, camino poskrbi, da se stvari postavijo na svoje mesto, da se zgodi točno to kar se mora. Vse tukaj poteka hitro. Vsak bi moral enkrat v življenju na camino, da se sooči sam s seboj.

Danes se začenja zame nov camino. Do sedaj sem bila tukaj za druge. Od zdaj naprej sem tu le še zase, še zadnjih 14 dni, še zadnjih ne vem niti več koliko km, ker ne štejem več. Moj cilj ni več Santiago, tja bom prišla eventuelno, moj cilj je vsak dan sproti sprejet kaj mi prinaša in kaj mi odnaša. Ko spustiš stvari, narediš mesto za nove.

Danes sem se komaj zadržala, da nisem šla še jaz na avtobus z Marcom, ravno zaradi tega na kakšen način sem ga začutila. On je prišel na camino iskat ljubezen do sebe, mislim da je dobil kar je iskal in s tem tudi odhaja domov. Ne vem niti kako se piše, niti iz kjerega kraja je, nikoli me ni zanimalo, imam njegovo špansko številko, ki bo aktivna še dva dni. Ravno toliko, da mu lahko danes pošljem slikco, na kateri sem srečna, ker sva se tako zmenila, da bova srečna, čeprav sva bila oba srečno žalostna zadnji dan. Nekje na tretjini poti s kamenčki oblikujem krog, vanj vpišem njegovo ime in znak za neskončnost. Ko imaš nekoga res rad njegovo ime gre v krog, ker krog se nikdar ne začne in nikdar ne konča. Tako kot ljubezen, ko jo imaš, jo imaš in več kot jo daš, več jo boš dobil, zato jo je brezpredmetno zadrževat v sebi.

Včeraj sem na poti srečala fanta, ki je pod drevesom igral ukulele. Ne vem, zakaj sem se ozrla nazaj in nekaj v meni mi je reklo, naslednji sopotnik. Danes sem se na poti zopet izgubila in ko sem se vračala me je ta fant, tako kot Luciano v Sevilli, čakal na vrhu poti. Nisva hodila skupaj, ko sem si vzela pavzo pod drevesom me je prehitel.

Po 24 km sem prišla v moj naslednji dom, grem v albergue in energija mi ni bila všeč, predvsem pa mi ni bilo všeč, da tam ni bilo Marca, pogrešam njegove velike modre oči. Preverim naslednjo etapo, ki je 12 km stran. Čeprav sem spala 3 ure se čutim pri moči, hodim hitro. Ko pridem na naslednjo destinacijo mi nekaj reče pojdi še malo naprej. Prehodila sem 38 km z zgolj eno enourno pavzo na celi poti.

Pridem v albergue in evo kukuleleta od včeraj točno v tem albergeu. Očitno me je pot odnesla danes sem zato, da se je uresničila včerajšnja slutnja. Odlična družba po tako čustveno težkem dnevu, z njim se nasmejim do solz ima hladnokrven smisel za humor. Ne vprašam ga niti po imenu, ker se sploh nočem več navezat na nikogar. Ampak hej 38 km brez težav, s takim tempom pridem še do Finistere.

Vsi trije sotrpini se zbudijo že takoj po 6h, zato z njimi vstanem tudi jaz. Ob 7:30 sem že na poti. Zjutraj med potjo pošljem najprej sporočilo Lucianu.

Prosil me je, če se mu lahko javljam vsak dan z glasovnim sporočilom, ker ima tako občutek, da je z mano na poti. Na WhatsAppu imam dve skupini: Via de la plata locos, v kateri sta Anna in Luciano in Sancho pansa & el Burro, v kateri so Cristian, Phillip, Marc in Luciano. Vsi želijo spremljat mojo pot, zato jim vsak dan pošljem kak video.

V albergeju nismo imeli zajtrka, ker je danes nedelja, zato grem na pot tešča. Z ukulele francozom se non stop prehitevava, prav ne morem se ga znebit, zato se vstavim pri jezeru. Ko ni več nikogar na pregled grem naprej, po 6ih km naletim na odprt bar in grem na zajtrk, valjda v njem ukulele. Camino mi spet rihta sopotnika in jaz se mu z vsemi štirimi upiram. Za nama pride tudi gospa iz Italije, ki hodi kot gazela, ignoriram ukele-ja in klepetam z njo v italjanščini. Pove mi, da je na tej poti že drugič, prehodila je že vse europske camine in Via de la plata je edini, ki ima srce. To je res, saj po celi poti videvam srčke, res je posebna pot. Dokler sam ne opraviš camina ne moreš verjet kaj vse se tukaj zgodi. Vsi se mi čudijo, da sem to pot izbrala kot prvi camino, saj navadno zaradi zahtevnosti to pot izberejo kot zadnji camino.

Na naslednjemu odseku poti povsod videvam kristale kvarza v obliki srčkov. Najbrž so le trikotniki ampak jaz že v vsem vidim srce. Na caminu si med sabo podarjamo kar dobimo na caminu, zato jih začnem pobirat, tudi domov bom odnesla le darila iz camina, najbrž tudi zato, ker bom do konca poti bankrotirala, če bom še naprej tako “skromno” živela tukaj.

Skratka po 27 km pridem v kraj kjer naj bi se danes ustavila, na začetku mesta na zidku sedi ukulele. Ne čutim se prav nič utrujena, zato se odločim, da grem do naslednjega mesta še 17 km naprej. Kukulele mi sledi, ok očitno je bolj trdovraten kot stenice, ki preživijo 1 leto brez hrane, zato se vdam. Začnem hodit z njim. Včeraj sva se več ali manj norčevala in se nisva pogovarjala nič resnega. Danes mi v prvem kilometru pove, da je gej. Ja seveda, kaj pa drugega, ta camino je res moje življenje. Ampak dejstvo, da je gej me popolnoma razbremeni. Na tem caminu sem dobila že toliko telefonskih številk na listkih papirja, da lahko odprem imenik. Ne srečujemo le peregrinov, v albergih srečujemo tudi kolesarje, ki jih je veliko več in domačine po barih kjer jemo večerjo. Zaradi peres v laseh me že po cesti kličejo Pochahontas.
Med hojo ga končno vprašam kako mu je ime, začne se smejat in reče, da je mislil, da ga ne bom nikdar vprašala.

Remy iz Pariza, dobrodošel na moj camino. Bomo videli, če nama uspe do Santiaga skupaj. Meni se mudi, preračunala sem, da imam še 265 km, pot lahko z združevanjem etap naredim v 9-ih dneh in uspe mi prit še do Finisterre predno grem domov. Trenutno mi km ne predstavljajo več težav, danes sem z lahkoto prehodila 44 km v 11ih urah. S tem, da je v 11 ur všteta skupaj vsaj 1 ura krajših pavzic, Remy se mora namreč vsake toliko vstavit in nekaj zaigrat na svoj ukulele.

Najprej mi posadi v glavo pesem od Britney Spears “Baby hit me one more time”, ki jo pojem vsaj eno uro neprekinjeno. Ruba, da bi ga nabila na prvo večjo vejo, če mu s tem ne bi dejansko naredila usluge, ker bi mu še pasalo. Kasneje ugotoviva, da nama zelo ležijo Bee Gees, še pred spanjem in medtem, ko pišem blog si pojem Night fever. Sploh ne vem zakaj sem se ga tako otepala, Remy je najboljša možna družba za pozabit vse srčne bolečine ob slovesu od Marca. Njegov smisel za humor je tako črn, da bi ga še Stephen Hawking z veseljem preučeval kot črno luknjo brez dna. Moram priznat, da je prav “my kind of gay!” Po poti me uči francosko, zdaj poznam vse izraze za moške organe in tudi kaj početi z njimi po francosko. V bistvu me spominja na mojega najboljšega prijatelja, zato z lahkoto preideva na dvobojevanje, kdo bo s sarkazmom bolj užalil drugega. Toliko o tem, da bom zadnji kos prehodila sama, hvala camino, ker je tudi moja pot postala točno tako pisana, kot je tudi sicer moje življenje.

Ko prideva v alberge je v njem prostora le še za enega, Remy si postavi pred albergue svoj šotor, jaz dobim posteljo, no jogi na tleh. Po večerji začneva spet pet in plesat, skupina peregrinov, ki sva jo dohitela je navdušena, zato se nama pridružijo. Bog pomagaj zdaj pojem že po špansko in to Despasito, Bog pomagaj.

Sovražim smrčanje, sploh takšno, ki preseže decibele koncerta v Stožicah. Spet nisem spala nič. Ob 7h že vsi pripravljeni za it, vstanem tudi jaz in pogledam skozi okno, če Remy še spi.

Valjda še spi in poleg njegovega šotora opazim tudi moja oblačila, ki sem jih zvečer pozabila pobrat iz vrvice za suśenje perila. Celo noč je padal dež, hvala bogu nisem prala hlač, sicer bi na pot morala spodaj brez ali pa mokra. Vse je čisto premočeno, torej imam modrc, ene suhe gate na sebi in zgornji del pidžame v kateri grem na pot. Ampak predno se odpravim kamorkoli moram zbudit Remy-ja, pomislim na najbolj odurno pesem, ki obstaja na tržčišču, se naučim del besedila in mu jo grem zapet pred šotor kot budnico z upanjem, da mu jo posadim v glavo, kot je on meni včeraj Baby hit me one more time!

Čisto potiho se prebijem do šotora in začnem pet, Remi mi takoj da spremljavo z integriranim inštrumentom, svojo ritjo. Jao, če bi imela vžigalnik pri sebi in bi ga prižgala, bi ga skupaj s šotorom odneslo v zrak kot balon na helij.  Ostala sva sama v albergeju, vsi so že šli na pot, to pomeni, da je notranjost postala plesišče in koncertna hala že navsezgodaj, super začetek dneva, taki so mi všeč, spontani. Ni kaj na tej poti sem srečala že vse oblike sebe v svojih sopotnikih, Remy je tisti sarkastični ekstremni del mene, zaradi katerega se čudim, da še nikogar nisem tako užalila, da bi me ubil.

Na pot greva v miru šele ob 10h, saj imava pred sabo le 28 km danes. Ja, kar je bilo na začetku veliko, je sedaj postalo le. Napovedan je dež, zato nekje na začetku poti razprostreva najine stvari, da se posušijo na soncu kar sredi ceste in prirediva mini koncert. Remy and Nataša featuring Boy George, valjda kaj pa drugega. Po par minutah z najinim petjem prikličeva dež, zato po hitrem postopku spakirava stvari in greva naprej. Z vsakim korakom ob Remyju spoznavam, da so vse možnosti za ponotranjen in duhoven camino splavale po vodi, ves čas govori le o seksu in vseh svojih ljubimcih, ki jih je za trimestno število. Verjamem, ker je zelo karizmatičen in inteligenten, čeprav lepotec ni. Jep, zadnji del poti bom prehodila s pariško cipo, kot ga ljubkovalno začnem klicat. Med nama ni nevarnosti, da bi kdo koga užalil z grdimi besedami, ker sva oba level up v sarkazmu in cinizmu.

Prvič zgrešiva pot že zjutraj in se znajdeva na nadvozu avtoceste kar zelo razveseli Remyja, saj je to zanj perfektna opazovalna točka iz katere se lahko vidi kateri kamionist drži v roki volan, kateri kaj drugega. Na tisto drugo nabaševa že pri drugem kamionu. Vrneva se na pot, ulije se dež kot iz škafa, palerine in nič drugega ne pomagajo. Vstaviva se v naslednjem mestu in pojeva kosilo z upanjem, da se bo dež malo ustavil. Upanje umre zadnje in tudi najino je umrlo, zato nadaljujeva pot v dežju. Malo naprej se Remy spomni, da pot camina poteka izven glavne ceste, čeprav so puščice na cesti. Sem že povedala ne, da se vedno izgubim v dežju, tudi tokrat ni drugače. Za spremembo umiram od smeha, Remy kolne kot stara kurba, jaz hodim za njim in umiram od smeha ter ga snemam. Od smeha se mi uspe tudi polulat v hlače, super edino čisto spodnje perilo je šlo po gobe, mokrota me niti ne moti, ker sem tako ali tako mokra kot pes.

V najinem naslednjem domu so trije albergi, upam da ima kateri od njih pralni in sušilni stroj, sicer bom jutri po hribih res skakala naga. Ko prideva v alberge, ki ga je izbral Remy vidim vse znane obraze od včeri in še dodatne, kolikor hitro upam spakiram v drugi albergue čez cesto, ki ima k sreči tudi vso aparaturo za pranje. Na večerjo greva ob 19h v 500m oddaljen bar. Na sebi imam posranke brez gat, zdaj so moje cunje vse v pranju, počutim se, kot da sem naga. Remy me potolaži, da tako tudi izgledam, saj mi moja rit, ki po njegovi strokovni oceni obsega velikost Grenlandije, lepo prosto poskakuje sem in tja. Ampak me potolaži, da naj se ne sekiram, ker Arabcem so všeč točno takšne kot je moja, ob enem me opozori, da Arabci imajo majhne in so obrezani. Hvala za to informacijo Remy, mislim da brez nje moja izkušnja camina, ne bi bila tako globoka kot je z njo.

Ko pridem v albergue vidim, da me je klical Marc. Ker že vsi spijo mu pišem, očitno še nisva spucala vsega, saj si dopisujeva do 1h zjutraj, vpraša me za naslov in priimek, rad bi mi namreč poslal darilo za rojstni dan. Moj Marc, pogrešam ga na vsakem koraku, čeprav me pariška cipa dobro zabava. Le z Marcom je bil moj camino tista globoka izkušnja. Ko se potem ločiš na nekatere pozabiš hitro, na vse sem pozabila že naslednji dan, kot da jih nikdar ni bilo, njega ne morem pozabit.

Pravi, da se domov vrača drugi človek, osvobojen vseh strahov, brez zidov, odprt za ljubezen, da pride in gre ampak, da večji del srca pušča meni, le košček ga nese domov. Tako ne bo šlo, jutri mu moram povedat, da naj svoje srce kar obdrži, sicer od zgoraj naštetega ne bo nič. Jaz imam svoje, ne rabim še njegovega. Sem pa vesela zanj, ker mu ga je tretji camino končno odprl, saj ima veliko za dat in tudi za sprejet, končno.

Napovedan je dež in čaka nas dolga etapa, zato se z Remyjem zmeniva za zgodnji štart. Spala sva v različnih alberguih, Remy mi reče naj bom točna ob 6:20 pred svojim alberguom, čakal me ne bo niti minuto, ob 6:24 gre naprej, če me ni.

Prvih 16 km ceste poteka po glavni cesti, ker pot camina preurejajo in ni označena. Danes prihajamo v Galicijo, celotna pot se vzpenja, z izjemo morda 4 km, ki se strmo spuščajo le zato, da se potem lahko znova vzpenjajo! Cesta je dolgočasna in ker včeraj zaradi klepetanja z Marcom nisem pisala bloga, ga pišem med hojo po cesti, ki k sreči ni prometna. Ne vem zakaj sem medtem, ko pišem zelo hitra tudi v hoji, saj prehitevam vse po vrsti.

Ko pridemo do tunela, se Remy vstavi in iz torbe privleče svoj ukulele, tuneli so baje dobri za igranje in petje, ker zvok v njih najboljši. In tako se znajdem sredi ceste na koncertu v tunelu. Vsake toliko ozvočenje malo trokira zaradi avtomobilov, ki se vozijo mimo in motijo najino sceno, ampak naju to ne moti. Na vrhu hriba se vstaviva na kavi v baru v katerem prodajajo tudi debele volnene nogavice in rokavice, ni mi jasno zakaj. Ko pridemo iz ceste v gozd, se ustavim in spustim Remyja naprej, začutim namreč, da moram ta del poti opraviti sama.

Pot se vzpenja na 1300m in poteka več ali manj po gozdu, ves čas dežuje ampak me ne moti, palerino nadanem le na rukzak. Skozi mene se pretaka toliko misli in čustev, povsod čutim ljubezen. V glavi se mi odvija pregled te poti, kako čudovite izkušnje sem doživela tukaj, kaj vse mi je prinesla pot. Ko pomislim, kako zelo prepričana sem bila, da sem sem prišla z odprtim srcem in kako zelo sem se motila. 11kg težek rukzak na mojih ramenih ni bil najtežje breme, ki sem ga nosila, čustva ujeta v preteklosti so bila.

Na camino prideš spremenit življenje ljudi, ki jih srečaš in srečat ljudi, ki spremenijo tvojega. So ljudje, ki jih srečuješ in gredo mimo tebe neopaženi, in so ljudje, ki ti neprestano križajo pot dokler jih ne sprejmeš kot sopotnike. Slednji so ti namenjeni, saj prinašajo lekcije in camino poskrbi, da jo boš odnesel, ker dokler je ne, ostanejo na poti s tabo.

Medtem, ko hodim po gozdu naletim na jaso na kateri se pasejo krave, čuvajo jih trije ogromni psi. Trije psi so že kardelo in ne izgledajo pretirano prijazni. Odprem vrata in vstopim v ogrado polna ljubezni, izstopim vsa presrana od strahu. Bolj kot sem se trudila, da me ne bi bilo strah, bolj sem se bala. Vsi trije psi so me namreč začeli napadat, vodja tropa me je celo dvakrat ugriznil za nahrbtnik, imela sem občutek, da me bo zagrabil za meča, psi niso neumni, moje noge bi bila ena konktretna večerja. Če bi se vse tri mrcine spravile name bi končala kot Baričević, na srečo je nekaj minut za mano vstopil Francoz iz Toulusa in psi so pozornost preobrnili nanj.

Za končno destinacijo sva si izbrala majhno vasico Pereiras. Remyja ujamem v vasici 4 km pred najinim današnjim domov, postala sem že pravi pes sledilec, saj me noge same zanesejo v bar izven poti, v katerem ga najdem. Zdaj vem tudi, zakaj so 15 km nazaj prodajali volnene nogavice in rokavice, v Galiciji je mraz. Remy ima na krožniku ogromen hamburger, iz ust se mi dobesedno zacedijo sline kot nemškemu bokserju, hamburgerja nisem videla od blizu že več kot mesec dni. Ko pojeva se skupaj odpraviva domov.

Remy hodi pred mano po zelo ozki poti, zanima ga, če sem se danes že polulala v hlače od smeha. Trobenta je včeraj ne le po svojem albergeu, ampak je še v mojega prišel raztrobit, da sem se od smeha polulala v hlače. Ker je odgovor negativen, si potegne dol hlače in pred mano hodi z nago ritjo, ker poje veliko fižola medtem tudi prdi. V eni potezi mi je uspel pokvarit tako lep ponotranjen camino. Po dveh dneh sva že kot brat in sestra, in ja poznam ljudi iz celega sveta, Francoza niti enega, tukaj me spremljajo od začetka camina, zato tudi angleško že govorim s francoskim naglasom.

Pred večerjo pokličem Marca, danes je njegov zadnji dan v Portu, jutri leti domov v Kanado, ne da se mi pisat, zato ga raje pokličem. Kako nenavadno, da se med caminom nisva pogovarjala skoraj nič, zdaj pa se moreva ustavit pogovarjat. Zdaj ni več oči, ki bi govorile namesto besed, Marcu se je razvozlal jezik in zdi se mi, kot da bi rad povedal vse za 60 let nazaj, ko je več ali manj molčal in jaz sem njegova edina prijateljica. Vesela sem zanj, da se je osvobodil svojih omejitev, ker mu res privoščim, da bi bil srečen. Na telefonu sva bila od 19h do 1h zjutraj, 6 rekordnih ur, nikdar v življenju niti v največjij krizah, nisem z nikomer prebila na telefonu 6 ur skupaj. Vmes nisem pojedla niti večerje, Remy je šel trikrat mimo mene po stopnicah in mi seveda pokazal rit, tudi če bi bila lačna, mi je uspel pokvarit apetit!

Kljub pobožni želji, da bi štartala zgodaj nama ne uspe. Imava svojo sobo, tako da je zjutraj najprej na vrsti vokalna ekstravaganza. Življenje z geji je toliko bolj preprosto in zabavno. En pred drugim se obnašava precej vulgarno, zame je to domače okolje saj sem živela z gejem. Remy mi je vsak dan bolj simpatičen, zadnje dni mojega camina je prišel kot sladica po prvem krožniku in glavnemu obroku. Pot do Gudiñe 11 km mine hitro, tam se ustaviva na pijači, greva po nakupih in imava glasbene inserte na ulicah.

V rukzaku že 4 dni spet nosim kilogram pašte in kozarec s paradižnikovo omako, z mano je res nekaj narobe, zaradi fobije pred pomfrijem in prascem, raje hodim natovorjena kot osel. Kar tako, za vsak slučaj, če bi kateri albergue imel kuhinjo. Remy je danes zjutraj prišel do spoznanja, da mu zmanjšujem možnosti, da bi koga spoznal, ker najbrž vsi mislijo, da sva par. Predlagam, da ljudem rečeva, da sem njegova mama in če ne bodo verjeli, ga lahko tudi podojim v javnosti.

Skoraj cela pot poteka po glavni cesti, od Gudiñe naprej je cesta za se ubit, vsak ovinek nama vzame upanje, da se za njim skriva Campobeserras. Noge me ženejo naprej in udarim svoj hiter tempo hoje, Remyja čisto izgubim, za trenutek sem celo pomislila, da sem spet zgrešila pot, ker ga ne vidim več. Nato pred sabo zagledam neverjetno lepo zeleno jaso, ne vem kaj imam v življenju z lepimi zelenimi jasami ampak v meni sprožijo vedno eno in isto željo, tekat naga po njih. Kar ob cesti odvržem rukzak in se začnem slačit, na sebi obdržim edino stvar, ki bi je ne bi smela, nogavice in se zapodim tekat v travo. Kot nalašč ravno v tistem trenutku izza ovinka pride Remy in seveda foto dokumentira moje početje. Tako, zdaj imamo Slovenci slepega Martina, ki je prehodil 790 km dolg camino in Natašo, ki naga teka po Galiciji, z mokrimi nogavicami!

Danes preverim kako stojim s kilometri, aplikacija Polarstep, ki spremlja vsak moj korak na poti pravi, da sem do sedaj prehodila točno 880 km, do cilja jih imam še cca. 175. Čas je za tisto neizbežno, potrebno je kupiti letalsko karto, kar storim kar med hojo, 16.6.2018 letim iz Santiaga, lahko bi kakšen dan prej, ampak ne morem. Najraje ne bi nikdar, kar tišči me v prsih od stiske, ko potrdim let. Sploh si ne predstavljam vrnitve, tukaj na tej poti sem doma. Če začutiš camino tako kot sem ga jaz nikdar ne odnehaš hodit. To mi je povedala tudi Paula, ki je prvi camino opravila pred 8-mi leti. Stara je 62 let, prodala je vse kar ima in zdaj le še hodi iz camina na camino, Via de la Plata je le priprava na njen naslednji, ki se začne že čez dober teden.

Tudi Remy hodi že nekaj mesecev, najprej je hodil po Portugalski, nato je letel v Valencio in iz tam štartal proti Santiagu. Moj sopotnik je kraljica drame, ni mu všeč vreme, že par dni imamo dež. Včeraj je že iskal karto za avtobus, da bi šel raje v Sevillo na toplo. Ker hodi že par mesecev ga bolijo noge, ampak potem me preseneti in reče, da ne gre nikamor, ker zdaj je našel mene in mu je všeč hodit z mano. Res je danes postal zelo pozoren, vse deli z mano, iz pekarne mi je celo prinesel sladko pecivo, čeprav mi sicer nabija slabo vest za vsak cuker, ki ga pojem. No, bomo videli, v Santiagu se bom ukvarjala kdo bo prišel z mano do tja, zaenkrat so vsi po vrsti odpadli, izgleda, da sem tudi jaz ena trdovratna stenica.

V albergeju z Remyjem vesela ugotoviva, da imamo tudi kuhinjo, danes bo pašta. Medtem, ko kuham mi Remy prepeva in igra ukulele, vsake toliko se mu pridružim in pojem z njim. Ko pojeva pregledava vreme, napovedane so hude nevihte z nalivi. Jutrišnja etapa je dolga v celoti 34 km, glede na to, da bodo hudi nalivi se bova najbrž ustavila v prvi vasi po 14 km, kjer je prvi albergue. Nikamor se nama več ne mudi, Santiago je praktično pred nosom, nič nimam proti, če ostanem dlje na poti kot v mestu.

Ob 7h štartava iz albergua, bog ne daj že na pot, najprej je treba pojest zajtrk in najini zajtrki se radi zavlečejo, ker se zraven zelo zabavava. Odkar sem se zbudila si pojem pesem “Like a virgin”, verjetno zato, ker se tako počutim. Remy vzame ukulele in začneva pet, no on poje, jaz se zraven kot ponavadi pačim. Vem, da imam isti glas kot mačke, ki se gonijo ampak rada pojem, zato se na to ne oziram preveč.

Če zdaj pomislim kateri del mojega življenja mi je bil najljubši, je bil to definitivno čas, ko sem živela s gej cimrom, ves čas najinega druženja potem in še sedaj. Mislim, da tudi najlubši del mojega camina postaja del, ki ga hodim z Remyjem. To sem jaz, tisti del mene, ki upam da ga bom obdržala tudi, ko bom že smrdela po cipresah, svoboda izražanja same sebe brez omejitev in smeh. Zelo rada se smejim, to počnem pogosto in iz srca, zadnje dni je z Remyjem na moj camino skupaj s poplavo dežja, prišla tudi poplava smeha. Prav vesela sem, da se ni odločil it v Sevillo. In čisto se je omehčal, danes mi je rekel, da se še nikdar ni počutil tako sproščen ob ženski, sploh pa ne ob popolni tujki in da mu je to zelo čudno. Vsi naju imajo za par, ker je med nama taka sintonija humorja.

Danes, ko smo prišli v albergue s skupinskimi tuši je kar naenkrat pogruntal, da sploh ni tako napačno, če vsi moški mislijo, da sva par. Se vsaj ne počutijo ogrožene, stuširat se je praktično šel z vsakim novim prišlekom, da preveri orodjarno. V alberge sva prispela prva, ker je šla večina najinih sopotnikov eno etapo naprej. V Galiciji je večina albergov za peregrine novih in zelo leo urejenih. Ko pridejo novi peregrini se zgodi se čudež, z novo skupino, ki nas je ujela prideta tudi dva Slovenca. Ko se pogovarjam z Martinom ugotavljam, da sploh ne znam več govorit slovensko. Onadva camino ne hodita, ampak tečeta. Na poti sta spoznala tudi 75- letnega Irca Davida, s katerim se družita. Na nogah ima tetovirano školjko, ki je simbol camina. Njegove noge so vse prej kot noge 75-letnika, niti 25-letniki nimajo tako lepih nog. Vendar na obeh kolenih opazim vzdolžne brazgotine, kasneje izvem, da ima v obeh kolenih proteze. Prehodi tudi 35-40 km na dan. Kjer je volja tam je pot, super zdaj vem, da sem lahko brez skrbi, če bo potrebno kdaj menjat rezervne dele.

Danes naju dohiti tudi Franster. Z Remyjem sva že kupila vse potrebno za večerjo, ki jo bova skuhala kar v albergeju. Franster je žalosten, ker sta se skregala z Ester, zato ga povabiva zraven. Opazuje naju pri kuhanju in se čudi, kako sva lahko tako zelo usklajena v vsem le po 4-ih dneh. Mama morda se ti bo pa uresničila želja in se domov vrnem s fantom, sicer gejem. Pred leti si mi tako ali tako predlagala, da bi bilo najboljše, če bi se poročila z gejem, ker so to najbolj skrbni moški. Po večerji se zleknem na kavč, prisedeta Franster in Remy, ki mu v naročje položim svoje tace. Presenetljivo me začne božat po stopalih, lepo in nežno in me gleda direktno v oči v katerih čutim rahlo zmedo.

Fanta qresta spat, jaz delam kot vsako noč nadure s pisanjem. Vmes mi piše še Marc, ki ima doma krizo privajanja nazaj na realno življenje. Kako zelo mu verjamem, jaz jo imam že tu. Napiše mi, da je naveličan skozi nekaj urejat vedno za druge in da se mu ne da več delat, rad bi le še hodil in potoval. Predno zaspi, Remy v plavih gatah priteče v dnevno sobo, mi pove, da je vesel, da sva se spoznala saj so takšne vezi smisel njegovih potovanj in brez dodatnih besed gre nazaj v sobo.

Tudi jaz sem vesela, da imam Remyja ob sebi za zadnji del camina, zdaj po 4-h dneh z njim lahko rečem, da si ga ne bi želela zaključit z nikomer drugim, z njim je vse tako preprosto, neobremenjujoče, predvsem pa zabavno. Prav škoda, ker je gej, ker ima vsekakor lastnosti, ki se jih pri moškem ne bi branila. Če me moški namreč zna na pameten način nasmejat, me je s tem že tako ali tako dobil. Camino je spet poskrbel, da sem šla naprej po poti in dobila lepo darilo. Na kako zanimiv način se tu vse zgodi. Naključij ni.

Od 35-ih dni sem točno en dan prehodila sama, 10 v dvoje in 24 dni v troje. Predno sem šla na pot sem jo želela v celoti prehodit sama in se soočit sama s sabo, sama mi ni uspelo bit niti en cel dan.

Sveta trojica je nazaj, saj se nama je pridružil Franster. Skregal se je z Ester in poskuša na vsak način zbežat od nje, ne vem če ne bo bežal kmalu tudi od Remyja. Izgleda, da bom zadnje dni camina prehodila v dežju, s tem se se že nekako sprijaznila. V bistvu, ko sprejmeš problem ga s tem tudi premagaš, zato se ne trudim več ostat suha ampak se raje že takoj zjutraj pošteno namočim po vseh lužah in se preostanek poti tako ne sekiram več, da bom mokra.

Danes smo se po 11-ih km ustavili pri Luisu, ki ima v Albergueri albergue in bar poln školjk. Vsak peregrino, ki vstopi mu da školjko za se podpisat nanjo in jo kasneje pritrdi nekam v lokal. Zunaj lije dež, zato se naš postanek zavleče na par ur. Kmalu za nami pridejo naši predvčerajšnji in včerajšnji sostanovalci, dva starejša para, en iz Nizozemske, drugi iz Švice. Že dva dni naju z Remijem zasledujejo po lokalih, slikajo in snemajo. Povabijo nas za njihovo mizo nakar izvemo, da sta Nizozemca poročena že 38 let in prihajata peš direktno iz Amsterdama, kamor se tudi vračata peš iz Santiaga. Josef in Silvia pa sta se spoznala drugi dan camina Levante, ki štarta iz Valencie. Josefu je pred letom in pol umrla žena s katero si je delil več kot polovico življenja in od takrat več ali manj hodi po caminih. Tokrat mu je camino prinesel novo sopotnico, oba žarita in bosta po Santiagu nadaljevala hojo še po Portugalski. Vesela se za takšne zgodbe, ne zato, ker bi se z njo poenotila ampak, ker življenje gre naprej in vse preveč ljudi ostaja ujetih v preteklosti, tudi sama sem bila ena izmed njih.

Ker se dež noče ustavit, mi smo se pa precej zasedeli, se odločimo, da bomo prehodili le še 9 km, namesto 22 in jih potem jutri poskušali dobit noter. Do 14.6. moramo prit do Santiaga, takrat imava z Remyjem rezerviran hotel, seveda skupaj. Nadaljna pot se mi bo definitivno zapisala v anale camina kot ena najzabavnejših etap. Celo pot smo peli in plesali, Remy je imel stand up komedijske inserte, toliko sem se presmejala, da sploh nimam več glasu. Remy je legenda, najraje bi ga zapakirala in odnesla sabo domov. Po poklicu je profesor, tekoče govori ne vem niti koliko jezikov, ker vsakič iz rokava potegne novega. Danes ga naučim tudi nekaj slovenskih besed, ni za pričakovat od mene, da je katera pametna ampak glede na njegovo usmerjenost, mu bodo ziher dobro služile. Že od malega ima 100% posluh za glasbo, pri tem je res neverjeten, saj sliši pesem in jo že zna igrat. Pol leta dela v šoli, drugo polovico leta potuje po svetu. Delujeva že kot stara zakonca, neprestano se pričkava, za zabavo seveda.

Med današnjo potjo sem posnela za skoraj uro kratkih video posnetkov. Ne vem iz kje mu letijo besede v usta, priznam da ga vsak dan bolj obožujem. Prav imela bi takšnega fanta ampak logično, da mi mora življenje vedno malo ponagajat, drugače to sploh ne bi bilo moje življenje. Danes sem med potjo ravno študirala, da imam končno nek vzrok zaradi katerega nikomur ne bom več odgovarjala kje se vidim čez pet let. Karkoli sem v življenju skrbno načrtovala je propadlo, česar se lotim brezskrbno vedno speljem do konca, kot naprimer ta camino. Brez priprav, brez težav in kakšna dogodivščina! Od samega začetka mi je dajal, ko mi je vzel je vedno vrnil nekaj še boljšega. Kar kocine mi gredo po konci, ko pomislim kaj vse sem doživela tukaj. Zdaj vem, da imam v življenju res srečo. V baru s školjkami, kjer smo se zadržali popoldan mi je padla v oči misel obešena na svetniku: “Če boš dal tisto kar imaš, boš vedno dobil tisto kar potrebuješ!”

   

Zjutraj nas preseneti plavo nebo, Francisco želi čimprej na pot, midva greva še na zajtrk. Odkar je Remy včeraj šlogal Fransterju iz vina, imam občutek, da želi zbežat od njega stran.

Danes mi paše hodit ob Remy-ju, zato hodiva skupaj in se pogovarjava, na veliko presenečenje obeh celo resne stvari. Remy mi pove svojo življensko zgodbo. V šolo je šel dve leti predčasno, ker je bil malo bolj brihten od povprečja. Že v otroštvu se je čutil drugačen od ostalih, zelo ga je zanimala glasba in bal se je vsega, še vedno se boji veliko stvari. Kar dolgo let je živel v popolni izolaciji od ljudi, ko mi je to povedal me je presenetil, saj mi deluje zelo odprt. Lani se je odločil, da se začne spet družit z ljudmi. Hvala bogu za to njegovo odločitev, sicer ga ne bi nikdar spoznala.

Danes sva se resnično povezala v celoto, jaz se ob njem počutim varno, on ob meni tudi. Prvi dan, ko sva šla skupaj na zajtrk, mi je pri plačilu pojasnil, da on vedno plača le svoje, meni je tako super, saj prej ali slej izgubiš štetje in se vedno počutiš dolžen, čisti računi, dobri prijatelji. Danes sva se malo pred pol poti vstavila v baru na kavi in pomarančnem soku, ko je natakar prinesel račun je vse poravnal on in mi v njegovem klasično pariškem stilu rekel:”Samo, da veš da to kar sem naredil zdaj ne naredim niti za najboljšega prijatelja!” Še naprej klepetava o vsem možnem, ko prideva na lepo razgledno točko me ponovno preseneti in mi reče, da bi zelo rad šel še na kakšen camino v moji družbi, kajti pozna zares lepe poti po celem svetu, ki bi jih rad delil z mano. Po vsem kar mi je povedal o sebi, vem da je to kar je pravkar naredil zelo velika stvar zanj, saj navadno striktno hodi sam, že zaradi fobije, ki jo ima pred ljudmi. Z veseljem bi šla z njim tudi na konec sveta, kajti v življenju se še nikdar nisem toliko zabavala kot se z njim. Enostavno sva tako kompatibilna, da mi je prvič v življenju žal, da nisem moški. Stvari kar brez filtra letijo iz najinih ust, dovolj je da se pogledava in že improvizirava v nulo. Užalila sva že čisto vse peregrine, ki z nama delijo alberge ampak nekako nama ne zamerijo in naju imajo celo radi.

Najine resne današnje debate se ustavijo, ko dobim preko whatsapp-a video sporočilo od Marca, ki mi iz hribovja nad krajem kjer živi posname pogled na Montreal. Z vsemi mojimi fanti in punco sem v rednih vsakodnevnih stikih, camino navsezadnje končujem za vse s katerimi sem delila pot in so jo žal končali prej. Marcu dava kontra z videom in od tukaj naprej je spet le še smeh, video materiala od najinih spontanih domislic imam že več kot Pedro Almodovar filmov. Tako hoja tudi hitreje mine.

Urs nama je včeraj povedal, da so v Ourenseju naravne zunanje brezplačne terme, zato na poti hitiva, da izkoristiva še to darilo narave. Po prijavi v albergue se s turističnim vlakcem odpeljeva v terme, ki so kot zadetek na loteriji in tudi edini lep del tega mesta. Energija v tem kraju je res težka, prav čutim kako me vleče dol, tudi Remy jo občuti tako, lani je iz kraja dobesedno zbežal. Po termah, si greva kupit iste majčke, nakar me Remy pelje v slaščičarno. Moje edino upanje, da se odpovem cukru, že ko me obkrožajo le ljudje, ki ne jedo cukra, je splavalo po vodi, namesto da bi se jaz popravila, se pokvari on. Jaz lačna v slaščičarni, kako me lahko tako nima rad, kupila sem vse kar je izgledalo dobro, kar pomeni, da sem kupila vse. Iz slaščičarne sem odšla še s kosom torte za domov. Ker se ulije dež se vsedeva v sosednji bar in spijeva vsak eno sangrijo.

Medtem, ko Remy flirta z natakarjem mi Marc napiše, da si želi še kdaj it z mano na kakšen camino. Wow, izgleda, da bomo hodili kot eno manjše pleme okrog, ker Anna mi je isto napisala pred tednom dni. Res upam, da bom še kdaj srečala vse te ljudi, kajti trenutki, ki sem jih delila tukaj z njimi so postali moji najlepši življenski spomini.

Lani decembra sem imela kupljeno letalsko karto za Berlin in potem nisem šla, ker se je moja Andreja ponesrečila, sama si pa nisem želela it, ker v Berlinu ne poznam nikogar. Crisu in Phillipu sem objubila, da pridem letos decembra na obisk, pa sta rekla naj pridem prej, dve noči nazaj sem imela spontan preblisk in karta je kupljena, september bo dober mesec za Berlin. Prijateljske vezi niso samoumevne, če želiš ohranjat prijateljstva moraš ljudem namenit svoj čas. Moji prijatelji so še vedno ljudje iz otroštva plus novi ljudje, ki mi prekrižajo pot. Vsi moji ljudje so zame zelo dragoceni, vedno pravim, da so največ kar imam. Na camino sem res želela sama, tudi opraviti sem ga želela sama. Ni šlo ravno po načrtih ali pač, le da ne po mojih. Moje življenje so ljudje, ki me obkrožajo, vedno so bili in camino je lepa prispodoba mojega življenja.

Verjetno se v blogih veliko ponavljam, najbrž  je v njih tudi en kup slovničnih napak. Dejstvo je takšno, da vsak dan pišem o svojih občutkih takšnih kot so. Blog v prvi vrsti pišem zase, ampak sem se odločila, da ga bom delila tudi s prijatelji. V življenju svojih stvari ne zadržujem zase, vedno jih delim, saj imaš le kar lahko daš poleg tega je to tudi imeniten način, da ne nihče ne nadleguje z sms-i in klici. Na poti se dogaja res veliko stvari, emocije so močnejše kot doma, saj tukaj nimaš nobenih zunanjih vplivov in nisi z ničemer obremenjen. Vse kar se zgodi je čisto in iskreno, tudi moje pisanje zato se najbrž velikokrat ponovim. Ne vem, ker se za nazaj še nisem brala. Kar se slovničnih napak tiče pa je dejstvo takšno, da je edini čas, ki ga imam le zase po 22h, ko gre večina ljudi spat. Takrat pišem, po celem dnevu hoje, včasih tudi po dveh kozarcih vina tinta, ki nam peregrinom pripada pri večerji. Pisat moram, ker stvari morajo iz mene, koliko v temi s telefonom v roki vidim, to je pa druga stvar.

Zjutraj rahlo dežuje, za spremembo. Spat sem šla relativno zgodaj, že pred 1 uro. Navadno se zvečer zamotim v klepetu z Marcom, včeraj je dobil obiske in sem imela večer le zase. Luciano je danes odšel kot gorski vodič v Dolomite, tako, da se do konca moje poti tudi z njim ne bova več slišala, se pa vidiva takoj 18.6.2018, komaj čakam.

Z Remyjem pojeva zajtrk, ki sva ga kupila dan prej kar v albergu in se odpraviva v pralnico oprat in posušit cunje. Ideja za pralnico je bila moja in zjutraj prehodiva celotno mesto, da bi dobila eno, ki je odprta že ob 8h zjutraj. Remy mi konstantno očita, če se zavedam kako me ima rad, da to počne z mano. Že včeraj sva oba občutila težko energijo mesta Ourense, danes zjutraj so ulice polne pijanih ljudi. Kaj takšnega še nisem doživela, nekako kot pred Gaviolijem po končanem partyju, le da so razpršeni po celem mestu.

Ob 10-ih se nama končno uspe spravit ven iz mesta, razen naravnih term, vsakemu polagam na srce, da ga lahko mirno preskoči. Nikamor se nama ne mudi, ker je današnja etapa dolga le 23km, ampak prvih 10 km nas razveseljuje zelo strm vzpon. Zadnje dni so me začeli bolet podplati, ne med hojo, ko se ustavim hodit pa ni ravno prijetno. Več ali manj hodim v tekaških copatih, ker je blaženje boljše, v gojzerjih ne morem več hodit, ker se čuti, da so odbili svoje zadnje minute. Polarsteps mi kaže, da imam do sedaj prehojenih 996 km, do Santiaga imam še 81 km.

Ni kaj se pozna, da nimam več vsakodnevnih masaž stopal. Ko je odšla moja stara ekipa, se nekako nisem več čutila, da bi nadaljevala s tradicijo. Po poti ne hodim več sama, ne čutim niti več želje, da bi hodila sama, mislim da sem spucala vse kar sem imela za spucat. Z Remyjem klepetava ali pa pojeva, njegova širina je neverjetna. Z njim se lahko praktično pogovarjam o vsem, plus njegov element zabave, ji je vir mojih solz, le da tokrat to solze smeha. Vedno so mi bili všeč inteligentni ljudje, čeprav mi je na začetku deloval zelo sebičen, sem zadnje dni, ko se je odprl ugotovila, da je bil to le strah in zid, zelo dobro razvito ima tudi emocionalno inteligenco. Veliko stvari, ki jih pove ima smisel, v veliko stvareh mi je odprl nov pogled. Svet bi bil lepši kraj, če bi na njem obstajalo več ljudi kot je Remy, če bi le ne bežali pred ostalimi morskimi psi in se skrivali v samoti. Hodiva počasi, na neki točki mi reče, saj se nama nikamor ne mudi, vreme je lepo in midva sva skupaj, albergue ne bo nikamor pobegnil.

Danes sem med potjo veliko razmišljala o odločitvah. Ko deliš svoje življenje in izkušnje po poti s popolnimi neznanci slišiš marsikaj. Mislim, da imam res srečo v življenju, čeprav mi ni bilo prišparano in sem doživela marsikaj, me veseli, da me nič ni odvrnilo od tega, da si ne bi želela živet polnega življenja. Moje reakcije na dogodke, tudi tragične, so bile spontano vedno dobre zame. In če se vrnem nazaj k odločitvam skozi ljudi s katerimi delim pot, vidim da večja kot je bila odločitev, ki je niso sprejeli, večje je bilo kasneje obžalovanje.

Lekcija dneva: vse odločitve, ki jih ne sprejmemo, postanejo naša obžalovanja. Ko se torej pojavi odločitev, ki v resnici sploh ni odločitev, saj drugo opcijo sproža le ego in razumski del nas, ne razmišljajte preveč in ji korajžno sledite. No, razen če razmišljate o samomoru ali poboju, takrat se vedno odločite za življenje. Življenje je lepo, življenje kot ga vidimo navzven je refleksija tega kar je znotraj nas. To kar hranimo v sebi, to bo rastlo v nas, hranite dobre stvari.