Feathers Of Life

Novo pravilo camina, nikdar več ne spim v albergu zraven cerkve, sploh pa ne z odprtim oknom. Kar ni bilo dovolj hudo, da sem si pred spanjem namazala noge z arniko in meto, tako da me je mrazilo še nekaj ur, me je vsako uro zbudil zvonik. Ni čudno, da so se vsi vaščani smejali na pogrebu, to zvonenje ti pusti neke posledice v glavi, sploh če ga poslušaš vsako uro celo življenje.

Na pot danes krenemo malo bolj zgodaj, že ob 7:30, saj nas čaka dolga etapa, poleg tega pa na poti ni nobene sence.  Po poti razmišljam, kako prvič v življenju zares dobro skrbim za en del svojega telesa – noge. Zjutraj strečing, mazanje, po tuširanju masaža podplatov, spet mazanje. Kreme za mišice, mi gredo počasi h koncu, saj površina za mazat ni tako majhna, če bi jih doma tako skrbno mazala s kremami proti celulitu, bi vsekakor veliko prišparala na kremah za mišice.

Pot je bila danes dolgčasna, kamorkoli sem se ozrla neskončni vinogradi, pred mano ravna cesta. K sreči so jo vsako toliko s svojimi vozovi popestrili cigani, ki so očitno množično migrirali iz kraja v kraj. Ob vsakem vozu so imeli privezane še po 3-4 konje. Gledam, če prepoznam kakšnega iz pašnikov ob poti, ker kupljeni najbrž niso.

Ko se ustavimo za pomalicat, Anno pokliče Nadia. Jordan se je odločil, da zaključi svoj camino. Noge je imel cele ožuljene in ne najde več motivacije za iti naprej. Jordan želi govorit z vsemi tremi, angleško sicer govori le par besed, ma nekako smo se v teh dneh že naučili razumet, kaj želi kdo povedat v naši mineštri jezikov. Anni pove, da nas pogreša in da ne more več. Nadia je vse skupaj vzela kot osebni poraz ampak Anna jo potolaži, da je to Jordanova odločitev, ki jo mora spoštovat. Jordan je še otrok, ne more od njega pričakovat, da bo razumel stvari, ki jih ne razume marsikdo nekajkrat starejši od njega. Ne glede na predčasni konec camina upam, da je od te poti kaj odnesel.

Naprej po poti sem dolgčas najprej preganjala s klepetanjem z Lucianom, nato sem iskala rumene in vijola rože, da pripravimo Anni presenečenje. V planu je bila sicer polnoč ampak glede na to, da so v edinem odprtem albergeju vsi peregrini na poti, spremeniva plan, ker od Zafre dalje nas gledajo malo postrani. Katastrofa kako so vsi zamorjeni, celo mladi, ki bi mogli biti polni življenja, so zadrti. No, edino starejši gej par iz Nemčije, ki nas je danes dohitel po poti, onadva sta bila tudi nasmejana. In Španci, oni so zakon, Olà na vsakem vogalu, mahajo ti iz traktorjev, ko vozijo mimo tebe, kakšenkrat kar z obema rokama, da se bojiš za svoje življenje, ko se ti približujejo.

Zanimivo, da sploh ne čutim več utrujenosti med hojo, zdi se mi, da bi komot prehodila preko 30km, kar bom testirala čez par dni, ko nas čaka prva 32-ka. Tempo imam tudi precej hiter in celo manj lačna sem postala danes. Najverjetneje sicer zato, ker mi svinja in pomfri že gledata ven iz ust. Vsako jutro v kopalnici najprej preverim, če mi je že pognal rilec. Danes sem si za malico v naredila sendvič s tuno, prisežem, da sem bila tako vesela kot otrok, ko mu daš kinder jajček, ko sem zagriznila vanj.

Okoli 17h smo prispeli v Torremejo. Naj bi bilo mesto, ampak mene bolj spominja na avtobusno postajo, ena cesta in 15 hiš. Celo pot smo hodili med trtami, logično, da si ob večerji naročimo vsak en kozarec vina tinta. Po večerji direktno spat, da bomo jutri spočiti za Merido, prvo zares veliko mesto.

Jutri je zadnji dan z Anno, odločila se je, da prespi z nama v Meridi. To je odlična novica, saj se je med nami tremi v tem tednu stkala neka posebna vez, polna otročje nagajivosti, napadov smeha in zares lepih trenutkov, ki so začetek mojega camina, ki naj bi bil najhujši, spremenili v nekaj čudovitega.

Komaj sem čakala, da se zbudim in da presenetimo Anno. Od vedno mi je bilo všeč presenečati ljudi in naše presenečenje je uspelo v nulo. Sicer sveč za na “merendino”, ki je bil edini dober substitut za torto, ki sem jo dobila v edini trgovini v kraju, ni bilo. Prisežem, da sem si tako želela svečo za na torto, da bi ji kupila tudi nagrobno, če bi jih seveda imeli. 

Zjutraj smo jo zbudili s petjem, ostali so nas gledali kot da smo iz drugega planeta, dejansko ji niti voščili niso. Skupaj smo pozajtrkovali in se takoj po začetku hoje izgubili vsak v svojem ritmu. Pot do Meride je bila kratka, le 17km. Dejansko je današnja in jutrišnja etapa ena redkih, če ne edina, ki jo lahko brez težav združiš in prideš le na 31km, ampak želeli smo si ogledati Merido, ki je bila v zgodovini eno izmed najpomembnejših španskih mest, predvsem pa smo želeli preživet še zadnji dan kot norčava trojica.

Pot je bila dokaj dolgočasna, večino časa sem hodila vzporedno s cesto. Nekje na 2/3 poti sem ugotovila, da se mi je iztaknila cevka za vodo, zato odložim rukzak in jo popravim. Valjda z mojo srečo sem rukzak odložila direkt na mravljišče, kar je očitno zelo razjezilo mravlje saj so me celo pot grizle. Ne vem kako se jih je v par minutah uspelo toliko strpat v moj rukzak. Kar jih ni, na ne najbolj nežen način, odpadlo iz mene medtem, ko so me grizle, sem jih nehote preselila v Merido. Super danes bom po dolgem času spet spala v družbi živali. Upam, da mravlje ponoči spijo.

Prispeli smo zgodaj, se stuširali in šli naokrog. Za 15 € po glavi smo kupili vstopnico za vse znamenitosti Meride. Med ogledovanjem smo zagledali cerkev in ker je Luciano med nami edini krščanski vernik in so bila stranska vrata odprta, jo je bilo treba it pogledat. Za spremembo smo tokrat uleteli direktno na poroko in ker so Španci zelo gostoljuben narod smo ji delno tudi prisostvovali. Ne le to, ženin me je celo povabil k njemu v avto. Statistika ni slaba, 10 dni sem na poti in doživela sem 2 pogreba, 1 poroko in 1 vaško fešto kjer so nas želeli poročiti. Kaj me še vse čaka na tej moji poti.

Dan zaključimo v lokalu Shangrija, vanj smo seveda vstopili zaradi imena. Na koncu se je izkazalo, da je Shangrija vegetarjanska restavracija, bilo je kot da sem nam je prikazala sveta Marija, končno nekaj kar ni svinja in pomfri na menuju. S tako enoličnim in kaloričnim menujem lahko jaz hodim tudi 5000km in se bom domov vrnila oziroma prikotalila obilnejša kot pred odhodom. V Shangiji se nam pridruži tudi Marc, ki je vegetarjanec.

Kulinarika pač ni njihova močna točka in Krištofu Kolumbu počasi že zamerim, da je iz Amerike prinesel krompir. Zakaj ni enostavno zadel poti v Indijo in bi ostali na rižu. Ups, ne potem mi Slovenci ne bi imeli prve dame, po drugi strani bi pa na svetu bilo več indijancev.

In če koga zanima, če mravlje ponoči spijo, mravlje so zelo marljive živali, seveda ponoči ne spijo, tako kot očitno tudi jaz ne bom.

Zbudimo se ob 7h, Anna ima prevoz do Seville ob 8:40. Seveda jo pospremiva do avtobusne postaje. Pogrešam jo je že na poti tja, ko smo še skupaj, čeprav sem pri sebi poskusila razščistit, da ne bom žalostna, ker odhaja ampak raje vesela, ker sem jo spoznala.

Verjetno je ena izmed najpomebnejših lekcij camina ta, da se naučiš pustit preteklost za sabo in živiš v sedanjosti. To je nekaj kar meni ne uspeva vedno najboljše, saj so moji spomini precej živi. Anna naju oba objame in se nama zahvali, ker je bil ta camino v najini družbi zanjo res magičen. Vedno se je namreč iz caminov vračala žalostna, tokrat gre prvič domov vesela in hvaležna. V srcu vem, da se bomo še srečale. Zame je bila Anna na tem caminu zelo pomembna, ne znam točno z besedami opisat, vendar se mi je zdelo kot da sem srečala svojo norčavo 12 let starejšo sestro dvojčico. Upam, da me v življenju nič ne zresni in bom v njenih letih kot ona.

Anno je v Sevillo peljal fant po imenu Jesus. Ko je vstopil v bar na avtobusni, kjer smo ga čakali, sem mislila, da je v lokal vstopil Enrique Iglesias, 100% kopija. Če bi bila danes doma, bi morala bit na njegovem koncertu – ne po svoji izbiri. Do sedaj se mi je na caminu zgodilo že toliko naključij, da ne vem več, če so to le naključja. Od trenutka, ko Anna oddide proti Sevilli se zame začenja nov camino.

Celo pot sem malo žalostna in kar čakam iz kje mi bo ponagajala. Ko pridemo v albergue in zagledam Marca sem že boljše volje. Vedno sem vesela, ko ga zagledam. Ima neko posebno mistično energijo, tudi sicer je tak simpatičen gospod. V očeh se mu vidi, da je dobrosrčen, istočasno pa je zelo introvertiran in ne govori veliko. Vsakič, ko se srečamo v krajih niti ne vemo kdaj mu uspe naredit kakšno malenkost za koga od nas. Danes sva se zaklepetala cel popoldan, kasneje je šel z nama na večerjo, ves čas je govoril on. Na žalost bo jutri iz končnega kraja šel na avtobus in nekaj mest naprej, sicer mu bo zmanjkalo časa. Kar stisne me, ko pomislim, da se ne bomo več srečali, čeprav se nismo veliko družili z njim, mi je prirastel k srcu, morda zaradi načina kako smo se spoznali in se je vse srečno razpletlo. Izgleda, da se bom morala tega priraščanja k srcu počasi odvadit.

Današnji albergue je pa druga štorja, lep in čist v vasi z 240 prebivalci od katerih jih je večina v edinem baru v vasi. Kdor je bil na otoku Susku bo iz prve vedel na kaj me spominja ta kraj. Arhitekt, ki je zasnoval to kopalnico je ziher domačin. Rusi s Sochijem so passe. Dejstvo, da se lahko vsedem na školjko, opravim kar imam pač za opravit in se istočasno še stuširam kar sede, sej ne moreš bit več žalosten, ko vidiš ta prizor.

Štartamo kot ponavadi zadnji ampak naj se pohvalim, da takoj po 8h zjutraj. Danes imava cel dan sonce in veter, kar je prijetno, saj ni prevroče zato se tudi pozabim namazat s kremo. 

20km hoje navkreber mine hitro, pokrajina je spet lepa in čas se izgubi v njej. Danes pot označujejo puščice rumene in vijola barve. Dokazano je, da sta rumena in vijola barva najbolj všeč norcem.

Zanimivo, da danes ne občutim več žalosti, ker Anne ni več z nami na poti. Zdi se mi kot, da je šla že davno čeprav smo se poslovili včeraj. Na caminu resnično izgubljaš občutek za čas, okolje se vsak dan zamenja in novih krajev ne povezuješ več z ljudmi iz preteklosti. Tudi ljudje so vsak dan novi, če prav se nas v 12-ih dnevih ni obrnilo niti za dve roki na tej poti. Ne vem več niti kateri dan v tednu je, vse kar vem je, da bom jutri vstala in hodila naprej, vmes se bom pa izgubila v lepoti poti.

V Alcuescar prispeva ob 14:30, vmes sva si vzela eno uro pavze za pomalicat. V tem času sem opazila, da je moja desna roka zelo lepe rdeče barve. Hitro sem se namazala z novo kremo, prejšno sem dala Anni, ker mi je povzročala težave s kožo, ona je meni dala svojo. Zdaj dišim kot pinacolada in ne vem ali bi se polizala, pojedla ali pa kar spila sama sebe.

V Alcuesarju prideva pred albergue, ki je v bistvu samostan. Valjda nama ga zaklenejo direkt pred nosom in povedo, da naj prideva ob 16:30, ko bo spet odprt. Ne preostane nama drugega, kot da greva en krog po mestu. Albergue stoji direktno zraven majhne psihiatrične bolnišnice. Sem vedela, da tiste vijola puščice niso zastonj.

Danes se nama z Lucianom že cel dan dogaja, da rečeva ali pomisliva iste stvari istočasno. In tako se obadva spomniva na Marca in ali je ostal ali odšel kot je predvidel z avtobusom naprej. Marc ponavadi štarta med prvimi zjutraj že ob 6h, tako da ga zjutraj nisva videla.

Pred nama zagledava park, kar je super ker lahko tam počakava, da se albergue odpre. V parku sam na zidku sedi Marc in gricka svojo najljubšo jed – čips. Marc je bolj samotar, do včeraj smo bili prepričani tudi, da je delno nem, saj je komaj kaj spregovoril z nami, ko smo se srečevali. Ne vem ali vesel, ko naju zagleda ali si želi zbežat ampak prav dosti možnosti nima, ker že hodiva proti njemu. Obema nama je pri srcu in odkar se nama je včeraj odprl in začel govorit kot raztrgan doktor, sva prišla do zaključka, da je zelo zanimiv človek. V parku spijemo vsi skupaj en “domač radler” (pivo s 7upom, baje to je kanadska kombinacija) in se zmenimo za skupinsko masažo podplat. Trenutno vodim, saj sem edina, ki še ni imela niti enega žulja. Kaj čem, imam pač dober tim angelčkov, ki me čuvajo. Mislim, da Marc ni več prepričan, če bo šel naprej z avtobusom. Upam, da ne gre.

Končno je ura za it v albergue, ki je donativo, kar pomeni, da plačaš kolikor želiš, vključuje pa tudi skromno samostansko večerjo. Seveda je prva stvar na programu tuš. Ko pridem izpod tuša se zagledam v ogledalu, poleg tega, da imam več mozoljev kot sem jih imela v celi puberteti skupaj, je moj nos tako rdeč, da imam dve možnosti, ali bodo mislili, da ga cukam ali pa me bodo povabili med rdeče noske kot častno gostjo. Upam le, da ne v sosednjo bolnišnico!

Zjutraj se zbudimo že zgodaj, saj gostitelji želijo da samostan zapustimo do 7:30. Kruta ura zame in Luciana, ki sva vedno zadnja. Vstanem ob 6:00, naredim strečing in si grem umit zobe.

Na poti iz kopalnice skorajda teče mimo mene ena od dveh Francozinj, ki smo ju ujeli predvčerajšnjim. Skozi zobe me na hitro pozdravi buonjur in zbeži v kopalnico. O moj bog, v naslednji sekundi slišim, kar je še najbolj podobno bombardiranju v II. svetovni vojni, upam da je prišla vsaj do školjke! Jutro se začne fenomenalno, drek prinaša srečo pravijo, res jo saj se mi smeji celo pot.

Spet nisem spala do 3h zjutraj, tokrat zato ker sem padla v pisanje. Včeraj je bil res močan dan. Všeč mi je, ko se ljudje združijo, to mi je bilo vedno všeč.

Zjutraj se kot ponavadi z Lucianom zadnja odpraviva iz albergeja. Vasica me očitno ni želela izpustit, saj sem najprej pozabila slušalke in sva se vrnila, nato sem izgubila sončna očala, ki sva jih tudi neuspešno iskala po vasi. Vse ima svoj zakaj. Zaradi najine zamude sva bila na koncu vasi nagrajena, saj je ravno prišel lastnik plavookega žrebca, ki sva ga že prej občudovala in naju povabil k njemu v ogrado. Capricio je ime konjičku, ki ga je sam vzredil.

Že zjutraj je naš Napoleon odločil, da se ustavimo pri jezeru, kar je bila super odločitev iz dveh razlogov. Prvič, ker je bilo pasje vroče, drugič zato, ker sem bila zmatrana, tretjič še fante smo razveselili. Ko smo zagledali kraj kjer je bil alberge pa tudi sebe. Hoja je bila danes težka, malo zaradi vročine, delno pa tudi zaradi refleksij, saj je bil dan prej precej nabit s čustvi. Rukzak se mi je zdel težji kot ponavadi, sonce smo imeli ves čas pred nami in jaz brez očal. Nekje na pol poti sva našla pašnik in se ustavila na pavzi kar med ovcami. Medtem nama je že pisal Marc z navodili za pot.

Marc in sporočila, to je zgodba zase, napiše ga delno v francoščini, delno v španščini in še malo angleščine zraven. Z Lucianom že tako ne zastopiva več nič, ker se počasi spreminjava v zlati ribici, dešifrirat njegovo sporočilo je bilo za najine omejene možgane enostavno preveč. Nekaj pred 14-to uro kreneva naprej. Pot se vleče v neskončnost, vidiva most, ki nama ga je poslal Marc in ga morava prečkat ampak rumene puščice so obrnjene v obratno smer.

Odločiva se za nekaj kar je spominjalo na “krajšnico” in je bilo označeno kot privatna posest. Čez dober kilometer naletiva na travnik poln lepih rjavih krav. Luciano se jim približa, da bi jih poslikal, nakar opazim, da imajo nekatere od teh krav malo čudne vime. Ni lepšega kot stat pred potjo, ki se vzpenja z rdečim rukzakom na ramenih med hordov bikov pomešanih s kravami, takrat so namreč agresivni. Neverjetno je tudi spoznanje kako hitro lahko tečem po 5ih urah hoje pri 28°C in 11kg na ramenih, Usain Bolt nima za burek. Preživela sva najino prvo corido v živo in na vrhu hriba uzrla jezero.

V tistem trenutku sta Filip in Cristian postala moja najljubša peregrina, ker sta naju usmerila sem. Pot do jezera je bila še dolga in je potekala po cesti ampak v trenutku, ko sva prispela v albergue sva pozabila na vse muke. Raj na samem, daleč od vsega, okolje kot iz pravljice, čim sva se registrirala in so naju fantje slišali prit sta pritekla z vodnimi pištolami. Po 6-urni hoji pri 28°C je bilo to kot, da se mi je prikazala Marija v naročju sedečega Bude, ki pije čaj z Alahom.

Po tušu seveda masaža in danes, ker je bil za vse, razen za naju z Lucianom zadnji dan, smo jo nadgradili še z masažo ramen. Lepo sem jih vzgojila te fante ni kaj, prav nič mi ne manjka tukaj, za vse, ki se to sprašujete. Naredili smo si čudovit večer, Filip je imel ves čas napade smeha, še dodatno ga je polepšala nevihta s strelami nad jezerom. Že ves čas si želim dež, prav želim si, da bi dežne kaplje izprale iz mene vse staro kar je privrelo na dan. Postavim se ven z razprtimi rokami, žal je dežja zgolj za vzorec.

V dnevni sobi vidim Marca, kako se ukvarja s telefonom, najverjetneje študira kako napisat sporočilo, ki ga ne bo nihče razumel. Danes je njegov zadnji dan z nami. V žepu imam srček iz kamna, ki sem ga našla po poti na isti dan kot smo spoznali njega. Čutim, da mu ga moram dat, zato stopim do njega in ga položim predenj z besedami, da nisem našla po poti stvari, ki jih on najde zame vedno v pravem trenutku, mu pa podarjam srček in mu želim, da bi imel vedno odprto srce, predvsem pa naj ostane vedno takšen kot je. Pogledal me je vidno ganjen s tistim svojim prodornim pogledom, kot da te vidi v dušo in mi povedal, da ima tudi on zame nekaj ampak bom dobila jutri ob slovesu. Potem vstane in me objame, noben od naju noče izpustit objema, ker je naš Kučan proti Marcu velikan, me po nekaj minutah skoraj useka v križu.

Zvečer se z Lucianom na ta račun pošteno nasmejiva, hvala bogu imava celo sobo le zase in nikogar ne motiva pri spanju. Hospitalero je očitno mislil, da sva par, saj nisva dobila le svoje sobe za razliko od vseh ostalih ampak je Luciano pokasiral tudi vse račune. S fanti sva zmenjena, da greva z njimi zutraj z njimi do Cañarevala, kamor gredo na vlak in avtobus. Jutri se za naju spet začenja nov camino!

Na vsake par dni se pošteno naspim, danes je bil eden od teh dni. Zjutraj vsi skupaj pojemo zajtrk. Filip in Cristian sta vidno žalostna, ker gresta domov.

Marc nas sredi zajtrka spet šokira, da on gre naprej z nami. Nikdar ne vem ali se heca ali misli resno, človek je dan prej kupil letalsko karto. Definitivno odločitve niso njegova močna točka. Prvotno karto ima kupljeno za 6.6., počasi si že upam stavit, da bo šel z nama do Santiaga ali pa ga en dan preprosto ne bova več videla. V glavi sem se že pripravila, da bo šel, kljub temu me vedno uspe šokirat, na caminu pač vse občutiš bolj intenzivno, tudi navezanost na ljudi. Spoznali smo ga, ko mu je zaradi napora skoraj odpovedalo srce, še par njegovih trikov in bo odpovedalo meni.

S težkim srcem se odpravimo iz našega raja, človek bi kar ostal v tej energiji in med ptičjim petjem. Po poti na glavno cesto plešemo po vzoru oddaje Love train iz 80′. Pot do Cañaverala mine hitro. Hodimo vsi skupaj, že od jutra sem nagajive volje. Najprej Cristianu na vrh rukzaka pripopam kamen, ki ga kasneje, ko se skloni dobi v direkt v glavo. Celo pot nabiram rože in jih zatikam Marcu v gojzerje, ki jih ima privezane zadaj na rukzaku, hodi namreč v šlapah, ker je poln žuljev.

Filipa že od začetka, ko se še nismo družili ampak zgolj srečevali in nismo poznali njegovega imena, kličemo Van Gogh. Vedno nosi slamnat klobuk in ima rdečkasto brado, zato mu iz trave in koščka lesa izdelam čopič, ki mu ga ravno tako zataknem za rukzak.

Na pol poti naletimo na čredo bikov, tokrat so samo biki, ograje ni. Ko nas zagledajo se začnejo vljudno umikat iz poti, jaz pa že hitim Cristianu odvezovat zastavo iz rukzaka, da preverim, če bi bila dober matador.

V mesto prispemo hitro in gremo na pijačo in malico, ker imata fanta vlak šele ob 15h. Filip je ves žalosten, ker gresta domov ravno zdaj, ko smo se zares ujeli. Tudi meni je žal ampak v glavi sem po Anni razščistila kako to gre na caminu. Vem, da bom oba še videla in po mojem prav kmalu. Cristian me je povabil v Berlin, Filip pa tako ali tako načrtuje obisk Slovenije.

Pred nami imamo še 10 km poti in začne bliskat. Včeraj sem si zaželela dež in danes se mi je želja uresničila. Oba moja fanta se pripravita na dež in se zavijeta kot salami v vakumu, jaz pokrijem rukzak in pustim palerino v njem. Oba me čudno gledata, si pač zares želim hodit v dežju. Veliko stvari je privrelo na dan iz mene med hojo, čutim jih kot rano na telesu in želim jih izprat iz sebe. Brez vode ni življenja.

Dež se spremeni v sodro, zato se zatečemo pod kapelico na poti in se odločimo, da bomo tam malo počakali. Marc nastavi glasbo, vsi trije se vsedemo na moj mat, oba primem za roko in tako v tišini sedimo kako uro. Eden najbolj globokih trenutkov tega camina, prav čutim energijo kako se pretaka iz enega v drugega. Po eni uri in pol nam je jasno, da se dež ne bo ustavil, zato gremo na pot. Čeprav sem mokra kot cucek sem nabolj srečen človek na svetu.

Ne vem kaj me še čaka na tem caminu, ne vem ali bo kaj v meni spremenil, vidim pa kako se zaradi drobnih malenkosti spreminjajo drugi. Čeprav odhajajo en za drugim, naše pleme raste. Misel ni moja ampak drži kot pribita: “Ljudje bodo vedno pozabili kaj si rekel in kaj si naredil zanje, nikdar pa ne bodo pozabili kako so se počutili ob tebi.”

Včeraj zvečer je bilo mirno, cel albergue smo imeli zase, vsak je spal v svoji sobi s 4-mi posteljami. Od že tako skopega nabora peregrinov na tej poti, smo praktično ostali sami trije, večina ostale zasedbe je odšla domov. Nekateri so se ustavljali, drugi so prehitevali. Skratka očitno je tri res moja številka. Čeprav priznam, da mi manjka ropot, zadnja dva dni pogrešam celo smrčanje.

Marc je štartal kako uro in pol pred nama. Zvečer sem mu na mizi pustila čips – njegovo najljubšo hrano, kremo za podplate in obliže. Vsak dan dobi nove žulje. Seveda ni uporabil ničesar. Predno oddide mi reče, da bo pustil čips meni, ne vem kaj točno sem mu še napol v spanju odvrnila, očitno je zaleglo, ker ga je vzel.

Na pot sem danes dejansko šla lažja, brez misli, s popolnoma prazno glavo. Dež včeraj je več kot očitno deloval. Za žabe sicer v minus. Prvi del poti sva hodila v rosi, ker so bili ob poti ribniki je bilo vsepovsod polno žabic. Hodila sem kot, da imam obsesivno kompulsivno motnjo, da jih ne pohodim, medtem ko jih je Luciano pred mano spreminjal v palačinke. V nekem trenutku sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala dol, sicer do Galistea ne pridem niti v enem tednu. Po včerajšnji mizeriji od albergeja smo si danes privoščili spanje v Paradorju. Na vsakih nekaj dni se gremo naspat v hotel, ker v albergih za peregrine se ne naspiš najboljše.

Med masažo stopal so Marcove tace spet cvetele od novih žuljev. Vprašala sem ga zakaj si jih ni namazal s kremo, ki sem mu jo pustila na mizi. Odvrnil mi je, da on raje daje, kot vzame nekaj od nekoga in je zelo trmast. Ma nemoj, nihče od nas tega ni opazil. Verjetno je njegova lekcija ta, da je nabasal ravno na naju dva, ki z vsemi deliva vse. Vprašala sem ga, če ga ko nekomu nekaj da osrečuje, za trenutek pomisli in odgovori, da zelo. Sploh se ni zavedel, da je glihkar dobil šah mat s tem odgovorom, ker mu vržem direkt pod nos, zakaj potem ne osreči tudi drugih ljudi in sprejme, ko mu želijo nekaj dat. Počasi dojema lekcije tudi on, je pa trd oreh.

Galiesteo je vas z veličastnim obzidjem, za katerim se pa ne skriva nič pretirano veličastnega. Še tisto, kar je bilo tam skrito bi bilo boljše, da ne bi bilo, ko zagledam tobogan se namreč v meni prebudi otrok in ga moram sprobat. Jep, naravnost ne gre več, samo še postrani. Mislim, da bom šla peš kar  do Slovenije!

Po kratkem ogledu se odpravimo jest, spet pomfri seveda ampak tokrat je bil narezan na kockice, zato je deloval čisto nekaj drugega. Na poti v hotel mi Luciano ves navdušen utrže “dišečo” vrtnico. Ne vem kaj je on vohal, ker vrtnica definitivno dišala ni. Marc ga pogleda in mi reče, da je vrtnica kot ženska, lahko je najlepša na svetu, če nima vonja je vse zastonj.

Predno gremo spat nesem Marcu kremo za podplate, brez besed jo vzame. Zelo dobro napredujemo, saj ga razumem, ker imam tudi sama probleme sprejemanjem. Pred sabo imam odlično ogledalo, ah camino.

Vstanem že pred sedmo uro zjutraj, Luciano še spi, moje edino upanje za zajtrk je Marc, on vstaja zgodaj. Ujamem ga ravno, ko končuje z zajtrkovajem, ampak, ker je vljuden, posedi z mano dokler ne pride Luciano.

Zunaj se spet pripravlja na nevihto, ker nisem naročila dežja, fanta potolažim, da bo to zgolj nekaj kapljic. Marc gre naprej, midva z Lucianom nadaljujeva tradicijo, počasi, počasi. Prvih 11km hoje je po glavni cesti, zato ne vem točno v katero marčo sem prestavila, ampak prehodila sem jih v dveh urah. Na poti spet srečava nasmejanega peregrina iz “prejšnjega stoletja” z bambusov palico, ki ima na rukzaku obešene še lonce. Mater, ob pogled nanj teža mojega nahrbtnika kar izpuhti.

Ko pridem do prvega križišča na poti, že želim zavit za Plasencio, nakar mi notranji glas reče naj počakam na Luciana. Hvala bogu, vsaj sama sebe včasih poslušam, saj bi popolnoma zgrešila pot. Ko se mi pridruži pokličeva Marca, vstavil se je na malici točno v kraju, kjer sva midva, zato se mu pridruživa. Čez kakih 10 minut prisede tudi smejoči peregrino, Emanuel oziroma Manu. Star je 27 let in že 9 mesecev hodi okrog z rukzakom. V tem času se je ponovno rodil, kar se mu vidi na obrazu, saj še nikdar nisem srečala človeka, ki bi izžareval toliko lepe energije kot on, prav žari. Oči ima na široko odprte in v njih sonce.

Zunaj se začenja pripravljat na nevihto, zato se odpravimo, saj imamo pred sabo še 17km. Danes sem v svojem tempu, ki ga fanta ne dohajata, zato si nataknem slušalke in pičim naprej. V glavi imam le, da jima moram pustit nekje presečenje, zato med nabiranjem rumenega in belega cvetja spregledam rumeno puščico in grem po napačni poti. Ko ju logično ne vidim več za sabo, na tla z rumenim cvetjem oblikujem puščico in srček s tremi cveti v njem.

Malo naprej potleh zagledam kačo, medtem, ko se ukvarjam z njo, me ves zadihan ujame Luciano in se mi najprej zahvali za presenečenje, nakar mi pove, da ima tudi on presenečenje zame in sicer, da sem si za 2 km podaljšala pot, ker me nista uspela doklicat. Marc je šel po drugi poti, on je šel za mano. Ni se nama dalo vračat, zato sva na telefonu dobila alternativno pot. Ko sva prišla nanjo sem vedela, da nisem zgrešila poti ampak, da sem točno na tisti poti na kateri moram bit.

Prva ovira je bila čez nekaj km ograda s kravami, telički in tudi biki, spet corida na programu, ker zaupava življenju pogumno odpreva ograjo in greva na vse ali nič. Za razliko od prejšnjič, ko so se začeli razburjat je bilo tokrat vse mirno, čeprav se je nivo adrenalina v krvi pošteno dvignil. Kamorkoli sem pogledala živali in divjina, prav hvaležna sem bila, da me je zaneslo na to pot, čeprav sva izgubila Marca po poti. Čez čas se je najina pot združila z rumeno puščico, na sredi poti nama je Marc napisal Marco in številko 1218. Prav neverjetno kako istočasno sva brez si povedat, vsak iz svoje strani začela risat srček okrog njegovega imena. Ob pogledu na številko sva stuhtala, da je ubogi Marc najbrž dislektičen in je napisal namesto 2018, 1218.

Nadaljnih 7 km je bilo najlepših na caminu doslej. Počutila sem se kot Alice v čudežni deželi. Na poti sva spet naletela na konja, ki se je “zaljubil” vame saj mi je sledil in mi dajal ljubčke. To je romantična verzija, v resnici je hotel pojest rdečo Lucianovo vrtnico, ki sem jo imela zataknjeno v laseh skupaj z Marcovim peresom. Če gre tako naprej bom prišla v Santiago z gnezdom od štorklje v laseh.

Ko smo prišli v Olivo di Plasencia je sledilo prijetno presenečenje, cela vasica je umetniška, drevesa oblečena v čipke, čudovita energija. Pridemo pred albergue, še eno presenečenje, altroke Parador. Na razpolago dobimo celo hišo, zelo nadstandardno opremljeno, zato se odločimo, da si večerjo naredimo kar doma. Starejša gospa, ki ima načrez albergue ima očitno čez celo vas, saj ima tudi ključe od trgovine, ki jo odpre le za nas, da lahko nabavimo sestavine za večerjo. Marc mi pomaga pri pripravi zelenjave. Med večerjo ga vprašava kaj so pomenile tiste številke, ki nam jih napisal na pot, hladnomrtvo odgovori:”Ja ura ob kateri sem bil tam.” Oba planeva v smeh, dosti lepše je bilo verjet, da je Marc dislektičen, kot da sva midva neumna. Vsedemo se v dnevno sobo na kavč, že dva dni z Lucianom razmišljava, kako kaj več izbrskat iz enigmatičnega Marca. Spomnem se na igro resnica ali izziv, ki me jo je naučil Gael. Super, saj ne rabi vedet, da obstaja možnost izziva, naj bo le igra resnice.

Ura je polnoč in mi se še kar pogovarjamo. Luciano gre spat, midva nadaljujeva. Zdaj vem vse kaj rabim vedet, ampak bo ostalo pri meni. Vem tudi zakaj naju je camino pripeljal v njegovo življenje in vem zakaj je njega pripeljal v mojega, sploh na tak način kot ga je. Anna ta camino kliče magic camino in res je magičen. Morda na tej poti res ne srečaš veliko ljudi, srečaš pa ravno tiste, ki jih potrebuješ, da se premakneš naprej, zrasteš. Nazaj se ne sploh ne oziram več. Camino je prispodoba za življenje, hodiš naprej in ob tem odpada iz tebe vse česar ne rabiš več. Iz stadiona, kjer sem se vrtela v enem in istem krogu, sem končno prestopila na pot, kjer je cilj vedno pred mano, čeprav cilj ni pomemben. Zadnji teden se niti med hojo ne oziram več nazaj.