Zbudim se prva, malo čez sedmo uro. Najprej pogledam kje je Marc, navadno je ob tej uri že na poti. Oba z Lucianom še trdno spita.

Včeraj smo nabavili tudi stvari za zajtrk, zato ga grem dol pripravit, da malo pocartam svoja fanta. Danes namesto marmelade in toasta, ki ga že tri tedne jemo vsak dan, naredim vmešana jajca za vse tri. Ko se zbudita in prideta dol je vse že nared, samo pojesti še moramo. Kar naenkrat slišimo Marca v kopalnici kako se zadere rad te imam. Soglasno zakričiva nazaj tudi midva imava tebe rada. Odvrne nama, da je to rekel sam sebi v ogledalo. Včeraj zvečer smo se med drugim pogovarjali tudi o ljubezni, predvsem tisti do sebe. Priznal nama je, da se nima rad.

Ko pride iz kopalnice izgleda nekaj let mlajši. To je njegov tretji camino po Španiji, očitno mu prva dva nista prinesla tega kar je iskal. Na tretjem je imel srečo v nesreči ali pa obratno, da je naletel na dve ropotali, ki ju je vsepovsod polno in sva šla preko njegove trme in vztrajala dovolj časa, da se nama je prepustil. Obstaja verjetnost, da tudi iz obupa, ker je videl, da nama ne more pobegnit. Že en teden hodi z nama, na pot gre sicer sam prvi zjutraj, ampak vse pogosteje naju kje počaka ali pa se dobimo v albergeju, ki ga rezerviramo dan prej vsi trije skupaj. Ura je 9 in mi smo še vedno vsi trije v albergeju. Težko je odditi iz tako lepega kraja, predvsem pa tako lepega albergeja.

Danes po poti se mi zdi, kot da lebdim. Danes me tudi prvič nekaj zmoti v čevlju. Včerajšnja pot je bila dolga in non stop sem iz čevljev odmetavala kamenčke, očitno ne dovolj pogosto, saj mi je en naredil žulj na peti. Devetnajsti dan camina dobim svoj prvi žulj, fanta mi ga sicer ne priznata kot žulj, ker ni velik niti za noht od mezinčka. Pot se vleče kot jara kača, razen arheološkega najdbišča v katerem se skrivajo rimske toplice ni ne vem kako zanimiva, vroče je in jaz spet brez kape, ker sem jo nekje izgubila. Skupaj z možgani izgubljam počasi tudi vse ostalo, po mojem bom v Santiago prišla naga in brez nahrbtnika.

Po poti večkrat pomisliva na Manuja in če ga bomo tudi danes kje srečali. Ko prispemo v albergue sledijo vsakodnevne rutine po katerih se odpravimo ven na večerjo. Točno pred našim albergejem stoji Manu, ki nam pove, da je danes pomislil na nas in da je upal, da se srečamo. Evo pa smo pri energijah. Skupaj se odpravimo pojest pomfri in kar pač sodi zraven.

Med potjo sem začutila, da sem še bolj svobodna. Ne povezujem sploh več doma s sabo, ne pogrešam ničesar in ko pomislim, da sem že skoraj na pol poti, me kar stisne, da bo treba it enkrat domov. Ukvarjam se le še s tem trenutkom v katerem sem, postala sem bolj prisotna, ko pomislim poslat sporočilo, mi je to kar mučno, pot in ljudje, ki me spremljajo na njej so postali moj dom.

Do danes imam narejenih 460 km. Blog pišem le še zato, ker bi sicer vse pomešala, zgodi se namreč precej stvari in že naslednji dan ne veš kam bi katero vmestil. Sploh se ne spomnim več kje smo bili pred par dnevi, mesta se brišejo, glava se počasi izklaplja. Čeprav tukaj nič ni počasi, razen morda najinega odpravljanja iz albergeja zjutraj. Camino me končno ima zase.

Danes sem se naspala kot bog zapove, zbudim se že ob 5h zjutraj in meditiram v mislih. Vsi okrog mene še spijo. Več kot 4 ure navadno ne spim, sploh mi ni jasno kako lahko že 20 dni hodim s tako malo spanja, niti kave ne pijem. 

Prvih 10 km poteka spet po glavni cesti, štartamo vsi trije skupaj, hodimo vsak zase in medtem, ko prehitevamo en drugega za minutko poklepetamo. Imam najhitrejši tempo, me pa tudi največkrat tišči lulat, tako da sem kot ovčar enkrat spredaj, drugič zadaj. No, dobesedno sem kot pes, saj kakšen dan markiram svoje ozemlje na vsak km.

Iz Extremadure danes preidemo v drugo pokrajino Leon in Castilio. Skoraj neverjetno kako se pokrajina spremeni takoj po mejniku. V Castilji se počutim kot doma, nekaj kilometrov hodimo po gozdu, polnem korit v katera se izteka pitna voda za peregrine. Žejna nisem, mi je pa brez kape toplo, tako da se spontano odločim in v enega namočim celo glavo. Ne vem ali je v vodi hidrogen ali kaj, ko se mi posušijo lase sem kodrasta kot ovca. Po poti se z Marcom več ali manj srečujeva pri živalih, ki jima odstopava svoje priboljške. Čeprav se težko odpovem sladkarijam, sem se odločila, da jih raje dam njim kot naložim na svoje boke.

Danes me spet cel dan mika voda. Na poti je veliko podtalnih voda, ki delajo luže. Najprej se jim izogibam, v nekem trenutku se v meni prebudi otrok in zabredem direktno vanjo. Marc se za mano dere naj ne hodim po vodi. V naslednji luži začnem skakat dokler je ne izpraznim in se zaderem nazaj, da lahko počnem kar želim. V tretjo lužo zabrede še on in tako nekaj časa hodiva in se smejiva kot dva mala otroka. Kar naenkrat se pred nama pojavi nekaj kar meni izgleda kot malo večja luža. Nikdar nisem rekla, da sem dobra v presoji, sploh ne, ko sem razigrana. On se pametno umakne na stransko pot, jaz z zaletom stečem direkt vanjo. Zabredem do kolen, vmes mi spodrsne in skoraj naredim špago, po nekem čudežu se uspem ujet, ne upam si pogledat koliko žabic imam v čevljih, noge so mokre, čevlji kot oklepniki in tehtajo vsak 1 kg. Ta spodrsljaj me seveda ne ustavi, do Calzade so čisto vse luže moje.

Že ob vstopu v vas nas pričaka hospitalero z besedami, da pričakuje eno punco z belo perjenico in dva kavalirja, ki jo spremljata. Madona na tem caminu sem postala že zvezda zaradi perjanice, čeprav je zaradi vročine pripeta zgolj na rukzak. Ker mi je iz prve zelo simpatičen možakar mu rečem, da senorita con la pluma blanca no tiene dinero in zmeniva se, da mu plačam s perjem. Med masažo stopal nas pride poslikat in posnet, ker kaj takšnega še ni videl. Pove, da nas bo objavil na njihovi strani na facebooku.

Popoldan gresta fanta spat, jaz se vsedem na zidek, k meni pride črn psiček, ki me spominja na mojo muco Mimi in prisloni glavo ob mojo nogo, kasneje izvem, da mu je ime Miki. Vležem se poleg njega in ga čoham vsaj dve uri. Prav potrebo sem imela nekoga stiskat in čohat, očitno je Miki to začutil, saj je sicer ignoriral vse okrog sebe.

Kmalu se nam v albergeju pridruži še Manu, tako sem ga vesela, da ga tečem objet.
Carlos nas pride poklicat na večerjo ravno, ko si z iglo vstavljam nitko v žulj, da mi iz njega po njej izteče voda. Marc še spi, z Lucianom ga greva zbudit, medtem, ko ga jaz nežno požgečkam po podplatih, Luciano plane nanj in ga celega preljubčka. Luciano je pač tak, če te ima rad bo to pokazal na zelo očiten način in prav je tako.

Ubogi Marc, počasi se sicer že privaja na vso to pozornost, mislim da si bo ta camino zapomnil za vedno. Po večerji klepetamo zunaj in ugotovimo, da imamo vsi štirje nekaj skupnega. Manu ima brata Markota, jaz imam brata Markota, Luciano ima sina Markota in Marc, njega imamo vsi mi. Manu na svojih potovanjih ravno tako kot Marc in jaz nabira kamenčke in kristale. Iz torbice potegne svoj mošnjiček in nam vsakemu podari tistega, na katerega ga spominjamo. Meni podari roza kvarz. Pove mi, da ima roza kvarz zelo močno energijo, je kamen srca in kristal brezpogojne ljubezni. Prinaša mir, nežnost, celi rane in prinaša ozdravljenje. Želim si, da se ta camino nikdar ne bi končal.

Celo noč mi je direkt v glavo svetila zelena luč od zasilnega izhoda, zato sem spet spala malo nič. Ob 7h, ko se ostali začnejo prebujat vstanem tudi jaz, da jih prej ne bi motila.

Čim pridem ven iz sobe mi hospitalero Carlos že teži, da se hoče slikat z mano s perjanico na glavi, ne pusti me niti v miru pojest zajtrka, sproti ko mi naliva kavo mi prigovarja, da slučajno ne bi pozabila. Zato tudi vstanem in se ga usmilim, ter zaradi tega pozabim spit edino kavo v treh tednih. Volk sit, koza cela in žejna. Jaz sem napravljena, Luciano ima svoje stvari še vsepovsod, Manu je tudi pripravljen, Marcu se nas ne da čakat, zato gre naprej. Tako ali tako je navajen, da ga ujamemo, en naš korak je za dva njegova.

Nekaj po 8h štartamo, noge me nosijo kar naprej, Marca ujamem po pol ure in ga prehitim. Ko za seboj ne vidim več nikogar se vsedem na romanski mile stone ter poslušam ptičje petje. Čez 15 minut vidim Marca, spustim ga naprej, nato v daljavi zagledam še oranžne Lucianove hlače, vsi smo prešteti, zato grem naprej. Tik pred prvo vasico spet prehitim Marca. Danes čutim, da bi lahko camino pretekla z rukzakom vred, tako sem lahka.

V vasici najdem sredi ulice mrtvega mladega kosa, najbrž je padel iz gnezda, poberem ga s tal, Marc me dohiti, skupaj se odločiva, da ga bova zakopala. Na grobek položiva rumeno rožico in bel kamen. Par hiš naprej je bar v katerem se ustaviva na pomarančnem soku in počakava ostale. Dokaj hitro naju dohitita, ker sva se zamudila s pogrebom. Spijemo sok, razdelimo si vse pribolške, ki jih imamo in odigramo eno igro namiznega nogometa. Danes se mi iz neznanega vzroka mudi, zato krenem spet naprej.

Dohiti me Manu, nekaj časa hodiva skupaj in klepetava. Vpraša me, če sem po horoskopu devica, ker vidi veliko sebe v meni in se čuti zelo povezan z mano od prvega trenutka, ko je zagledal pero na moji glavi. Povem, mu da sem ga dva dni nazaj izgubila, zasmeji se in mi reče:”Ampak jaz sem ga našel in ne vem zakaj sem pomislil, da je tvoje in ga pobral, le da sem ti ga potem pozabil dat.” Prvi dan, ko smo ga srečali mi je v oko na njem padlo dejstvo, da ima podobno pero, kot ga je meni podaril Marc. Jaz sem ga imela v laseh, on na rukzaku. Naslednji dan sem svojega izgubila in bilo mi je hudo, saj mi ga je dal Marc. Ampak na tem caminu sem izgubila že toliko stvari in ko sem opazila, da mi je odpadlo sem si rekla, če mi je namenjeno, bo našlo pot nazaj do mene, in res ga je. Od trenutka, ko mi je Marc podaril to pero na poti ne videvam več peres ampak le še srčke vsepovsod. Manuju začnem pripovedovat zgodbo o mojem tattoju in Joseju. Vstavi me takoj na začetku in reče, da mi mora nekaj pokazat predno nadaljujem. Dvigne majico, na rebrih ima vtetovirani dve ptici. Pove mi, da si je te dve ptice dal tetovirat en dan predno je šel na svoj prvi camino, tetoviral mu jih prijatelj, ki ni tetoviral še nikogar pred njim. Naključij res ni. Manu se vstavi za malico, jaz grem naprej.

Ta blog pišem kar sproti med hojo, dokončala ga bom zvečer, če se še kaj zgodi. Kljub temu, da pišem in hodim za mano od nikoder ni mojih treh fantov, to lahko pomeni le dve stvari, ali sem zelo hitra ali pa sem se spet izgubila. Sploh me ne skrbi, ker vem da sem na pravi poti zame tudi, če sem se izgubila. Celo pot imam mravljince po rokah, nikdar v življenju se še nisem počutila boljše kot se vsak dan znova na tej poti. Ne potrebujem nič, ker sem srečna in hvaležna za vse kar imam.

Kilometer pred današnjim domov se ustavim in počakam fante, da gremo vsi skupaj v albergue. Današnji albergue je spet en presežek, sicer naj bi bil cerkven ampak v vrtu imajo postavljen že napol preperel indijanski šotor, celoten kompleks me spominja bolj na Safari bar v kamenjaku, kot na cerkev, noro.  Najprej se stuširam, nato operem cunje in se grem vsest pred “moj” šotor. Kmalu se mi pridruži Marc, ker Luciana ni od nikjer podplate zmasirava le en drugemu. Že dva dni me matra ali mu nekaj povedat ali ne, začutim, da je pravi trenutek in moram to dat iz sebe zaradi sebe in njega. Na caminu je vse darilo, tudi občutki, ki jih delimo en z drugim. Z vsemi ostalimi imam nekako bolj lahkoten odnos, midva z Marcom bolj kot ne strmiva en v drugega in vsakih par dni udariva eno res hudo debato, vmes pa sva več ali manj v prijetni tišini en z drugim.

Predno sem šla na pot mi je nekdo napovedal, da bom na poti na zelo poseben način spoznala svojo dušo dvojčico in da bo to ženska ali moški, s katero ne bo nujno romantična naveza, bo pa to oseba s pomočjo katere se mi bo zacelilo srce. Najprej sem mislila, da jo te Anna, ker smo si zelo podobne. Ampak, ko je bila Anna še z nami in smo se imeli res dobro, predvsem pa zabavno, sem imela pri vsem tem v srcu vedno grenak priokus, saj sem si to želela delit z Igorjem. Dostikrat sem se med potjo, ko sem bila sama, zaradi tega tudi zjokala. Odkar je z nami redno Marc te žalosti in želje ne čutim več, kot da se mi je dobesedno zacelilo srce.

Ne vem zakaj je tako in kako je prišlo do tega, romantične naveze med nama vsekakor ni, imava pa zelo močno dušno povezavo, zaradi katere se ga včasih kar malo bojim in se do njega obnašam drugače kot do drugih. Če Luciana in vse ostale kompanjerote objamem brez težav večkrat na dan, njega enostavno ne morem, pa ne zato, ker ne bi želela. Kot otrok, ki si želi še en piškot in si ga ne upa vzet. In jaz nisem nikdar bila otrok, ki si ni upal vzet še enega piškota, bi rekla, da sem bila prej otrok, ki jih je pojedel celo škatlo naenkrat. Nočem, da se zaradi tega počuti izključen, zato mu povem vse. Zahvali se mi za zaupanje, želi mi nekaj povedat ampak besede se mu zataknejo v grlu, on res ni govorec. Rečem mu, da mi ne rabi povedat nič z besedami, ker razumem vse brez besed.

Jutri bom pretekla etapo od 27km, počutim še se 100kg lažja, ker sem to dala iz sebe.

Danes je predviden dež, zato se na pot odpravimo prej, budnica že ob 6h.

Večer prej so Luciana napadle stenice, ves je popikan po rokah. Manu nam pove, da navadno stenice gredo le na eno osebo in potem pustijo vse ostale pri miru, ker se pokličejo med sabo, torej smo mi rešeni. Logično, da obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo in logično je, da bom ta izjema jaz. Predno grem spat me začne vse srbet, v kopalnici se pogledam v ogledalo, ugrizi po celem hrbtu. Kako že pravijo Španci “compartir es vivir”, ma jebemti prav mene so morale izbrat, niso mogle it na španski par, ki je ropotal celo noč, da bi se več praskala in manj blebetala. Ne vem kako to gre, ko klepetamo mi, nas takoj nekdo nadere še pred 22-to, ko naj bi se šlo spat. Ko klepetajo so drugi vsi tiho, aja valjda, ker drugi smo mi.

Včeraj zvečer nas je hospitalero opozoril, da je Salamanca za vikende precej polna ljudi in je težko dobit kje za prespat. Pokličemo vse albergue in res je vse zasedeno. Ni druge, kot da gremo na booking in si rezerviramo hotel.

Odločili smo se, da si vzamemo za ogled Salamance en dan fraj. To univerzitetno mesto s cca. 150.000 prebivalci namreč ponuja na ogled veliko znamenitosti. Tudi Manu bo ostal v Salamanci 2 dni, potem se vrača v Porto, kjer se bo po devetih mesecih hoje dobil s starši. Kak mesec bo ostal v Portu in si kot ulični glasbenik zaslužil dovolj, da pride v Zamoro in nadaljuje camino Sanabres do Finistere. Tudi jaz sem se odločila za to pot, Via de la plata se namreč razdeli na dve poti.

V Granji de Moreurela se prične camino Sanabres, Via de la plata pa se konča par etap naprej v Astorgi, kjer se priključi francoski poti. Sanabres je težja smer ampak posledično tudi lepša, vsi ki so že bili nam govorijo kako je čudovit. Na francoski camino se mi res ne da it gužvat, saj sem svoj mir našla prav tukaj v naravi.

Danes gremo spet zgodaj na pot, noč prej so po Španiji divjale nevihte. Deževalo naj bi cel dan, zato se pripravimo na dež. Lekcija je osvojena, sprana sem že tako, da se lahko pooenotim z zlato ribico. Vsi trije imamo rukzake znamke Osprey in njihove palerine so zelene barve, počutim se kot ena izmed glavnih junakov iz risanke Ninja želve. Tudi brez palerin na rukzakih smo kot ene želve. Upam, da ne padem na hrbet, ker se ne poberem nikoli več.

Ves čas hodimo vsi skupaj, čeprav se malo pogovarjamo. Z Marcom sva se dan prej opremila s korenjem za konje, osle, krave in vse ostalo kar srečamo na poti. Danes mi je všeč, da hodimo vsi skupaj, počutim se bolj brez skrbi, za razliko od prejšnjih dni se mi nikamor ne mudi. Z Marcom hraniva vse živali, kar jih srečava. Narava je spet čudovita, dežja hvala bogu od nikjer. Med potjo mi gre ves čas na otročje in vsaka stvar, ki jo vidim je poligon na neumnost. Na poti najdemo mrtvo kačo, žal nobeden nima več jabolke, da bi z njo uprizorila pregon iz raja.

Ko pridemo v Salamanco se ulije dež, zavetje poiščemo v pokritem predverju blokovskega naselja. Lije kot iz škafa, pod drevesi opazim majhnega ptička, kako se trudi izkopat iz mokre trave. Marc mu vrže keks in reveža skoraj ubije, ker je keks 2x večji kot ptič. Glih sva se z Lucianom en dan pogovarjala, kakšni smo ljudje, najdemo poškodovano žival ali mladička in prva stvar, ki jo naredimo, je ta da ji damo za jest. Praktično isto kot, da bi ponesrečenemu človeku namesto prve pomoči rinili sendvič v usta. Marc poskusi ptička ujet, ampak brez uspeha, ga pa vsaj prežene pod streho. Svet še ni videl, da bi Nataša slučajno pustila kakšno žival pri miru, zato do ptička stopim jaz, čisto mirno se mi pusti prijeti. Objamem ga z rokami, ves je moker, očitno mu sistem za voskanje perja ne deluje in bo revež letel le ob lepem vremenu. Vidim, da ga starša iščeta, zunaj še lije, zato počakam, da se umiri in ga odnesem pod streho igral, kjer se ne bo dodatno močil. Mama takoj prileti k njemu.

Krenemo naprej proti centru mesta, kjer imamo hotel. Sprva mi je preklop iz narave v mesto težek, nato začutim Salamanco, po celem telesu dobim kurjo polt. Če obstajajo prejšnja življenja, je bil ta del Španije po katerem se sprehajam vsekakor nekoč moj dom.

Danes poiščemo športno trgovino, v katero se zapeljemo s taksijem, ker je izven mesta. Kakšen čuden občutek je po 24 dneh spet sedet v avtu. Čez nekaj dni pridemo v Galicijo in na Sanabres, tam je malo bolj mraz, seveda sem bundo pustila doma, glavno da sem sabo imela en kup druge nepotrebne krame in pol lekarne s katero več ali manj rešujem druge, saj sama zaenkrat nimam popolnoma nič težav.

Edini dan, ko bi lahko brezskrbno spali se zbudimo že ob 7h. Luciano si želi v cerkev, zato že zgodaj gre iz hotela.

Midva se odločiva, da greva oprat cunje v pralnico. Kot dva begunca z vsem kar imava za oblečt v najlon vrečkah, se sprehodiva po centru Salamance, kjer je pralnica. Camino res ni za fine riti. Jaz imam tri pare gat, trojne nogavice, ene pohodniške hlače, dve športni kratki majici in en windstopper. Od včeraj pa še dva pajla z dolgimi rokavi za hladnejšo Galicijo. Luciano mi je ironično rekel: “Zakaj si jih nisi kupila kar pet!” Od danes imam tudi nove posranke za prosti čas, saj so mi prejšnje dobesedno skoraj razpadle, vsak cajt bi začela kazat kakšen neprimeren del telesa.

Včeraj sem v civilizaciji naletela tudi na bio trgovino, zato imam v rukzaku tudi kilogram “kus, fucking kus-a”. Avtomatično navalim na vse kar ni krompir in v strahu, da v naslednjem kraju ne bo izbire, to tudi kupim. Ni mi pomoči, res ne.
Ob 12h se preselimo iz enega hotela v drugi hotel. V Salamanci trenutno poteka univerzitetni kongres, zato je čisto vse zasedeno, srečo smo imeli, da smo sploh kje dobili za spat. Medtem mi piše Manu, da je našel eno lepo kavarno in nas povabi, da se mu pridružimo in si skupaj ogledamo “El cielo de Salamanca”.

To je freska zodiaka na stropu ene izmed univerzitetnih stavb, nekaj najlepšega kar sem do sedaj videla. Sploh nisem mogla ven in kapele, z Manujem sva se kar vlegla na tla in gledala fresko, kot da gledava zvezde.

Salamanca je zelo lepo mesto, malo je tudi začarano, saj se konstantno vračamo na ista mesta kot štiri zlate ribice, celo Marcu je odpovedal GPS. Cel dan hodimo okrog, mislim da nismo naredili nič manj kilometrov kot sicer. Manu se ob 17h poslovi od nas, ker si bo kuhal doma, mi poiščemo vegetarijansko restavracijo. Marc je vegetarjanec že 40 let, jaz bom vsekakor to postala, ko se vrnem iz Španije, saj se mi s to svinjo, ki jo jem vsak dan, meso kar malo prižmaga. Balkan proti Špancem nima za burek v mesojednosti, še kar ne morem pozabit večerje v Calzadi, ko mi je Carlos postavil pred nos krožnik s trinajstimi svinjskimi zrezki. Najprej sem mislila, da je to za celo mizo, nato so tudi ostali dobili vsak svoj krožnik s trinajstimi zrezki. Od tistega dne imam občutek, da se mi je izbočila trtica v spiralni obliki.

V glavnem uspe nam dobit eno od dveh vegetarjanskih restavracij v mestu, pravzaprav je veganska. Ko sedimo za mizo in gledam malo napise in slike mi je jasno, da je to tudi gej bar in ko se kar naenkrat zbere noter skupina ljudi, ki nas zopet želijo vtišat, ker se v restavraciji pač med obedovanjem pogovarjamo, se zavem, da je to očitno tudi baza ene od političnih strank. Ni mi jasno kdaj so lokal spremenili v sejno sobo s tremi govorci, katerih idol je bil nedvomno Cheguevara, ki razlagajo nekaj kar zveni kot referendum, vsi jim ploskajo. Nas pa gledajo tako grdo, da si ne upamo na glas vprašat niti za račun.

Po večerji gremo še malo po centru in na pijačo. Luciano opazi, da ima na roki nove ugrize stenic, on sicer trdno verjame, da so tej piki posledica ležanja v travi, čeprav v travi nismo ležali že par dni. Ne izgleda prav dobro, saj ima roko prav otečeno, očitno je alergičen. Do mene so bile dokaj milostne, na hrbtu so mi dobesedno oblikovale vprašaj s piki, mažem jih z oljem čajevca, ki zaradi katerega sem vstopila v trgovino iz katere sem prišla s kilogramom kuskusa. Z Marcom ostaneva v centru, Luciano gre v hotel.

Danes je spet najin dan za debato očitno, ampak namesto debate se odločiva raje za degustacijo koktejlov. Najin odnos je zdaj bolj lahkoten, kar mi je všeč. Ne skrbi me več, da bi en dan izginil, vedno bolj verjetno se mi zdi, da bo šel z nama kar do konca. Bo pač izgubil in kupil še eno letalski karto, ta camino ga bo stal mater božjo.

Na poti iz centra do hotela se izgubiva, dokler se ne iznenada znajdeva direktno pred hotelom. Ko prideva v našo sobo Luciano kot kup nesreče leži na postelji, Marc pride do mene in mi zašepeta:”Pejva ga poljubčkat!” Že tako ju non stop hecam, da se počutim kot hči, ki je na caminu z istospolnim parom, ker Luciano non stop poljublja Marca na lica, zdaj še ta udarec, da mu je Marc začel poljube vračat.

Ko pridem izpod tuša že oba smrčita, ne vem kaj je bolj moteče, razposajeni navijači zunaj zaradi zmage Real Madrida ali njuno žaganje.

Zjutraj doživim prvi šok na caminu do sedaj. Luciano ima hudo alergijsko reakcijo na pike ne vem katerih žuželk in se zbudi ves v bulah. Odloči se, da se zanj camino konča v Salamanci, saj v takšnem stanju nima volje nadaljevat poti. Čeprav ga razumem, mi je zelo hudo.

Midva sva bila tista, ki sva se poslavljala od ostalih, eden od drugega bi se morala šele v Santiagu. Ampak to je življenje, vedno delamo načrte brez krčmarja. Skupaj gremo še na zajtrk po katerem se z Marcom posloviva od njega. Premaga me jok, saj je bil Luciano moj najboljši prijatelj na caminu in v vseh situacija tudi nekdo, ki je sledil vsaki moji neumnosti brez besed. Tej skoraj štirje tedni so bili z njim bogatejši, predvsem za veliko smeha, pa tudi modrosti. Luciano je izjemen človek, na camino je prišel iskat brezpogojno ljubezen do vsega, mislim da v sebi že ima to kar je prišel iskat, saj tako nesebičnega človeka, ki je vedno pripravljen pomagat vsakomur ne spoznaš vsak dan. Camino brez njega za trenutek izgubi ves smisel ampak v sebi vem, da moram naprej, ker ne vem kaj me čaka za vogalom.

Na začetku poti mi po licih tečejo krokodilje solze, z Marcom se ustaviva v naslednjem kraju, kjer si v restavraciji naroči tortiljo. Meni še kar tečejo solze, vidim da je Marcu težko, saj ne ve kako bi me potolažil, predvsem pa me ni vajen brez nasmeha na obrazu. Včeraj sem mu povedala, da sem v vsem vedno 100%, v smehu, žalosti in drugih občutkih. Za razbit zanj vidno neprijeten občutek, se mu nasmehnem in rečem:”Si videl, da se nisem lagala, da sem res v vsem 100%!”

Po poti hodiva skupaj, ampak brez besed, vsake toliko se ozrem nazaj, če bom kje zagledala oranžne hlače. Vem, da jih ne bo več, zame se danes začenja nov camino.
Malo pred izhodom iz mesta zagledava Carefour, Marc ima poln rukzak pomaranč, ker jih je kupil za vse tri. Pohecam se z njim, če greva kupit še kaj pomaranč. Par korakov naprej zagledam na klopci pomarančo na kateri je v španščini napisano: “Živjo, živeti zares pomeni umreti od ljubezni!”

Odločila sva se, da danes prehodiva malo več, ker je en albergue na tretjini druge poti, tako bova združila današnjo in jutrišnjo etapo in dobila noter en dan, ki smo ga porabili v Salamanci. Malo pred naslednjo vasjo, kjer bi morala prvotno prespat, zagledam starejši par v težavah. Starejša gospa se trudi dvignit moža v invalidski voziček, ampak ne zmore, saj je tudi sama že v letih. Z Marcom preskočiva jarek in ji pomagava, naprej greva oba brez besed. Meni se spet ulijejo solze, saj mi je vedno težko, ko naletim na nemočne ljudi in ta prizor je bil zelo ganljiv.

Pojačam tempo, da me Marc ne bi spet videl jokat, kak kilometer naprej vidim zanimivo stavbo z grafitom in se odločim, da jo poslikam. Medtem me ujame Marc, njegove oči so rdeče, pove mi da je jokal celo pot, ker ga je situacija s starejšim gospodom spomnila na mamo. Na nek način zdaj vem, zakaj naju je camino pustil sama. Marc se ima vedno pod kontrolo, nikdar ne spusti zavor, to da si je danes dovolil jokat pred mano, me je na nek način razveselilo. Bila sem srečna zanj, da je končno začel čistit, kar drži v sebi.

Že včeraj na pijači mi je povedal, da sem mu par dni nazaj z eno besedno zvezo obudila spomine, ki so ga pahnili v težko situacijo za katero je mislil, da jo je pozabil. Tega nisem naredila hote, le razumel me ni prav, saj je njegova angleščina slabša kot moja, prihaja namreč iz francosko govorečega dela Kanade. Vem, da si pred Lucianom tega nikdar ne bi dovolil pokazat. Tišina z Marcom je vedno prijetna, na nek način mi prav paše, da ne rabiva govorit.

V albergueju smo imeli rezervirane tri postelje, med potjo dvakrat srečava bradatega možakarja. Marc pokaže na njegova stopala in se poheca, da izgledajo dobra za masažo in doda, da imamo v albergeju rezervirane tri postelje torej bomo dobili novega cimra. Glej ga zlomka najin cimer postane prav Zac iz Australie. Z Zacom sva si dopisovala preko foruma predno sem šla na pot. Letalska družba mu je izgubila nahrbtik, zato je ostal v Sevilli dlje in mi je na forum tudi pisal ampak se nisem več logirala odkar sem začela hodit. Ne čutim se povezovat z ljudmi danes, zato se držim zase.

Tudi sama sem cela popikana vsepovsod ampak se ne dam, ta camino bom speljala do konca, pa magari po kolenih!

Camino je odkar ni več Luciana res drugačen, na pot grem prej in hodim hitreje. Z Marcom več ali manj hodiva en ob drugem ampak brez se pogovarjat. Napovedano je grdo vreme, zajtrk pojemo ob 7h, ob 7:30 sva že na poti.

Danes je pred nama dolga pot in še dolgočasna povrh vsega. Že dva dni je pot več ali manj ob glavni cesti, zato nimam niti kaj slikat. Po 18-ih kilometrih začne rahlo deževat, kasneje se ulije kot bog zapove. Na neki točki poti prideva na razpotje in nobena od poti označena. Logično, da če imam na izbiro dve in izbiram jaz, bom izbrala napačno, ne vem zakaj se nikdar ne izgubim ob lepem vremenu.

Zavedlo me je perje, na sredi ničesar sem dobila po nekaj dneh perje in to je zame znamenje, da sem na pravi poti. Ubogi Marc z mano, on je bil naši možgani, zdaj se še on počasi izgublja. Zabluziva konkretno iz poti, ki nama jo prekriža kojot. Indijanci so verjeli, da če ti kojot prekriža pot to pomeni, da se moraš osvobodit stresa in zidov in si dovoliti biti otročji ter spontan. Definitivno to ni znak zame, zame bi moral prit antikojot, da me malo spravi v red. To ja znak za Marca, še kitajski zid je bolj spontan kot on.Na zemljevidu poiščem vse možne poti kako prit do najine destinacije, detour je dolg cirka 4 km. Bog si vedi kolikokrat me je Marc preklel po francosko, čeprav izgleda vesel.

Končno prideva v najin albergue premočena kot psa. Ura je že skoraj 15h, po tušu si zmasirava stopala in greva v edino javno ustanovo v tej vasi – bar, ki je ob enem tudi trgovina. Cel deževen popoldan preždiva v baru ob dobri dužbi Pačarana, vina in oliv in se en drugemu smejiva kot dva debetka. Marc mi pove, da si nikdar ni upal gledat v oči ljudi, ni mi jasno kako je lahko kaj tašnega izjavil, saj ljudi fiksira non stop. Pove mi, da je ta strah izgubil ob meni. Mislim si, dragi moj Čiči, prav za vse pa nisem jaz zaslužna, malo večkrat se bo treba pogledat v ogledalo in se videt to kar si. Z Lucianom nama je bilo včasih prav nerodno, ker je tako strmel v oči.

Na nek način se mi zdi prav zadovoljen, da ni več Luciana, verjetno je bil s svojim razdajanjem res malo preveč zanj. V nekem trenutku mu začnejo po licih polzet solze, začelo se mu je dogajat v zadnjih dveh dneh, končno je dvignil preprogo in začel odmetavat kramo, ki se je nabirala pod njo. Vsaka beseda je odveč, zato ga le objamem, ti najini objemi so redki in se nikdar ne končajo. Druga stvar, ki sem jo opazila, je ta da je veliko bolj odprt odkar nimava več najinega prijatelja. Verjetno se je tako moglo zgodit, camino vedno poskrbi, da se zgodi to kar se mora. Dobila sva sicer nove sotrpine na poti, ampak nekako se ne čutim povezovat z njimi, ne še.

Še par dni imam Marca ob sebi in čutim, da ta čas morava preživet skupaj, to je enako kot da bi bila sama s sabo, en drugemu sva prišla na pot z namenom, da en drugemu zaceliva rane, pri meni je delovalo, njegove so globje. Če je bil do nedavnega camino ena velika zabava, je zdaj camino postal bolj oseben, tih, ponotranjen.

Ob 23h naju zbrcajo ven iz bara, po dežju tečeva v albergue, kjer zaspim kot bog zapove, prvič odkar sem na caminu sem spala res odlično. Morda tudi zato, ker sva imela sobo brez oken, ko sem zaprla luč je bila popolna tema, zjutraj ko sem se zbudila, sem se najprej ustrašila da sem oslepela!

Na caminu danes definitivno za nedoločen čas zaključujem eno zgodbo, in sicer zgodbo s Patxaranom. Lani v Madridu mi ga je predstavil prijatelj Nacho, ta bo glih zate Nataša ziher ti bo všeč, in mi je naročil kozarec. Patxaran je neke vrste španski jegermajster iz raznih zelišč, zelo okusen.

Včeraj sva z Marcom pomešala preveč vsega in danes se počutim kot, da hodim v oklepu od viteza, vsaka noga ima 30 kg, Zamora je vedno dlje namesto vedno bljižje. Včerajšnjih 30+ km sem prehodila lažje kot današnjih 18 km. Z Marcom se vmes vstaviva, da pojeva zajtrk v baru na pol poti, tam so tudi vsi ostali. Verjetno sva zdaj midva za vse tista čudaka, kot so bili ostali za nas na začetku, ker nisva glih družabna. Delujejo prav prijetna družba ampak ni mi do druženja z nikomer drugim tudi zato, ker vsi na katere se navežem oddidejo. Ko bo odšel Marc si želim preostali del camina prehodit sama, kar je bil moj namen že od začetka, na camino sem prišla zase in zdi se mi, kot da sem tu za vse ostale. Toliko kot mi je hudo, ker se bom čez 5 dni poslovila tudi od Marca, toliko na en način komaj čakam, da ostanem sama v svojem tempu in svojih mislih.

Ker je včeraj padal dež, kot da ni dovolj hudo, da sem mačkasta, je še pot blatna. Problem rešim prav na hitro, prej kot se sočim z njim, prej me ne bo več brigalo. Torej si sezujem copate in nogavice ter lep del poti prehodim bosa, končno lahko skačem po lužah brez se sekirat, da si spet zmočim copate. Vedno sem imela rada blato, parkrat me vmes prime, da bi se v njem kar povaljala, kot se za patanegro spodobi.

Končno prideva v Zamoro, ker sva imela v planu nočni camino ob polni luni, sva šla spat v hostel. Plani so propadli zaradi oblačnosti ampak svaka čast Marcu, da je bil takoj za. Še dobro, da gre domov, ker če bi ostal z mano do konca, bi najverjetneje v Santiago prišel nag s perjanico na glavi. Po kosilu Marc zaspi, nočem ga motit, zato mu pustim sporočilo naj me pokliče, ko se zbudi in grem odkrivat mesto.

Odkrijem točno en ovinek, ko za mizo zagledam Fransterja. Cel čas se že sprašujem kje je končal. Ko se zagledava me priteče objet, kot staro prijateljico, čeprav sva se vsega skupaj družila 1 uro v parku. Pove mi, da praznuje rojstni dan in me povabi na pijačo. Z njim in še eno peregrino posedim kar nekaj časa, Ester ne zna angleško ampak med sabo se razumemo brez težav. Franster je super zabaven in brutalno iskren Bask. Baski so v Španiji poglavje zase.

Ura je že osem zvečer pokliče me Marc, skupaj greva nabavit zajtrk za jutri in nekaj malenkosti za po poti ter jih odneseva v hotel. Vpraša me, kaj si želim počet, želim si tekmovat, zato grem po papir in predlagam tekmovanje z letali iz papirja. Seveda moje ostane dlje v zraku s čimer si priborim kavo. Marc se je odločil, da gre dva dni na Sanabres, sicer je mislil it do Astoroge. Preštejeva etape, da vidiva iz kje si mora dobit prevoz. Grozno mi je ob misli, da ga več ne bo, verjetno tudi zato, ker vem da ga za razliko od ostalih, ki so vsi iz Europe, najverjetneje ne bom več nikdar videla.

Pri Sanabresu sem želela načeloma združevat etape, ker mi to zdaj kondicija dopušča brez težav ampak se odločim, da dokler je Marc z mano, teh dveh dni ne bom združila in mu tudi povem, da bom ostala z njim dokler ne gre. Potem mi vklopi, da si morda želi bit sam, ker ravno on je bil tisti, ki je dolgo vztrajal v vsem sam, zato ga raje vprašam, če sploh želi, da hodim z njim ali hoče bit sam. Skima z glavo, me pogleda in odločno kot iz topa odgovori:”Ne, ne, ne nočem biti sam ampak veš, da bom v tem mestu končal svoj camino!” Seveda vem, k sebi močno stisnem vglavnik. Marc ve, da je vzglavnik on, zato me ganjeno pogleda. Še 5 dni imam ob sebi svojo dušo dvojčico, potem se zame začenja nov camino.

30.5.2018

Ob 8h zjutraj sva že na poti, da ne bova spet jedla jajc, marmelade in toastov, sva si včeraj kupila humus v bio trgovini. Jep, tudi v Zamori imajo bio trgovine, kdo bi si mislil, ko sem v Salamanci kupovala kuskus.

Celo pot hodiva za Franciscom in Ester, hodila bi lahko praktično miže in sledila vonju marihuane v njegovem rukzaku. Ko prispemo v Montemarto naju na poti v albergue v katerem imava rezervacijo, vstavi gospa in naju povabi naprej, da si ogledava kaj ponuja ona za isto ceno. Bazen, ogromna kuhinja, lepa soba, ključni zame pa sta dve domači mački, zaradi katerih ostaneva v tem albergeju. Pa še kuskus bo končno šel v predelavo. Cel popoldan preleživa ob bazenu, voda je malo premrzla, da bi se vrgla vanjo. Ko sva že vsa skurjena od sonca greva v trgovino po zelenjavo in čips! Skupaj skuhava večerjo, Marco Polo, kot ga ljubkovalno kličem je zadolžen za kuskus, jaz za grah in zelenjavo.

Po večerji se vsedem na enega od dveh ogromnih kavčev v dnevni sobi, da bom pisala blog. Iz ne vem kje prileti Marc in se začuda vsede ne le na isti kavč kot jaz, ampak se prav stisne k meni in me objame čez ramena. Sveta Marija pomagavka izgleda, da je posegla Marija iz Lurda in tudi tista iz Međigurja, ker kaj takega se še ni zgodilo, to je bila Lucianova domena, nikakor Marcova. Tako stisnjeva sediva in gledava videje mačk na YouTubu ter slike Canade in Slovenije do poznega.

31.5.2018 

Zjutraj si napraviva zajtrk in kreneva počasi na pot. Oba sva slabo in malo spala, zato pot ne gre nikamor. Niti fotografirat se mi ne da.

Na tretjini poti se vstaviva ob jezeru za pavzo, vsedeva se na mat in pojeva vsak svoj flan. Marc me prime za obe roki, me gleda v oči in mi reče:”Ti si eno veliko srce, glej da se nikdar ne spremeniš in bodi pozorna na prijatelje, ki jih imaš okrog sebe, ohrani le tiste, ki ti vračajo to kar daješ, ostale pusti.” Zahvali se mi za vse, kar je z mano spoznal in mi pove, da bo šel en dan prej kot je predvidel, torej 3.6., ker ne bi rad bil v paniki za let iz Porta. Obema po licih začnejo polzet solze, medtem ko se gledava. Dvakrat me tako močno objame, da me skoraj zaduši. Tako sediva vsaj ene 15 minut, se gledava in jočeva.

Nikdar nobenega človeka nisem tako gledala v oči kot njega, vedno imam občutek, da gledam sebe, kakšenkrat mi je šlo na smeh, ker sva sedela nasproti en drugega v istem položaju ali pa sva imela iste kretnje. Nikdar si z nikomer v tišini nisem povedala toliko, kolikor sem si z njim. Tišina je z njim dobila smisel, on je bil največje darilo mojega camina, zacelil mi je vse rane, najina povezava je bila tako močna, da se skoraj nisva rabila pogovarjat. Kot da ga poznam od prej in sva se zdaj našla.

Pobriše mi solze in svečo iz nosa in kreneva naprej. Ne morem hodit ob njem, ker mi je prehudo, zato grem naprej. Celo pot neutolažljivo jočem, vem da njega za razliko od vseh ostalih ne bom videla nikdar več. Ko vidim le še njegov obris daleč nazaj se vsedem v travo in ga počakam. Ko se mi približuje se mu potrudim nasmejat, ampak se mi iz oči istočasno ulijejo solze. Zaderem se, da sem bipolarna saj se jočem in smejem hkrati. Prilomasti v travo, ki je skoraj višja od njega ter se mi pomaga postavit na noge, vsedla sem se namreč skupaj z rukzakom in vstat je večji podvig, kot bi si človek mislil. Do najinega doma za danes prideva brez nadaljnjih solz.

Kdo bi si mislil, da bo ta mali mož, ki sem ga spoznala tretji dan camina, postal tako pomemben del moje poti. Z mano je zdržal najdlje, več kot polovico poti. Med nama se je razvila neke vrste višja in brezpogojna ljubezen, občutek ko  v očeh prepoznaš osebo, ki jo sicer prvič vidiš.