Feathers Of Life

Novo pravilo camina, nikdar več ne spim v albergu zraven cerkve, sploh pa ne z odprtim oknom. Kar ni bilo dovolj hudo, da sem si pred spanjem namazala noge z arniko in meto, tako da me je mrazilo še nekaj ur, me je vsako uro zbudil zvonik. Ni čudno, da so se vsi vaščani smejali na pogrebu, to zvonenje ti pusti neke posledice v glavi, sploh če ga poslušaš vsako uro celo življenje.

Na pot danes krenemo malo bolj zgodaj, že ob 7:30, saj nas čaka dolga etapa, poleg tega pa na poti ni nobene sence.  Po poti razmišljam, kako prvič v življenju zares dobro skrbim za en del svojega telesa – noge. Zjutraj strečing, mazanje, po tuširanju masaža podplatov, spet mazanje. Kreme za mišice, mi gredo počasi h koncu, saj površina za mazat ni tako majhna, če bi jih doma tako skrbno mazala s kremami proti celulitu, bi vsekakor veliko prišparala na kremah za mišice.

Pot je bila danes dolgčasna, kamorkoli sem se ozrla neskončni vinogradi, pred mano ravna cesta. K sreči so jo vsako toliko s svojimi vozovi popestrili cigani, ki so očitno množično migrirali iz kraja v kraj. Ob vsakem vozu so imeli privezane še po 3-4 konje. Gledam, če prepoznam kakšnega iz pašnikov ob poti, ker kupljeni najbrž niso.

Ko se ustavimo za pomalicat, Anno pokliče Nadia. Jordan se je odločil, da zaključi svoj camino. Noge je imel cele ožuljene in ne najde več motivacije za iti naprej. Jordan želi govorit z vsemi tremi, angleško sicer govori le par besed, ma nekako smo se v teh dneh že naučili razumet, kaj želi kdo povedat v naši mineštri jezikov. Anni pove, da nas pogreša in da ne more več. Nadia je vse skupaj vzela kot osebni poraz ampak Anna jo potolaži, da je to Jordanova odločitev, ki jo mora spoštovat. Jordan je še otrok, ne more od njega pričakovat, da bo razumel stvari, ki jih ne razume marsikdo nekajkrat starejši od njega. Ne glede na predčasni konec camina upam, da je od te poti kaj odnesel.

Naprej po poti sem dolgčas najprej preganjala s klepetanjem z Lucianom, nato sem iskala rumene in vijola rože, da pripravimo Anni presenečenje. V planu je bila sicer polnoč ampak glede na to, da so v edinem odprtem albergeju vsi peregrini na poti, spremeniva plan, ker od Zafre dalje nas gledajo malo postrani. Katastrofa kako so vsi zamorjeni, celo mladi, ki bi mogli biti polni življenja, so zadrti. No, edino starejši gej par iz Nemčije, ki nas je danes dohitel po poti, onadva sta bila tudi nasmejana. In Španci, oni so zakon, Olà na vsakem vogalu, mahajo ti iz traktorjev, ko vozijo mimo tebe, kakšenkrat kar z obema rokama, da se bojiš za svoje življenje, ko se ti približujejo.

Zanimivo, da sploh ne čutim več utrujenosti med hojo, zdi se mi, da bi komot prehodila preko 30km, kar bom testirala čez par dni, ko nas čaka prva 32-ka. Tempo imam tudi precej hiter in celo manj lačna sem postala danes. Najverjetneje sicer zato, ker mi svinja in pomfri že gledata ven iz ust. Vsako jutro v kopalnici najprej preverim, če mi je že pognal rilec. Danes sem si za malico v naredila sendvič s tuno, prisežem, da sem bila tako vesela kot otrok, ko mu daš kinder jajček, ko sem zagriznila vanj.

Okoli 17h smo prispeli v Torremejo. Naj bi bilo mesto, ampak mene bolj spominja na avtobusno postajo, ena cesta in 15 hiš. Celo pot smo hodili med trtami, logično, da si ob večerji naročimo vsak en kozarec vina tinta. Po večerji direktno spat, da bomo jutri spočiti za Merido, prvo zares veliko mesto.

Jutri je zadnji dan z Anno, odločila se je, da prespi z nama v Meridi. To je odlična novica, saj se je med nami tremi v tem tednu stkala neka posebna vez, polna otročje nagajivosti, napadov smeha in zares lepih trenutkov, ki so začetek mojega camina, ki naj bi bil najhujši, spremenili v nekaj čudovitega.

Komaj sem čakala, da se zbudim in da presenetimo Anno. Od vedno mi je bilo všeč presenečati ljudi in naše presenečenje je uspelo v nulo. Sicer sveč za na “merendino”, ki je bil edini dober substitut za torto, ki sem jo dobila v edini trgovini v kraju, ni bilo. Prisežem, da sem si tako želela svečo za na torto, da bi ji kupila tudi nagrobno, če bi jih seveda imeli. 

Zjutraj smo jo zbudili s petjem, ostali so nas gledali kot da smo iz drugega planeta, dejansko ji niti voščili niso. Skupaj smo pozajtrkovali in se takoj po začetku hoje izgubili vsak v svojem ritmu. Pot do Meride je bila kratka, le 17km. Dejansko je današnja in jutrišnja etapa ena redkih, če ne edina, ki jo lahko brez težav združiš in prideš le na 31km, ampak želeli smo si ogledati Merido, ki je bila v zgodovini eno izmed najpomembnejših španskih mest, predvsem pa smo želeli preživet še zadnji dan kot norčava trojica.

Pot je bila dokaj dolgočasna, večino časa sem hodila vzporedno s cesto. Nekje na 2/3 poti sem ugotovila, da se mi je iztaknila cevka za vodo, zato odložim rukzak in jo popravim. Valjda z mojo srečo sem rukzak odložila direkt na mravljišče, kar je očitno zelo razjezilo mravlje saj so me celo pot grizle. Ne vem kako se jih je v par minutah uspelo toliko strpat v moj rukzak. Kar jih ni, na ne najbolj nežen način, odpadlo iz mene medtem, ko so me grizle, sem jih nehote preselila v Merido. Super danes bom po dolgem času spet spala v družbi živali. Upam, da mravlje ponoči spijo.

Prispeli smo zgodaj, se stuširali in šli naokrog. Za 15 € po glavi smo kupili vstopnico za vse znamenitosti Meride. Med ogledovanjem smo zagledali cerkev in ker je Luciano med nami edini krščanski vernik in so bila stranska vrata odprta, jo je bilo treba it pogledat. Za spremembo smo tokrat uleteli direktno na poroko in ker so Španci zelo gostoljuben narod smo ji delno tudi prisostvovali. Ne le to, ženin me je celo povabil k njemu v avto. Statistika ni slaba, 10 dni sem na poti in doživela sem 2 pogreba, 1 poroko in 1 vaško fešto kjer so nas želeli poročiti. Kaj me še vse čaka na tej moji poti.

Dan zaključimo v lokalu Shangrija, vanj smo seveda vstopili zaradi imena. Na koncu se je izkazalo, da je Shangrija vegetarjanska restavracija, bilo je kot da sem nam je prikazala sveta Marija, končno nekaj kar ni svinja in pomfri na menuju. S tako enoličnim in kaloričnim menujem lahko jaz hodim tudi 5000km in se bom domov vrnila oziroma prikotalila obilnejša kot pred odhodom. V Shangiji se nam pridruži tudi Marc, ki je vegetarjanec.

Kulinarika pač ni njihova močna točka in Krištofu Kolumbu počasi že zamerim, da je iz Amerike prinesel krompir. Zakaj ni enostavno zadel poti v Indijo in bi ostali na rižu. Ups, ne potem mi Slovenci ne bi imeli prve dame, po drugi strani bi pa na svetu bilo več indijancev.

In če koga zanima, če mravlje ponoči spijo, mravlje so zelo marljive živali, seveda ponoči ne spijo, tako kot očitno tudi jaz ne bom.

Zbudimo se ob 7h, Anna ima prevoz do Seville ob 8:40. Seveda jo pospremiva do avtobusne postaje. Pogrešam jo je že na poti tja, ko smo še skupaj, čeprav sem pri sebi poskusila razščistit, da ne bom žalostna, ker odhaja ampak raje vesela, ker sem jo spoznala.

Verjetno je ena izmed najpomebnejših lekcij camina ta, da se naučiš pustit preteklost za sabo in živiš v sedanjosti. To je nekaj kar meni ne uspeva vedno najboljše, saj so moji spomini precej živi. Anna naju oba objame in se nama zahvali, ker je bil ta camino v najini družbi zanjo res magičen. Vedno se je namreč iz caminov vračala žalostna, tokrat gre prvič domov vesela in hvaležna. V srcu vem, da se bomo še srečale. Zame je bila Anna na tem caminu zelo pomembna, ne znam točno z besedami opisat, vendar se mi je zdelo kot da sem srečala svojo norčavo 12 let starejšo sestro dvojčico. Upam, da me v življenju nič ne zresni in bom v njenih letih kot ona.

Anno je v Sevillo peljal fant po imenu Jesus. Ko je vstopil v bar na avtobusni, kjer smo ga čakali, sem mislila, da je v lokal vstopil Enrique Iglesias, 100% kopija. Če bi bila danes doma, bi morala bit na njegovem koncertu – ne po svoji izbiri. Do sedaj se mi je na caminu zgodilo že toliko naključij, da ne vem več, če so to le naključja. Od trenutka, ko Anna oddide proti Sevilli se zame začenja nov camino.

Celo pot sem malo žalostna in kar čakam iz kje mi bo ponagajala. Ko pridemo v albergue in zagledam Marca sem že boljše volje. Vedno sem vesela, ko ga zagledam. Ima neko posebno mistično energijo, tudi sicer je tak simpatičen gospod. V očeh se mu vidi, da je dobrosrčen, istočasno pa je zelo introvertiran in ne govori veliko. Vsakič, ko se srečamo v krajih niti ne vemo kdaj mu uspe naredit kakšno malenkost za koga od nas. Danes sva se zaklepetala cel popoldan, kasneje je šel z nama na večerjo, ves čas je govoril on. Na žalost bo jutri iz končnega kraja šel na avtobus in nekaj mest naprej, sicer mu bo zmanjkalo časa. Kar stisne me, ko pomislim, da se ne bomo več srečali, čeprav se nismo veliko družili z njim, mi je prirastel k srcu, morda zaradi načina kako smo se spoznali in se je vse srečno razpletlo. Izgleda, da se bom morala tega priraščanja k srcu počasi odvadit.

Današnji albergue je pa druga štorja, lep in čist v vasi z 240 prebivalci od katerih jih je večina v edinem baru v vasi. Kdor je bil na otoku Susku bo iz prve vedel na kaj me spominja ta kraj. Arhitekt, ki je zasnoval to kopalnico je ziher domačin. Rusi s Sochijem so passe. Dejstvo, da se lahko vsedem na školjko, opravim kar imam pač za opravit in se istočasno še stuširam kar sede, sej ne moreš bit več žalosten, ko vidiš ta prizor.

Štartamo kot ponavadi zadnji ampak naj se pohvalim, da takoj po 8h zjutraj. Danes imava cel dan sonce in veter, kar je prijetno, saj ni prevroče zato se tudi pozabim namazat s kremo. 

20km hoje navkreber mine hitro, pokrajina je spet lepa in čas se izgubi v njej. Danes pot označujejo puščice rumene in vijola barve. Dokazano je, da sta rumena in vijola barva najbolj všeč norcem.

Zanimivo, da danes ne občutim več žalosti, ker Anne ni več z nami na poti. Zdi se mi kot, da je šla že davno čeprav smo se poslovili včeraj. Na caminu resnično izgubljaš občutek za čas, okolje se vsak dan zamenja in novih krajev ne povezuješ več z ljudmi iz preteklosti. Tudi ljudje so vsak dan novi, če prav se nas v 12-ih dnevih ni obrnilo niti za dve roki na tej poti. Ne vem več niti kateri dan v tednu je, vse kar vem je, da bom jutri vstala in hodila naprej, vmes se bom pa izgubila v lepoti poti.

V Alcuescar prispeva ob 14:30, vmes sva si vzela eno uro pavze za pomalicat. V tem času sem opazila, da je moja desna roka zelo lepe rdeče barve. Hitro sem se namazala z novo kremo, prejšno sem dala Anni, ker mi je povzročala težave s kožo, ona je meni dala svojo. Zdaj dišim kot pinacolada in ne vem ali bi se polizala, pojedla ali pa kar spila sama sebe.

V Alcuesarju prideva pred albergue, ki je v bistvu samostan. Valjda nama ga zaklenejo direkt pred nosom in povedo, da naj prideva ob 16:30, ko bo spet odprt. Ne preostane nama drugega, kot da greva en krog po mestu. Albergue stoji direktno zraven majhne psihiatrične bolnišnice. Sem vedela, da tiste vijola puščice niso zastonj.

Danes se nama z Lucianom že cel dan dogaja, da rečeva ali pomisliva iste stvari istočasno. In tako se obadva spomniva na Marca in ali je ostal ali odšel kot je predvidel z avtobusom naprej. Marc ponavadi štarta med prvimi zjutraj že ob 6h, tako da ga zjutraj nisva videla.

Pred nama zagledava park, kar je super ker lahko tam počakava, da se albergue odpre. V parku sam na zidku sedi Marc in gricka svojo najljubšo jed – čips. Marc je bolj samotar, do včeraj smo bili prepričani tudi, da je delno nem, saj je komaj kaj spregovoril z nami, ko smo se srečevali. Ne vem ali vesel, ko naju zagleda ali si želi zbežat ampak prav dosti možnosti nima, ker že hodiva proti njemu. Obema nama je pri srcu in odkar se nama je včeraj odprl in začel govorit kot raztrgan doktor, sva prišla do zaključka, da je zelo zanimiv človek. V parku spijemo vsi skupaj en “domač radler” (pivo s 7upom, baje to je kanadska kombinacija) in se zmenimo za skupinsko masažo podplat. Trenutno vodim, saj sem edina, ki še ni imela niti enega žulja. Kaj čem, imam pač dober tim angelčkov, ki me čuvajo. Mislim, da Marc ni več prepričan, če bo šel naprej z avtobusom. Upam, da ne gre.

Končno je ura za it v albergue, ki je donativo, kar pomeni, da plačaš kolikor želiš, vključuje pa tudi skromno samostansko večerjo. Seveda je prva stvar na programu tuš. Ko pridem izpod tuša se zagledam v ogledalu, poleg tega, da imam več mozoljev kot sem jih imela v celi puberteti skupaj, je moj nos tako rdeč, da imam dve možnosti, ali bodo mislili, da ga cukam ali pa me bodo povabili med rdeče noske kot častno gostjo. Upam le, da ne v sosednjo bolnišnico!